Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dediščina Jezusa Kristusa zagotovo ne podpira kapitalizma in ga tudi nikoli ne bo, saj se preprosto izključujeta, pa naj papež še tako vztrajno vzklika, da moderna Evropa stoji na judovsko-krščanskih temeljih. Sveti duh kot egalitarni princip je v ostrem in popolnem nasprotju z ustvarjanjem razlik, za katere vsak dan skrbi kapitalizem prek zastopnikov, ki še vedno slepo verjamejo, da se svobodni trgi uravnavajo sami in v korist vseh ljudi.

Kapitalizem v resnici ne skrbi za dobro vseh ljudi, temveč skrbi zlasti za egoizem, egocentričnost in pohlepnost subjektivnosti, kar prinaša velikanske dobičke peščici in velikanski nič večini. Podpira zavist, tekmovalnost, agresivnost in obsedenost z nekakšnim uspehom, ki se meri s količino nagrabljenega, zato je tudi na površju nujno vedno bolj neracionalen, vedno bolj divji in nerazsoden, kar je zagotovo v škodo večine ljudi tega planeta.

Niti malo ne skrbi za to, kar je zastopal Jezus pred dvema tisočletjema v bližini Genezareškega jezera. Njegova dediščina je zato resno ogrožena, kar pomeni, da moramo skrbeti zanjo, če ne želimo, da bo povsem izginila v zgodovini; a ne tako, kot bi rad papež.

Novi duh kapitalizma, ki se je začel močneje razvijati pred tremi desetletji, je namreč že dodobra uničil Jezusovo dediščino. Danes zato ljudje, ki verjamejo vanj, vse bolj iščejo duhovno odrešitev pri jasnovidcih, piscih horoskopov, polagalcih rok, ljudeh, ki obvladujejo kozmične energije, in drugih šarlatanih. V taki perspektivi je zelo razumno pozivati nazaj k avtentičnemu Jezusu Kristusu, kar bi na primer lahko delala politična desnica, pa ji to še na misel ne pride, saj želi predvsem oblast, medtem ko je Jezus zagovarjal egalitarnost in odpovedovanje oblasti v imenu neskončne božje kreativne sile, ki deluje povsem drugače kot tuzemska politična oblast, ujeta v kapitalistične neracionalnosti, in zelo drugače kot hierarhična in v dogme potopljena RKC.

Danes je poleg te ključna razsežnost novega duha kapitalizma groteskna osebnostna rast potrošnikov, s pomočjo katere naj ljudje dosežejo ultimativno stanje popolnega notranjega miru ali nekakšno nirvano. Potrošniki kot osebnosti naj zato nakopičijo tudi toliko modrosti, kot je sploh mogoče, zato vse bolj uporabljajo pametne telefone, pametne avtomobile, pametne štedilnike, pametne straniščne školjke in pametne hiše.

Kapitalistična civilizacija povsem zanemarja to, kar je v jedru Jezusovega učenja. JK se namreč ne ozira naokoli in ne kopira modrosti drugih kultur v prepričanju, da tam nekje drugje ljudje več vedo in so modrejši kot tukaj. Prav nasprotno: če se s čim ne strinja, preprosto ponudi novo modrost, ki sploh še ne obstaja. Niti enkrat samkrat se ne pusti poučevati, češ da mora premisliti, kar so povedali stari na vzhodu, na Tibetu ali kje drugje.

JK je dobesedno človek, ki se mirno in samozavestno postavlja v središče sveta ter kratko malo izjavi, da je Resnica; preprosto kot pasulj. Ne potrebuje nobenega učitelja, saj je učitelj, ne potrebuje modrosti, saj jo premore sam, ne potrebuje voditeljev, ki bi jim sledil, saj je voditelj.

Poleg tega se ne uči od življenja, saj je življenje. Ne uči se iz knjig, ampak jih piše. Njegova želja je definitivno transgresivna v tistem pomenu besede, ki mu ga je pripisal Freud, pozneje pa še Lacan. Toda to še ne pomeni, da je Jezus perverzen ali obscen. Nasprotno: njegova drža je izjemno, ekstremno skromna. V tem je paradoks njegove bogate dediščine: bodite skromni, toda pri ključnih zadevah življenja pojdite do konca in trmasto vztrajajte.

Logika kapitalizma je kajpak povsem drugačna. Na nas pritiska kot imperativ, naj nenehno in z vso naglico, ki jo premoremo, delamo, investiramo in trošimo, da bi imeli še več. Še več česa?

Seveda vam nikoli ne rečejo neposredno, da bodite blazni potrošniki in frenetični delavci. Govorimo namreč o novi duhovnosti kapitalizma. Saj niso nori! Pravijo vam nekaj drugega.

Pravijo vam, da boste osebnostno zoreli in se nenehno duhovno razvijali, če boste dobri potrošniki, prišepnejo vam, da boste boljši ljudje, če boste do nezavesti trošili. Zraven je ves čas obljuba nečesa drugega. Skoraj vam rečejo, naj mirno pozabite potrošništvo. Kupite dva izdelka in tretjega vam bodo dali kar zastonj. Torej boste prihranili, ne porabili! Na vas se nenehno naslavljajo kot na razumne in spoštovanja vredne osebnosti, zato vas spoštujejo na vsakem koraku. Vi ste namreč razumni ljudje, racionalna bitja, ki ne mečejo denarja skozi okno.

Ko torej trošite, ste predvsem neponovljive osebnosti, dostojanstveni, spoštovanja vredni ljudje, za katere je značilno, da varčujejo in si privoščijo zgolj tisto, kar si zares želijo. Torej vam pomagajo prepoznavati vaše avtentične, pristne, prave, naravne želje in notranje vzgibe, saj ne želijo, da bi zadovoljevali neprave, nepristne, nenaravne in neavtentične. Vedno znova vam zato ponudijo kaj zastonj, vedno znova vas obdarujejo, ker vas imajo radi in mislijo na vas. Na dom vam vsako leto ob pravem času pošljejo rojstnodnevno čestitko, vabijo vas na kavo, klepet in prigrizek v nakupovalnih središčih, kjer vzgojiteljice mimogrede poskrbijo še za vaše otroke. Obljubljajo vam sprostitev, počitnice, praznike, nagrade in drobne pozornosti, s katerimi vas želijo ves čas razvajati. Ponujajo se vam kot podporniki, prijatelji, ljubimci in tolažniki oziroma terapevti, če ste slučajno samotni, osamljeni, žalostni ali nagnjeni k depresiji.

Danes torej nikakor ne živimo v družbi grobega, neotesanega, vulgarnega potrošništva. Ta kliše je veliko prekratek, da bi kaj pojasnil. Danes živimo v družbi poduhovljenih osebnosti-džankijev, ki gredo lahko do konca, ker je to sočasno tudi družba simuliranega življenja, ki je povsem varno, zato lahko delate, kar hočete, pa se vam ne bo zgodilo nič hudega. Torej jejte, pijte, seksajte in žurirajte, delajte karkoli in brezmejno uživajte. Če to delate na varen način, greste lahko kar do konca. Kdor vsega tega ne dela na varen način, ogroža sebe in druge, zato bo itak izobčen.

Položaj ljudi znotraj novega duha kapitalizma je izjemno preprost. Javni spektakli, kamor sodijo tudi različice oddaje Big Brother, so prostori bizarne transgresije, ekscesov in absurdnosti. Kar je bilo nekdaj stvar posameznika, njegove intime, etike in poguma, je danes predmet občega soglasja, pisanih simulakrov in televizijskih prenosov po vsem svetu, ki gredo seveda do konca, zato pokažejo vse – kot v pornografskih filmih. Transgresivnost postane banalna in celo absurdna, ko postaja vse bolj pornografska: v javnosti, pred kamerami lahko naredite karkoli, lahko ste povsem obsceni, pa ne boste trpeli nobenih negativnih posledic. Še nagradili vas bodo, vašo sramoto pa pospremili z burnim aplavzom.

Danes je novi duh javni prostor, kjer počnemo stvari, ki se jih v zasebnosti sramujemo in jih ne bi naredili za nobeno ceno. V javnosti se vedemo na načine, za katere nimamo niti najmanjšega racionalnega razloga ali pojasnila, kar pomeni, da sploh ne znamo povedati, zakaj in čemu se tako vedemo, pa prav zato še naprej vztrajamo kot zombiji.

Potrebujemo popolnoma novo obliko kolektivnosti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži