Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Prav zanimivo je razmišljati, katera je razločevalna poteza, zaradi katere znamo ločiti netotalitarni družbeni sistem od totalitarnega. Enako zanimivo je ugotavljati, kaj zaboga pomeni fraza evropski vrednostni sistem v vsakdanji praksi, saj ni ničesar lažjega kot sklicevati se na nekakšne sisteme, beseda vrednota pa je te dni, zlasti med intelektualci in ljubitelji knjig, zelo v modi; čisto nekaj drugega je vrednote tudi živeti.

Ko se lotimo takega miselnega podviga, postane zadeva težja, kot smo sprva mislili. Besedna zveza totalitarni družbeni sistem je namreč okrajšava za velikansko število povezanih elementov, ki morajo delovati, da je okrajšava še smiselna in upravičena. Ravno v tem je poanta: kako zanesljivo prepoznamo totalitarne družbene sisteme, po katerih znakih, po katerih elementih?

In ko se lotimo še vrednot, postaja zadeva naravnost srhljiva. RKC na primer ravnokar izganja nadškofa Urana iz domovine, medtem ko veliko število pedofilov mirno službuje še naprej in ljudem pridiga pri mašah o vrednotah. Mislim, da bi Jezus, če bi se osebno pojavil med nami z mečem, naredil nekaj ostrih rezov znotraj RKC.

Številni evropski pravi akti ali dokumenti nas zavezujejo k obsodbi totalitarnih družbenih sistemov iz preteklosti, ki naj bi bili že enoznačno določeni. In vselej se najde kdo, ki se sklicuje nanje, češ da je sedaj vendarle že skrajni čas, da ubogljivo naredimo, kar terja Evropa, sklicujoč se na pravo in vrednostni sistem, in ji pokažemo, da smo pridni in da smo naredili domačo nalogo, kajti tudi pri nas je nekoč vladal vsega obsojanja vredni totalitarni režim. Tako sklicevanje je seveda hlapčevsko in simptomatično, toda v simptomih je vselej tudi presežni užitek, kot je pokazal Freud, zato nikoli ne bo zmanjkalo niti aktov, niti sistemov vrednot, niti teh, ki se sklicujejo nanje.

Totalitarizme je kajpak treba obsojati, saj so tudi vredni obsojanja, zato ne potrebujemo nobenega akta, ki bi nas priganjal. Toda še pomembneje je totalitarizme prepoznavati in preprečevati, ne pa udobno verjeti, da so se dogajali zgolj v preteklosti. Dobro in prav; a ne le zaradi evropskih dokumentov, temveč zlasti zaradi zdravega razuma in etike. Politiki so pri tem lahko vzor, a takih vzorov je v Sloveniji zelo malo ali nič, zato si bo moralo ljudstvo, kot že tolikokrat, pomagati samo.

In kdo nas bo končno pozval k prepoznavanju in preprečevanju totalitarizmov, ki prihajajo iz prihodnosti in so že pred našim nosom? Ne obstaja namreč pravni akt, ki bi take znake sploh zaznal – zazna jih zgolj dobra teorija. In ta pravi, da so znaki že nekaj časa tu, saj danes že vrabci čivkajo, da bo 21. stoletje obdobje vladavine Kitajske in vzhodne Azije, prav tako pa jim je jasno, da se na primer na Kitajskem pot demokracije sploh še ni začela – in morda se tudi nikoli ne bo, saj je kapitalizem za svojo uspešnost preprosto ne potrebuje, kar je zelo očitno. Celotno oblast bo zato imela v rokah partija, a saj jo ima že dolgo. Je to znak totalitarizma? In če je, kdo si ga bo sploh upal omeniti, kaj šele obsojati? Do enakega sklepa pridemo, ko opazujemo delovanje hierarhične korporativne institucije, kakršna je RKC.

Zadeva nikakor ni preprosta, zato ne bi smeli biti preveč naivni moralizatorski narcisoidni hedonisti, zadovoljni s kapitalistično sedanjostjo, v kateri uživamo tudi zaradi velikanske kitajske produkcije poceni dobrin. Preteklost je tudi zelo zanimiva, če prebiramo Hegla ali celo Hawkinga, kajti nikakor ni trdno določena in enoznačno interpretabilna, kot bi radi politiki in drugi krošnjarji.

Pa vendar Hawking ne doseže Hegla, ki je že pred dvema stoletjema vedel, da je razmerje med svobodo in determiniranostjo človeških življenje zelo pomembno za razumevanje vsake mogoče totalitarne oblike gospostva. Kaj je torej pokazal Hegel?

Pokazal je tole. Eden izmed etičnih junakov iz časa, v katerem je živel JK, je Poncij Pilat. Jasno je namreč rekel ljudstvu, da JK ni storil nobenega zločina in da ga mora zato izpustiti. Ljudstvo, pridno sledeč verskim voditeljem, je pritisnilo nanj in celo izbralo okorelega morilca namesto JK-ja, ko je Poncij Pilat uporabil še zadnjega asa, da bi Jezusa vendarle izpustil na prostost.

Česa se lahko naučimo iz heglovske biblične lekcije? Lahko se naučimo, da je bil Jezus nevaren za lastno ljudstvo, zlasti pa za duhovne voditelje, drugače ti ne bi tako močno pritiskali na Poncija Pilata. Nevaren je bil natanko zato, ker je ljudem pokazal, da je vsak posameznik lahko popolnoma odgovorno bitje, da lahko prevzame absolutno vso odgovornost za lastna dejanja. Da torej sploh ne potrebuje voditeljev, pa naj bodo partijski ali religiozni, s Kitajske ali iz Vatikana.

Poleg tega je JK, ki je bil anarhist in je vedel, kaj je absolutna vednost, pokazal še nekaj. S svojim zgledom je dokazal, da lahko prevzame odgovornost celo za dejanja, za katera sploh ni vedel vnaprej, da se bodo zgodila. Prav zato je na križu verjel, da ima njegovo poslanstvo smisel, za katerega jamči Oče, toda ta je molčal do konca. Šele v tistem zadnjem trenutku je JK spoznal, da je poslanstvo izbral sam in da mora zanj tudi odgovarjati sam, ne pa Oče.

Jezus torej pokaže ljudem, da je nad njimi en sam resnični gospodar, ki ga morajo ubogati. Ljudje so zato svobodni, da ubogajo gospodarja, ki je nad njimi. Toda kakšna je resnična narava tega gospodarja?

Resnična narava vrhovnega gospodarja je natanko ta, ki jo na svoji koži doživi sam JK – Gospodar vztrajno molči in mu je vseeno za vrednostne sisteme. Človek je zato nujno svoboden, da sam sebi pove, kaj ga določa, in izbere, kaj ga bo določalo. Ni mu treba k jasnovidki, saj ve, da Gospodar molči in da prihodnost preprosto ne more biti določena. Je pa seveda veliko enostavneje ne biti svoboden, oditi k jasnovidki in ji še plačati ali pa prepričevati vse okoli sebe, kako zelo si za vrednote, za katere ti v resnici dol visi.

Svoboden človek torej sam izbira determinante lastnega življenja, s tem pa izbira tudi prihodnost, saj je prihodnosti zaradi radikalne odprtosti sveta zelo veliko. Svoboda zato ne pomeni, da človek dela, kar hoče, temveč pomeni, da v odprtem svetu sam določa, kaj ga bo določalo in omejevalo v prihodnosti, ki jo bo izbral. Torej sem svoboden le, če svobodno in brez pritiskov drugih omejujem samega sebe.

Svoboda je torej neposredno povezana s totalitarnostjo. Če ljudje ne omejujejo sebe, jih bo zagotovo prej ali slej omejeval nekdo od zunaj, nekdo z jasno predstavo, kakšna bo prihodnost za vse, nekdo z vrednostnim sistemom; nikakor ne smemo prezreti preprostega dejstva, da je bil Hitler ZELO ZA vrednote. Ponudil se jim bo torej kot bolj ali manj prijazni gospodar, ki ga bodo morda celo sprejeli z odprtimi rokami, saj jim bo ponudil tudi vrednote. In natanko to se dogaja danes.

Dogaja se na primer omejevanje ljudi v imenu lepšega, boljšega, bogatejšega kapitalističnega življenja v prihodnosti: stisnite pas in zobe, potrpite, prenašajte neumnosti politikov, kapitalistov in drugih, upajte, zaupajte in molite, saj bo že kmalu bolje, kajti prihodnost je ena sama, hiperkapitalistična. In kaj se bo dogajalo medtem?

Na novo bodo premešali karte in si jih razdelili, koga bodo izgnali ali potisnili na rob, razporedili bodo koordinate za nove investicije in profite, naravnali bodo smerokaze in vrednostne sisteme, da bo ljudstvo sledilo tudi v prihodnosti.

Svet bo za ljudi vse bolj Trumanova predstava, umetni otok, na katerem bomo vsi trumani, čeprav bo vsak posamezni truman bebavo verjel, da je truman nekdo drugi.

In ko bo v Slovenijo vnovič prišel tibetanski verski voditelj, se z njim ne bo srečal noben slovenski politik iz vladajoče garniture, ki sicer obsoja totalitarne režime iz preteklosti in je ZELO ZA evropski vrednostni sistem, kajti Kitajske ne smeš spravljati v zadrego s kakšnim omenjanjem človekovih pravic (na primer prebivalcev Tibeta in same Kitajske), demokracije, pravne država, da ne govorim o vrednotah, za katere se je zavzemal Jezus Kristus: resnicoljubnost, enakost, skromnost, solidarnost, anarhizem. Tega ne smeš narediti zlasti zato, ker to ni dobro za biznis.

Ko pride na obisk tibetanski voditelj in predava ljudstvu o univerzalnih vrednotah, ne o evropskih, se moraš kot zastopnik oblasti vesti skladno z drugimi vrednotami: pritlehnost, klečeplazenje, hinavsko sprenevedanje, konformizem, ubogljivost. In potem nekateri trdijo, da ni vrednot in da jih ljudje ne živijo! Ste nori!? Vrednot je, kolikor hočete. Odprite oči in se ozrite okoli.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži