Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Število ljudi na planetu narašča iz dneva v dan; revnih ljudi je sorazmerno vse več, medtem pa imajo samo ameriški kapitalisti v tujih bankah za 27 tisoč milijard neobdavčenega in neprijavljenega denarja. Spektakli, kakršne so olimpijske igre, trajajo pa malo več kot dva tedna, so vse dražji – stanejo lahko tudi petnajst milijard evrov in več, varuje pa jih celo vojska z raketnimi sistemi, bojnimi ladjami in letali.

Vsakdanje življenje ni miren tok in ni kakor sprehod po drevoredu ali pod mavrico. Vzdržuje ga zlasti nevidno nasilje, spektakli so le za kulise. Kapital nas zato nenehno priganja. Boji se, da se bomo ustavili in da ne bomo več hoteli biti dobri potrošniki, srečni porabniki fetišev ali pridni delavci. Groza ga je, da bi se delavci solidarno odločili, da preprosto ne bodo več delali osem ur dnevno, ampak samo še eno uro. Ne more si predstavljati, da bi spoznali, da ne potrebujejo vsakih deset minut novega prenosnega telefona, vsake pol ure novega računalnika in vsak teden novega avtomobila. Zlasti pa se boji, da bodo nehali gledati v zaslone in da bodo začeli misliti.

Kajti ljudje se v resnici lahko ustavimo. Če bi to storili, bi se seveda ustavil tudi kapitalizem. Ki se ne sme ustaviti, zato nas preganja in priganja. Kaj bomo storili?

Lahko pristanemo na priganjanje in se še naprej pustimo priganjati, verujoč v spektakle, osebno srečo, fetiše in vse drugo. Potem se priganjamo še sami, prek nadjaza. Logika je zelo preprosta: da bi kapitalizem normalno deloval, se morajo ljudje neprestano prilagajati njegovemu nenehno spreminjajočemu se delovanju. Ni res, da se kapitalizem prilagaja ljudem, njihovim potrebam in željam. Vse to zgolj potrebuje za svoje nepredvidljivo delovanje, ki terja akumuliranje in kopičenje profitov. Kapitalizem se preprosto ne more in ne sme ustaviti, saj potem ni več kapitalizem, kar pomeni, da se tudi ne bo ustavil, saj hoče biti kapitalizem, to, kar že je.

Nasilje kapitalizma je kljub raketam, rušilcem, tankom in letalom v glavnem nevidno. Ljudem se namreč zdi nekaj naravnega, da hočejo uspeti in biti srečni, da delajo kot črna živina, da nenehno trošijo dobrine, da se ne sprašujejo, ali jih sploh potrebujejo. Vse to je del normalnega spektakelskega kapitalističnega delovanja.

Povsem jasno je, da je za kapitalizem nesprejemljivo vse, kar blokira ali ovira tako normalno delovanje, ki je paradoksno: normalno je le, če ni normalno, če vse, kar je na videz normalno, nenehno razpada. Ljudje so zato kot kokoši v kokošnjaku. Znotraj njega smejo kokodakati in se pritoževati čez vreme in drug čez drugega, kokošnjak pa ostaja še naprej tak, kakršen pač je.

Verjetno zato ne bo nihče nikoli seštel vsakdanjega trpljenja ljudi, ki ga povzroča delovanje kapitalizma. Nihče ne bo nikoli preštel vseh nezaposlenih ljudi; ljudi, ki delajo v nemogočih razmerah; ljudi, ki opravljajo najbolj umazana in ponižujoča dela za bedne mezde; ljudi, ki komaj prenašajo bremena življenja, pa jih nihče ne povpraša, kako se držijo; ljudi, ki nimajo nikogar okoli sebe; ljudi, ki molče prenašajo poniževanja; ljudi, ki umirajo na ulicah, ker preprosto nimajo doma; ljudi, ki streljajo drug na drugega, ne da bi vedeli, zakaj to počnejo; ljudi, ki hlapčujejo gospodarjem, ker nimajo nobene druge izbire v življenju; ljudi, ki so se vdali in so preprosto obupani; ljudi, ki iščejo izhode v duševnih boleznih; ljudi, ki gledajo nasilje nad bližnjimi, pa nimajo ne moči ne možnosti, da bi se mu uprli; ljudi, ki iščejo pozabo in tolažbo v opojnih substancah; ljudi, ki tavajo po virtualnih in kibernetičnih prostranstvih, iščoč vsaj enega prijatelja, somišljenika, sogovorca, poslušalca; ljudi, ki bi dali vse svoje bogastvo za enega samega sočloveka, ki bi se z njimi pogovarjal in jim vsaj enkrat zares prisluhnil; ljudi, ki ne morejo več verjeti ne v srečo, ne v spektakle, ne v karkoli drugega; ljudi, ki nimajo te sreče, da bi bili rojeni v okolju, v katerem bi lahko zrasli v samostojne, odgovorne, zrele odrasle osebe.

Nihče jih ne bo nikoli preštel. Dobiček, ki ga bodo prinesle igre v Londonu, bodo skrbno prešteli.

Igra se bo nadaljevala. Ljudje morajo namreč neprestano kršiti tudi moralna in etična pravila življenja, če želijo preživeti. Tak je sistem, v katerem živijo. Kdor se upira, se prej ali slej znajde v zelo težavnem položaju. Sistem je izjemno močan.

Pravzaprav je tako močan, da predstavlja resno silo, primerljivo z naravnimi. Ko se bo človeštvo končno naučilo v celoti izrabljati energijo bližnje zvezde, bo ta moč zelo očitna vsem, potem pa se bo usmerilo k izrabljanju energije celotne galaksije. V taki perspektivi je lahko celo milijarda ljudi popolnoma pogrešljiva, če se najmočnejši kapitalisti odločijo, da bodo investirali v projekte, s katerimi ne bodo spreminjali samo zemlje, temveč bodo spreminjali tudi sosednje planete in celo zvezdne sisteme.

In kapitalisti bodo gotovo investirali, saj jih vlade sveta že nekaj let rešujejo iz krize. Ko bodo ugotovili, da so dobili dovolj denarja, ga bodo seveda investirali, saj kapitalisti to delajo. Potem bodo vnovič začeli širiti žargon o nevidni roki, ki obvladuje svobodne trge, zato bodo tudi poudarjali, da se mora država čim bolj in čim prej umakniti, da bodo svobodni trgi zares svobodni. Česa tako ciničnega svet še ni videl.

Ljudje, ki danes posojajo kapitalistom, morajo do takrat mirno počakati. Počakati morajo, da se bo zagnal nov investicijski ciklus. In potem bodo dobili drobtinice, kajti kapitalisti ne investirajo zato, da bodo dobili navadni ljudje, saj niso zmešani. Investirajo natanko zato, da bodo imeli sami še več. In ko bodo imeli več, imeli pa bodo veliko več, bodo spektakli še večji in še dražji, gledalo pa jih bo na milijarde ljudi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži