Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Izhodišče pričujočega zapisa je zares zanimivo: neoliberalizem empirično ne obstaja. Obstaja kot ideologija, do katere imajo vsi udeleženci na trgih cinično distanco, kot so jo imeli nekoč v Jugoslaviji do socializma in samoupravljanja; ideologija kajpak sproža empirične učinke, to pa pomeni, da deluje in da je učinkovita, kot se za ideologijo tudi spodobi.

A če ste takrat v Jugoslaviji resno razmišljali o socializmu in samoupravljanju, ste lahko končali na Golem otoku. Kaj se zgodi danes, če resno verjamete v neoliberalizem?

Neoliberalizem torej ne obstaja, zato je nemogoče trditi, da se bo kapitalizem izvlekel iz današnje recesije, češ da ima potencial, kajti ljudje se ideološkim praksam zlepa ne uprejo. Enako je nekoč veljalo za Jugoslavijo: nobenega potenciala ni bilo, zato je preprosto morala razpasti.

V tem ni ničesar tragičnega: nekaj razpade, potem pa se rodi novo; tako je življenje. Pravzaprav smo tragični in usmiljenja vredni mi sami: ko je razpadel socializem, smo se zatekli v novo paradoksno ideologijo, ki se imenuje neoliberalizem in deluje zgolj zato, ker ga, sicer svobodnega in samozavestnega, na vseh koncih subvencionirajo in rešujejo države. In le peščica ga tudi analizira in zares spoznava.

Zanimivo je, da resen razmislek o neoliberalizmu tako rekoč nujno vodi k razmišljanju o ideji komunizma. V Sloveniji je danes nemogoče v javnem prostoru resno razmišljati o komunizmu in jugoslovanskem samoupravnem socializmu, kar pomeni, da je prostor povsem blokiran in popolnoma obremenjen z idejami o totalitarizmu. Najslabše pri tem pa je, da ni videti, da bi ljudi to dejstvo dovolj vznemirjalo.

Razmišljanje, ki sledi, je seveda naivno in tudi hoče biti tako. Z naivnostjo namreč ni nič narobe, da ne bo kakega nesporazuma. Avtor teh vrstic hoče biti naiven v najboljšem pomenu besede, ki je odprtost do življenja in eksistence; odprtost do eksistence nima nobene zveze niti s politično desnico niti levico, kar je bržčas očitno.

Nekoč je bila torej Jugoslavija. Živel je tudi Tito in imeli smo socializem. Desetletja kasneje potrebujemo refleksijo vsega tega. Ne potrebujemo patetične in pritlehne 'kritike', ne potrebujemo avtoritarnega zgražanja nad takratno avtoritarnostjo in ne potrebujemo sklicevanja na evropski vrednostni sistem.

Refleksija ni obremenjena s poceni emocijami ali prenagljenimi sklepi. Kdor hoče videti avtoritarnost, jo bo tako ali drugače videl vedno in povsod.

Pomembno je zlasti tole: v razmišljanjih o jugoslovanskem socializmu vselej nečesa ni. Prav ta odsotnost je izvrstno izhodišče za resno refleksijo. Česa torej ni?

Začnimo z vprašanjem. Kaj bi bila pred več kot pol stoletja alternativa jugoslovanskemu socializmu? Kdo jo zares zna misliti? Kakšna bi bila na primer Jugoslavija, če Tito leta 1948 Stalinu ne bi rekel Ne! in tvegal svojega življenja, pet let pozneje pa morda celo sam poskrbel za smrt velikega železnega samodržca?

Zakaj je postavljanje takih vprašanj dobro in koristno? Koristno je zlasti zato, ker odpira nova obzorja, znotraj katerih lahko resno razmišljamo. V razmišljanjih o socializmu natanko te odprtosti ni, saj se od ljudi pričakuje zgolj njegovo obsojanje. Sama odprtost je namreč avtentična in v zgodovini najdemo polno avtentičnih dejanj, ki so nam lahko za vzor. Jugoslovanski socializem je bil seveda zblojen, toda to še ne pomeni, da ni premogel avtentičnih dejanj in pokončnih drž.

Kaj to pomeni? Samo predstavljajte si, da bi se danes zvečer oblikovala skupina delavcev, ki ne bi bila pripravljena razmišljati, kot sicer večkrat razmišljajo ljudje, ko moralizirajoče ugotavljajo, kaj vse gre narobe, potem pa dodajo, da si želijo nekoga, ki bi prišel, udaril po mizi, nagnal skorumpirane menedžerje, bankirje, kapitaliste in politike v kočevske gozdove in naredil red v državi. Recimo, da bi to, o čemer ljudje zgolj razmišljajo v kaki gostilni, naredila skupina delavcev ali pa brezposelnih nekdanjih delavcev. Kaj bi sledilo?

Baje se je v Islandiji zadnjih nekaj let dogajalo nekaj, kar je skoraj na las podobno zapisanemu. Pravijo, da se je zgodila prava revolucija – ali pa je vse skupaj zgolj pravljica.

Vendar ni pomembno, ali je pravljica ali ne, kajti vedno obstaja alternativna zgodovina, čeprav to še ne pomeni, da je alternativna tista, ki je ravno nasprotna od uradne. Obstaja tudi tretja možnost.

Ta ne predstavlja vračanja v preteklost, saj je ta že del zgodovine, in se lahko ponavlja le kot farsa ali tragedija. Prav tako ne gre za konformistično pristajanje na sedanjost, ki naj se jutri in v prihodnosti zgolj ponavlja, kopiči in širi. Tretja možnost se odpre z vprašanjem, ki je v jedru vsake resne komunistične ideje.

V jedru vsake resne komunistične ideje ja vprašanje, kako lahko ljudje živimo skupaj in ohranjamo egalitarnost. Ali radikalneje: Kako zgraditi pot, ki ne bo vodila v kapitalizem, ki temelji na izkoriščanju ljudi in njihovi bedi?

Seveda obstaja veliko poti, ki vodijo v kapitalizem. Po eni pravkar hodimo in vsak dan znova se lahko prepričamo, da smo morda nekoč naivno hoteli kapitalizem brez njegove razdiralnosti; podobno danes pijemo alkoholne pijače brez alkohola.

Praške pomladi leta 1968 na primer ne bi bilo brez sovjetskih tankov; nekaj se mora zgoditi, da se človek zgane in naredi kaj presežnega. Enako velja za Titanik, kot pravi Žižek. Če ne bi potonil, zanj večina ljudi ne bi nikoli niti vedela; saj tudi danes obstajajo večje in tehnološko bolje opremljene ladje, pa zanje večina ljudi sploh ne ve.

Tito ni bil avtentični avtoritarni voditelj, kakršen je bil na primer Stalin. Bil je preveč dekadenten, aristokratski, zato se ni mešal v celo vrsto zadev. Hotel je oblast in jo je tudi imel. Prav zato se je dogajalo, kar se je moralo. Tu nam pride prav Freud: dolgo se lahko sprenevedate in igrate igro, kot da se ne dogaja nič posebnega, lahko tlačite to in ono, toda resnica take igre bo prej ali slej prišla na dan in treba bo plačati ceno. Freud je vedel: vsaki potlačitvi sledi vračanje potlačenega.

Danes je potlačitev zelo pomembna. In ne obstaja dobri stari delavski razred – ta bo šele nastal. Spomin na stare čase namreč ni dovolj. Potrebujemo povsem nove skupne perspektive. Kar je skupno, je kajpak komunizem.

Žižek nenehno poudarja, da moramo misliti komunizem na zelo resen način, kajti če ga ne bomo, se bo že zelo kmalu zgodilo, da bomo kot ribe na suhem. Že sedaj smo, le da se tega večina ne zaveda, kajti privatizirajo čisto vse. Dobro poznamo poskuse privatiziranja javnih prevoznih sistemov, distribucije električne energije in celo vode. To so zelo resne zadeve, kot kaže nedavna zgodovina z različnih koncev sveta.

Če ne bomo na nov način mislili komunizma, smo že sedaj vsi proletarci brez vsake substance. Substanco bodo privatizirali do konca in ostali bomo brez vsega. Kaj pa potem?

Ali kot pravi Žižek: če se bo zgodilo to, bo državni socializem oziroma komunizem dokončno zamenjal korporativni socializem kitajskega tipa, ki bo zmožen nadzorovati čisto vsakega človeka s tehnologijami, o katerih ni mogel Tito niti sanjati. In kdo bo takrat obsojal avtoritarni sistem, sklicujoč se na evropski vrednostni sistem ali kak pravni akt?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži