Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zrel, odrasel mož, Slovenec, je pred kratkim izjavil, medtem ko je vanj zrla televizijska kamera, da Slovenci in Slovenke potrebujemo gospodarja. Izjava je lahko modra, pretehtana in produktivna, lahko pa je tudi naivna, klišejska, nepremišljena, kar pomeni, da je zgolj neproduktivno mnenje.

Tudi njena razlaga je lahko enaka. Klišejska, nepremišljena ne bi smela biti, če hoče razlagalec povedati kaj pametnega, zato je dobro, če je pretehtana in po možnosti modra, da ne bo le še eno mnenje.

Tudi Kant je dve stoletji nazaj razmišljal o potrebi človeškega bitja po gospodarju. Mislil je zlasti na to, da človek ni naravno bitje, katerega življenja usmerjajo instinkti in druge naravne sile. Kant je odkril, da ima tudi človek potrebo po sili, ki se ji mora podrediti, da bi imelo njegovo življenje smisel in pravo smer. Njegovo razmišljanje je nekaj desetletij po njegovi smrti sijajno povzel Richard Wagner, ki je v spisu z naslovom Der Mensch und die bestehende Gesellschaft zapisal tole.

Cilj vsakega mislečega bitja mora biti spoznanje, zavest o tem, kaj mora narediti v življenju. Wagnerjevo razmišljanje je zelo jasno, kajti človek ne pride na svet z zavestjo o dolžnosti. Ta mora vselej šele nastati, razviti se mora, človek mora spoznati, kaj mora narediti v življenju, potruditi se mora, učiti se mora; jasnovidci tu nimajo nobene vloge. Tudi nadaljevanje je zelo jasno. Wagner pravi takole.

Človekova usoda je, da izpopolnjuje moralne, duhovne in telesne sposobnosti. Zakaj jih mora razvijati in izpopolnjevati? Da bi dosegel najvišjo stopnjo sreče. Taka je njegova dolžnost.

Toda človekova usoda je kar najtesneje prepletena s človekovimi pravicami, ne le z dolžnostjo. Tu je Wagner res pronicljiv.

Človek ima pravico, da s pomočjo izpopolnjevanja moralnih, duhovnih in telesnih sposobnosti dosega vse višje stopnje sreče.

Sklep je vreden razmisleka: človek ima pravico, da doseže, kar mu je usojeno, pravico ima, da naredi, kar mora narediti. Ali še drugače, natančneje: človek ima pravico, da spozna, kakšna je njegova usoda, in da jo realizira na tem svetu, saj ima pravico tudi do tega, ne le do spoznanja.

Ima pravico, ki pa je lahko tudi kršena. V resnici je kršena zelo pogosto, čeprav na primer zastopniki kapitalizma nenehno prisegajo, da delajo v dobro vseh ljudi. V resnic delajo zgolj v dobro peščice in še ta ni srečna.

Ali za vse to (spoznanje usode, razvijanje sposobnosti in uživanje sreče) človek potrebuje gospodarja? V nekem smislu ga res potrebuje – na primer kot dobrega učitelja ali vzgojitelja; dober je seveda tisti, ki ukine samega sebe. Tudi Kant je spoznal, da človek lahko spozna najvišji etični zakon, ki se mu mora brezpogojno podrediti in nato narediti, kar mu veleva; najvišji zakon je kajpak že po definiciji tudi nad vsakim učiteljem in vzgojiteljem. Kantov poudarek je jasen in revolucionaren: etični zakon je formalno prazen, zato si mora vsak posameznik sam povedati, kaj mora narediti. Noben človek ne more drugemu človeku povedati, kaj mora narediti, da bo njegovo delovanje na ravni etičnega imperativa.

V zadnji instanci je torej gospodar nad človeškimi bitji formalni zakon, za vsebino pa mora poskrbeti vsak človek sam. Ali tudi bo?

Zgodovina nas uči, da se to zgodi zelo redko. V vsakdanjem življenju je bolj udobno, če človek sledi nasvetom drugih ljudi, uboga in se podreja, prav tako pa je udobno ne narediti ničesar in mirno uživati življenje, kakršno pač pride naproti.

A problem z udobjem je lahko zelo velik, kajti človek se mora hočeš nočeš odločati za dobro ali zlo. Spoznanje o razliki med njima je včasih zahtevno in kompleksno, včasih pa je celo nemogoče, zato se lahko hitro zgodi, da je na svetu vse več zla, če ljudje ne naredijo ničesar. Torej ni nujno, da se odločajo za zlo, pa je tega prav zaradi njihove omahljivosti vse več. Obenem je jasno, da je sreče vse manj.

In morda živimo v obdobju, ko bo zapisano vse pomembnejše, kajti verjetno večina ljudi že nekaj časa dobro ve, da kapitalizem v obliki, kot jo poznamo, res ni najboljše, kar si človeštvo lahko privošči, da bi posamezniki izpopolnjevali svoje duhovne, moralne in telesne sposobnosti ter dosegali vse višja stanja sreče. Danes gre vse bolj za golo preživetje, ne pa za taka stanja, za katera se vse bolj zdi, da so oddaljena svetlobna leta.

In očitno je, da bo v Sloveniji že to jesen še dosti huje, kajti bonitetne ocene so iz dneva v dan slabše, vlada pa očitno ni sposobna narediti ničesar, da bi se kaj premaknilo na bolje. Jemlje ljudem, to je res, in jemala bo še bolj, toda to preprosto ni recept za uspešno, produktivno in srečno prihodnost Slovencev in Slovenk, o čemer se tudi lahko prepriča že vsak prvošolec.

Čisto mogoče je, da je imel gospod z začetka tega zapisa celo prav: morda Slovenci in Slovenke res potrebujemo gospodarja nad seboj. Na primer v obliki kategoričnega imperativa.

Tak gospodar je pravzaprav nujno potreben. Zakaj?

Odgovor je že davno tega začrtal Marx, ko je dejal: družbena moč, oblast torej, lahko postane privatna lastnina ljudi, ki imajo denar. Pomislite torej: zakaj bi nekdo, ki ima družbeno moč kot privatno lastnino, naredil korak nazaj in se ji odpovedal? Kakšna bodo občestva čez nekaj časa, ko se bo število posameznikov z velikanskimi količinami denarja še povečalo in bodo imeli v rokah celotno družbeno moč? Marx je jasno dokazal, da je moč kopičenja denarja v rokah posameznikov neskončno velika.

Prav zato nikakor ne bi smeli biti naivni: kopičenje denarja ne pozna nobene meje. Taka je njegova narava, pravi Marx. In če pomeni kopičenje denarja tudi kopičenje družbene moči, potem je jasno, kaj se dogaja: neskončno kopičenje družbene moči v rokah peščice posameznikov.

Kdor zagovarja kapitalizem, češ da je najboljši sistem družbenega življenja, ki ga je treba rešiti za vsako ceno, bodisi ne ve, kaj zagovarja, bodisi je nepopravljiv cinik.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži