Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vlada, ki jo trenutno komaj še vodi JJ, na lestvici priljubljenosti je premier te dni skoraj čisto na njenem dnu, napoveduje za jesen nov zakon, ki bo dodatno obremenil plače v javnem sektorju; čisto mogoče je, da bo JJ tedaj zdrsnil zares na dno lestvice in sploh izpadel z nje. Kardinal Rode pa je te dni dejal, da se povsem spodobi in je čisto prav, če ljudje živijo skromno; ko je to govoril, je bil ovešen z zlatom, poleg njega pa se je bohotil razkošni črni audi A4, s katerim ga prevažajo po svetu. Kako torej razumeti njegovo izjavljanje ter kaj si misliti o slovenski vladi in njenem delovanju, zaradi katerega živijo ljudje vse bolj skromno, sama vlada pa je med njimi vse manj priljubljena, če o priljubljenosti sploh še lahko govorimo?

Bo morda pomagala Marija? In komu bi pomagala, če bi se že odločila za pomoč? Bi pomagala bankam, menedžerjem, Šrotu, Zidarju, poslancem, samemu kapitalizmu, da se izvleče iz krize?

Prva razlaga kardinalove izjave je lahko tale. Bog hoče, da ljudje živimo skromno, kajti materialne dobrine nas samo ovirajo na poti, ki vodi v višave, v duhovne vode, ljudje pa smo narejeni kot duhovna bitja, za duhovnost, in ne kot materialna, za materialnost. Bog kajpak hoče skromnost in duhovnost od vseh ljudi, brez izjeme, torej tudi od papeža, JJ-ja in kardinalov. Vprašanje se zato poraja kar samo od sebe: Kje se vidi, da se ti možje dvigujejo v duhovne višave in se razbremenjujejo materialnih dobrin, če pa je očitno, da jih ima RKC iz dneva v dan več, plača JJ-ja pa tudi ni prav majhna? Edina racionalna razlaga problema je, da skromnost zanje ne velja ali pa so lahko skromni in duhovno izpopolnjeni tudi sredi materialnih dobrin, kar je mogoče razumeti kot posebno krepost in notranjo trdnost.

Druga razlaga je nekoliko drugačna. Omenjeni možje živijo skromno zgolj za zidovi, doma in intimno, ko pa se pojavijo pred kamerami in množicami, so prisiljeni kazati moč samih institucij, ki jim pripadajo in jih zastopajo, kajti v svetu, v katerem živimo, ni dobro pokazati, da nisi močan, da si skromen ali celo ponižen, kajti ljudje se lahko iz take drže tudi norčujejo, saj te imajo mimogrede za zgubo. Torej možje nikakor niso neskromni, bogato oblečeni, razkošno nastanjeni in dobro plačani so zgolj zaradi zunanjih vtisov, za katere pač morajo skrbeti, saj živimo v svetu spektaklov, in zaradi mišic, ki jih je treba kazati drugim, saj ne želijo, da bi jih v tekmi za oblast prehiteli manj močni in manj sposobni.

Tretja razlaga poudarja, da moramo skromnost razumeti zlasti kot vrednoto, ki pa je sploh ni treba živeti, saj je dovolj občasno javno poudarjanje, da gre za vrednoto, ki je pomembna predvsem takrat, ko se pridušamo nad domnevno materialistično izgubljenostjo sveta in ljudi ter seveda pazimo, da so kje v bližini kamere. Ali drugače rečeno: skromnost vselej velja za druge, ne za nas. Ko govorimo o njej, mislimo, da bi morali drugi ljudje postati in ostati skromni, ne mi. Logika je precej preprosta: izjava, da denar ni pomemben, je možna šele, ko ga imaš dovolj, ko pa nimaš denarja, da bi plačal položnice ali kupil otroku čevlje, ti ne pride na misel, da bi izjavljal kaj takega. Vrednote so prej ali slej privilegij pripadnikov elit, nanje pa se sklicujejo tudi pridigarji in tisti, ki mislijo, da morajo skrbeti za moralo širokih ljudskih množic, a so sami pogosto prav pripadniki elit.

Ko imam dovolj denarja, sem torej z lahkoto za skromnost in duhovne vrednote in vse ostalo. Zadeva pa ima te dni še drugo razsežnost, ki je morda veliko zanimivejša. Ljudje namreč skromno preživljajo poletje in jeseni bodo še skromneje preživljali vsakdanje življenje, saj bodo preprosto prisiljeni v vse večjo skromnost.

Šele sedaj se ponuja zares zanimiv razmislek o skromnosti. Kot rečeno: lahko je biti za skromnost, ko imaš vsega dovolj, kako pa je s skromnostjo, ko imaš iz dneva v dan manj?

Nenadoma imamo priložnost, da začnemo živeti skromno, kot morda že dolgo nismo, saj totalitarnega socializma ni več, toda politiki in ekonomisti obenem iz dneva v dan ponavljajo kot pokvarjena plošča, da potrebujemo gospodarsko rast, zagon in vse drugo, kar sodi zraven. Videti je, da je tudi svet vsak dan bolj nor ter ves čas niha med skromnostjo in kapitalistično nenasitnostjo.

Če smo za skromnost, lahko hitro ugotovimo, da za preživetje v resnici ne potrebujemo prav veliko, toda prav tako spoznamo, da niti približno nismo vsi v istem čolnu – nekateri imajo tako veliko vsega, da se jim mora zrolati v glavi, imajo pa tudi iz dneva v dan več.

Kaj naj torej storimo z vrednoto, za katero se po svoje zavzema kardinal Rode, zavzema pa se tudi slovenska vlada, ki jo vodi vse manj priljubljeni JJ? Odgovor se morda skriva v bizarni primerjavi: če debela gospa, ki ima svojih sto kil, hujša, to niti slučajno ni isto, kot če lačna ženska nekje sredi Afrike poje približno enako kalorij na dan kot ona, ker jih več preprosto ne more, saj jih nima.

V taki situaciji smo se znašli: od nas terjajo skromnost ti, ki so ovešeni z zlatom, in oni, ki imajo oblast. A če bi zares vsi ljudje začeli živeti skromno, bi se najprej ustavil kapitalizem, ki hoče več in več in več, kar pomeni, da bi najprej odleteli ti z zlatom in oni z oblastjo. A takrat bi nas zopet zaskočili in od nas terjali večjo zapravljivost, saj so dobrine v kapitalizmu vendar narejene za to, da jih z vso ihto vsak dan kupujemo, pri čemer ni pomembno, ali jih tudi potrebujemo.

Skromnost kot vrednota je torej zelo preprosta zadeva. Velja za vse ljudi, kar pomeni, da je čisto v redu, če smo zanjo vsi, ni pa v redu, če so eni vanjo siljeni, drugi pa o njej zgolj modrujejo. Še slabše je, ker smo nekateri zares za skromnost in jo tudi živimo, potem pa nam očitajo, da premalo storimo za reševanje bank, menedžerjev in samega kapitalizma.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži