Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kardinal Rode je pred časom nekoliko slavnostno in z občutkom za pravi (medijski) trenutek izjavil, da je največje bogastvo Cerkve to, da zastopa večino slovenskega naroda. Ta je morda podelila mandat Cerkvi, da jo zastopa, bolj verjetno pa je, da ji ga ni podelila, saj empirični dokazi za nasprotno ne obstajajo. A zares pomembno je nekaj povsem drugega.

Pravo bogastvo, pravi kardinal, ni v zlatu in denarju, temveč v ljudeh, v narodu. In RKC je njegova Mati. Pomembno je natanko poudarjanje, da gre za Mater, ne za Očeta. Mati je namreč tista, ki poskrbi za Vse. A v tem ni nobene ljubezni; podobno skuša tudi neosebni kapitalizem poskrbeti za Vse.

K zapisanemu je treba dodati razmišljanje, ki pravi, da skuša predsedniški kandidat Milan zver normalizirati Slovence in Slovenke. Razmišljanje niti ni nujno problematično, če ga ustrezno razumemo. Na primer takole.

Ko se je leta 1848 Richard Wagner lotil pisanja Jezusa iz Nazareta, je po temeljitem študiju apostolskih del zapisal stavek, s katerim bi se moral slovenski narod veliko ukvarjati, ukvarjati pa bi se moral tudi JJ, da o Zveru niti ne govorim.

Nobeno naključje ni, da je Wagner pet let prej napisal kratek sestavek z naslovom Das Liebesmahl der Apostel, ki govori o apostolski gostiji, o njihovi pojedini, o obedu, ki je kar najtesneje povezan z ljubeznijo, ni pa vezan na nobeno Mater, saj apostoli nikoli niso govorili o njej.

Stavek, ki ga zapiše Wagner v Jezusu iz Nazareta, je tale: ljubezen je zakon življenja in velja za vsako možno kreacijo. Slovenski narod, ki ga domnevno zastopa RKC, bi se v teh težkih časih lahko zamislil nad zapisanim, kajti povsem jasno je, da se bližajo časi kreativnosti oziroma radikalnih sprememb, ki pa so lahko tudi uničevalne. V vsakem primeru so potrebne predvsem zaradi trpljenja ljudi, saj ni prav in ni dobro, da ljudje še naprej trpijo.

Normaliziranje zato najprej pomeni vnovično rojstvo kreativnosti. Trpljenje namreč ni nekaj, kar morajo ljudje molče prenašati, češ da sprememba sveta ni mogoča ali pa da bo zanjo poskrbela Mati; v njenem imenu pa RKC ali kdo drugi. Prav nasprotno je res. Ljudje smo kreativna bitja po naravi. To preprosto pomeni, da je drugačen svet mogoč, saj ga ustvarjamo sami, brez Matere in drugih gospodarjev.

Ustvarjanje drugačnega sveta je v zapisani perspektivi tesno prepleteno z ljubeznijo in s trpljenjem boga. Tudi o tem je razmišljal Wagner in zapisal: trpljenje ljudi je tudi trpljenje Boga. Bog torej ni tam zgoraj, ampak je tu, med nami. Ali pa smo ljudje v njem – pomembno je, da je naše trpljenje tudi njegovo.

Ker je bog neskončno kreativna sila, ljubezen pa je naravni zakon življenja, je sklep jasen: ljubezen je svobodna volja življenja, kot pravi Wagner. Njegovo spoznanje nam je v pomoč, kor razmišljamo o zaupanju ljudi v RKC, ki naj bi bila Mati slovenskega naroda, kot trdijo njeni vodilni možje, ali o zaupanju v vlado, JJ-ja in druge.

RKC je namreč institucija. Če je ljubezen naravni zakon realnosti, lahko mirno zapišemo, da ne obstaja institucija, za katero bi veljalo isto; nobena institucija na tem svetu ne more temeljiti na ljubezni, saj nujno temelji na moči. Na ljubezni lahko temeljijo samo medčloveški odnosi, ki so v zadnji instanci odnosi med ljudmi in bogom.

Sedaj tudi razumemo, zakaj bog trpi, ko trpijo ljudje. Zaradi trpljenja so namreč manj kreativni, kot bi lahko bili. Ko trpijo ljudje, trpi bog in trpi sama kreativnost, saj bog prav je kreativnost – svet se zapira, namesto da bi se odpiral. Odpre se lahko samo zaradi ljubezni in zaupanja, ki pa ne more biti zaupanje do institucij, vlade in moči, ampak je lahko samo ljubezen do boga kot kreativne sile.

Kreativnost je torej mogoča zaradi ljubezni, odpiranja in boga. Poleg tega je nujna, neizbežna. Ali pa velja to, kar pravi Wagner: ljubezen kot svobodna volja življenja ne more biti ujeta v noben institucionalni okvir. Institucije kratko malo niso v nobeni resni zvezi z ljubeznijo, zaupanjem, s kreativnostjo in svobodno voljo življenja.

Naša prihodnost je torej v celoti odvisna od kreativnosti, ne od vlade in fiskalnega pravila, pa če bo vgravirano v severno steno Triglava, kar pomeni, da je odvisna od našega zaupanja v svobodno voljo življenja, v neskončno kreativnost, ki je bog, in od zaupanja v egalitarnost ljudi. V tej perspektivi, ki je kreativna, ni nobenega zaupanja v institucije, trge, banke, borze, kapitaliste in tako dalje.

Kreativnost pomeni človekovo zmožnost, da v vsakem zgodovinskem trenutku ponovno nekaj ustvari; na primer egalitarnost. Ustvarjanje je povsem drugačno od domnevnega ugotavljanja, da na primer egalitarnosti v družbenem okolju ni ali da ni mogoča.

V radikalnem smislu je kreativnost večna in neuničljiva. Ni depresivna in ne podpira razmišljanja o tragičnosti življenja. Prav nasprotno: kreativnost je svojevrstna in nekoliko paradoksna ovira, prepreka, da bi človek postal depresiven.

Zaupanje je torej neposredno vezano na kreativnost, ne na institucije, njihove voditelje ali druge gospodarje, ki naj bi vodili ljudi v lepšo prihodnost, češ da vedo, kako to narediti. Kreativnost in zaupanje skupaj pomenita, da človek brezpogojno zaupa zgolj bogu kot neskončni kreativni sili, ki absolutno jamči za večnost in nastajanje novega.

Boga seveda lahko imenujemo tudi Oče. Kreativni človek ne more umreti, in je večen. Natanko v tem smislu moramo razumeti Jezusovo delovanje in njegovo vrnitev v obliki svetega duha, ki absolutno jamči za egalitarnost, enakost vseh ljudi, njihovo zmožnost za kreativnost in vztrajanje v občestvih.

Očitno je, da RKC pri tem nima nobene posebne vloge, nimata pa je niti JJ niti vlada, ki jo vodi. Njihova naloga je namreč ohranjanje sebe, toda ohranjanje obstoječega je ravno na drugem bregu kot kreativnost. Ta namreč pomeni prekinitev, zlom, vdor nečesa povsem novega; kreativnost ni isto kot počasno linearno napredovanje h končnemu cilju.

Človekova dolžnost in pravica na tem svetu je, da ponudi priložnost kreativnosti, kajti s tem ponuja priložnost tudi ljubezni in zaupanju. Vse troje (kreativnost, ljubezen, zaupanje) je namreč neločljivo povezano med seboj. Ko se človek podredi dolžnosti, se spremeni. Potem ne more biti konformist, ne more biti hlapec, ki zaupa v gospodarja, ne more biti pripadnik institucij.

Kreativnost spremeni sama temeljna dejstva življenja in sveta. Božje trpljenje ima zato smisel le v svetu, v katerem se človek vedno znova odloči za kreativnost – v nasprotnem primeru trpljenje preprosto nima nobenega smisla in je absurdno. Odločitev za kreativnost pa podeljuje eksistenci smisel in pomen. Podeljuje ga tudi človekovim dolžnostim in pravicam, kajti končni smisel človekove eksistence nikakor ne more biti lagodno življenja v svetu simulacij in simulakrov, v katerem ima na voljo vse, kar domnevno potrebuje za zadovoljevanje svojih potreb in želja.

A morda je največje vprašanje pri vsem tem natanko tisto, ki si ga je zastavil Freud, ko je razmišljal, ali so empirični ljudje sploh zmožni za premagovanje trpljenja, kajti čisto mogoče je, da vedno znova najdejo v njem patološki užitek, zaradi katerega se odrekajo kreativnosti, ljubezni, bogu in vsemu drugemu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži