Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

JJ zastopa ideologijo, v kateri je mogoče z lahkoto odkriti poseben element, na katerega sicer stavi. Imenujemo ga zmotno prepričanje o skupni prihodnosti. Slovenski narod bi se po njegovem prepričanju moral znebiti komunističnih stricev iz ozadja, potem pa bi skupaj poleteli v prihodnost, ki morda ne bo idealna, bo pa zagotovo lepša od temne sedanjosti. Taka drža je skoz in skoz problematična, kajti tudi če bi se znebili komunističnih stricev, bi se pojavili drugi strici, ki bi zavzeli isti strukturni kraj, od koder bi jih izganjali, in tako v slabo neskončnost. Je pa taka drža dobra, če hočete vladati, kajti vedno boste našili nekoga za izganjanje in nekoga, ki vam bo pri tem pomagal.

Zlasti med Slovenci in Slovenkami. Zakaj?

Obstaja vrsta klišejev o samomorilni naravnanosti Slovencev in Slovenk, o majhnosti slovenskega naroda, o depresijah med njegovimi pripadniki, o nezmožnostih za dvig nad povprečje, o medsebojnem zavidanju, metanju polen pod noge, uničujočem rivalstvu in podobnem. Problem takih klišejev je, da se lahko uresničujejo v praksi, četudi so povsem zgrešeni. Obenem je to tudi problem konkretnih posameznikov in posameznic, ki se lahko v teh težkih časih še poglobi.

Natanko v tej perspektivi je pomembno vnovič razmisliti o temeljnem razmerju vsakega človeka do življenja oziroma eksistence. Življenje in zavest o njem namreč nista nekaj neproblematičnega. Zakaj nista?

Nista zato, ker ima vsak človek isti problem: kako misliti in rešiti problem z univerzalnim? Vsakega človeka lahko mislimo kot partikularnost: obstaja Janez, obstaja Marija itd. Toda v trenutku, ko se Janez ali Marija zavedata svoje eksistence, nastane problem, kako misliti njegov ali njen odnos do univerzalnega.

Problem je, ker univerzalno ni tam zgoraj, ni nekaj abstraktnega, transcendentnega ali božjega, temveč je nekaj čisto drugega. Zavest namreč omogoča človeku posebno, zelo posebno izkušnjo. Omogoča mu izkušnjo, da se kot partikularnost nanaša na sebe kot nekaj univerzalnega. Torej je univerzalen že on sam, oziroma je v njem ali v eksistenci nekaj univerzalnega, nekaj, na kar je ves čas pripet. Kdo ali kaj je potemtakem človek?

Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje bi bil ta, ki ga je ponudil Deleuze: človek je bitje postajanja, je bitje, ki v posebnem smislu nikoli dokončno ne obstaja, saj vselej po-staja. To ne pomeni, da se vselej šele trudi postati nekaj, česar ne more nikoli doseči – pomeni nekaj paradoksnega: človek obenem vselej že je, kar bi šele lahko postal, pa vendar nikoli ni v celoti to, kar je. Človek je nedokončan projekt, ki se ne more dokončati, ker je vselej že dokončan. Zveni nenavadno in tudi je nenavadno.

V čem je torej problem? Temeljni problem je v tem, da človek nikoli in na noben način ne more totalizirati lastne eksistence, ne more je zajeti v celoti, ne more zmanjšati temeljne razlike znotraj nje, ki mu omogoča zavest o njej. Ko se torej zavedam eksistence, sem v nekem smislu že distanciran od nje, čeprav sem njen del, saj ne gledam nanjo od zunaj.

Zakaj je to filozofsko spoznanje sploh pomembno za vsakdanje bolj ali manj rutinsko življenje? Pomembno je zaradi depresije. Depresija je v tej perspektivi posebna drža, ki nastane zato, ker človek zmotno verjame, da ne more več pristno čutiti eksistence v njeni neposredovanosti, zato se tudi ne trudi, da bi kaj spremenil v svojem življenju. Samomor je seveda logični končni izid. Očitno je, da je pomen filozofskega spoznanja o temeljni naravi človeške eksistence zelo velik tudi za vsakdanje življenje.

Nasprotje samomora je povsem drugačna drža, ki jo prepoznamo na primer pri Jezusu iz Nazareta, vezana pa je na isto spoznanje. Jezus zagotovo ni bil depresiven človek, čeprav skušajo nekateri zagovarjati idejo, da je na koncu naredil samomor.

Jezus iz Nazareta je bil najprej upornik. To je izjemno pomembno spoznanje. In kot upornik je predstavljal travmo – travmatičen je bil za judovske duhovne voditelje, travmatičen je bil za rimske voditelje, ki preprosto niso vedeli, kaj naj naredijo z njim.

Ko danes kardinal Rode izjavlja, da RKC pokriva večino slovenskega naroda, se ne zaveda, kaj govori. Če so kristjani pristni nadaljevalci Jezusovega nauka, so uporniki, kakršen je bil tudi sam. RKC pa uporništva ravno ne prenaša prav dobro, zato mora vedno znova koga izgnati. Če kristjani niso pristni nadaljevalci Jezusovega nauka, je njihova drža zlagana in kot taka ničvredna. Torej je kardinalovo izjavo mogoče razumeti na en sam način: RKC zastopa depresivne Slovenke in Slovence, obremenjene z občutki krivde, ki se ne upajo upirati.

Zakaj je uporništvo tako zelo pomembno? Pomembno je zato, ker upornik zastopa univerzalno. Ne zastopa partikularnosti, zato ni posebnež in čudak, temveč zastopa univerzalno kot tako. Jezus tako ni bil kristjan, ni pripadal skupini ljudi, ki so mu sledili, saj je to logično nemogoče (vsaj na začetku). Jezus je bil univerzalna izjema, šele nato so njegovi učenci oblikovali partikularni okvir (krščanstvo), znotraj katerega je postal idol.

Danes je enako. Kristjani se gibljejo znotraj partikularnega okvira, v katerem verjamejo v Jezusa kot ikono, ne pa v Jezusa kot univerzalnega upornika, ki štrli iz vsakega okvira. In ko JJ trdi, da se moramo dokončno znebiti komunistov, je v bridki zmoti: znebiti bi se morali ideoloških in religioznih okvirov, znotraj katerih smo depresivni in samomorilni.

Nekaj se namreč izgubi, ko se zavijemo v ideološke cunje in verjamemo znotraj okvirov, kar je pač mogoče verjeti; danes na primer v zategovanje pasov. In prav zaradi take izgube postajamo depresivni, upajoč, da se bo nekaj zgodilo kar samo od sebe.

Rešitev iz zagate je ena sama. Zopet moramo reči, da nam jo je pokazal Jezus iz Nazareta. Rešitev je namreč uporništvo. Ko govorim o njem, ne mislim na brezglavo protestiranje zaradi samega protestiranja, temveč na držo, ki je eksistencialna. Človek namreč ne more najti svojega dokončnega položaja v svetu, zato je lahko samo nomad, ki zastopa natanko to, kar štrli iz sveta, kar se izgubi v ideoloških bojih, zato nikoli ni ujet vanje.

Ko štrli iz njega, zastopa univerzalno, zastopa univerzalni problem čisto vsakega človeka, ki ga njegova zavest vedno znova postavlja pred izzive, kako živeti, da bo prav. Pravo vprašanje danes zato nikakor ni, kako rešiti kapitalizem. Daleč od tega. Pravo vprašanje je povsem drugačno in bil bi že čas, da se preselimo k njemu.

Pravo vprašanje je tole: Česa nismo več pripravljeni prenašati? Če si ne zastavimo tega vprašanja, smo vsi v depresiji, čakaj in upajoč na boljše čase, ki seveda nikoli ne bodo napočili.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži