Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Včeraj sta se sestala oba predsednika. Hvalabogu. Toda srečanje ne izraža kulture slovenskih politikov. JJ namreč vedno znova reče, da nam bo šlo še slabše, če ne bomo nemudoma naredili, kar je po njegovem mnenju treba narediti. Ob poslušanju njegovih izjav ima človek nenavaden občutek, da res ne bi smel nasprotovati idejam in predlogom, ki so dobri za vse nas. Zakaj potem ne pride do realizacije? Zakaj se politiki med seboj popolnoma sprti, zakaj se zdi, da se vse bolj sovražijo in si očitno nagajajo, kot si na primer lahko nagajata naveličana in sprta zakonca?

Politiki bi seveda lahko odgovorili na zastavljena vprašanja, češ da so zgolj ljudje kot vsi drugi, da imajo čustva in občutke, da imajo prepričanja, interese in vse drugo, o čemer govori psihologija osebnosti. Če se na primer JJ in predsednik države ne moreta niti videti na skupni prireditvi, eden tja pač ne pride ali pa prideta drug za drugim tako, da se ne srečata. V vsakem drugem okolju je tako vedenje povsem razumno in koristno, le v primeru, ko gre za državo, to ni sprejemljivo, kajti državljani niso voajerji, ki na odru opazujejo simptome svojih predstavnikov in se pri tem muzajo, obenem pa verjamejo, da so sami bistveno boljši od njih.

Naj jih torej odstavimo, če se ne znajo vesti, naj jih povabimo na kavč, k svetovalcu za prijazno in nenasilno komunikacijo, naj pogledamo, kako je z njihovimi horoskopi? Kaj naj naredimo? In kaj naj naredijo sami?

Kakšno je namreč sporočilo nam, ne zgolj trgom, finančnim okoljem in institucijam? [Kot da lahko pošiljate znake in signale mrtvim predmetom in komunicirate z njimi! Brrrr!]

Sporočila, znaki, simboli in vse drugo so povsem jasni: naši politiki se v glavnem ne znajo ali zmorejo niti pogovarjati, ne znajo ali ne zmorejo se poslušati, ne znajo ali ne zmorejo sodelovati, prekinjajo se med seboj, včasih se tudi zmerjajo in mečejo drug v drugega nespodobne in neinteligentne fraze, psovke in tako dalje. Morda prav zaradi tega vedno znova govorijo ravno o potrebi po komuniciranju, konstruktivnem sodelovanju in sinergijah.

V terapijo jih seveda ne moremo poslati, nanje ne moremo vplivati, saj so tako egocentrični, da pogosto niti ne vidijo drugih ljudi, ker vidijo samo sebe; zdi se, da ne moremo narediti ničesar. Slovenski politiki so morda povsem nedovzetni za zunanje vplive, in se ne bodo spremenili.

Kaj pa notranji vplivi? Pedagoška psihologija je polna spoznanj o pomenu notranje motivacije in samopreseganja, spreminjanja in podobnem. Imajo politiki zasebne psihologe, ki jim pomagajo, da bi postali boljši ljudje? Navzven tega ni videti.

Če so politiki ne bodo spremenili sami (glede tega res slabo kaže), če jih ne moremo spremeniti mi, ki smo jih izvolili (glede tega je še slabše), ostane ena sama pot, ki je demokratična: izvoliti moramo drugačne predstavnike, ki se bodo znali obnašati, ki bodo znali sodelovati tudi, če se ne marajo, ki bodo sposobni biti skupaj, ko bo treba, čeprav bi si najraje izkopali oči, ki bodo zmožni preseči lastne narcistične interese in se podrediti skupnim zadevam v dobro državljanov in državljank.

Zato so namreč izvoljeni. Saj jih nismo izvolili zaradi njih samih, zato, da bi obogateli, da bi si nagrabili bogastvo, da bi uživali v privilegijih. Demokracija nima s tem ničesar skupnega. Predstavniki državljanov in državljank so lahko samo hvaležni, da smo jih izvolili, lahko se nam zahvalijo, da sploh smejo opravljati zahtevno službo.

Kultura slovenskih politikov je v glavnem na psu. Pravzaprav je daleč od kulture, saj temelji predvsem na osebnih lastnostih, zmožnostih in prepričanjih. Grozljivo je, da lahko politik v parlamentu nekomu reče, naj bo tiho, češ da je tam šele tri dni, medtem ko je sam tam že šestnajst let. Parlament je namreč prostor, kjer dobesedno mora vsako povedati, kar hoče, pa ga ne sme pri tem nihče niti ošvrkniti s pogledom, češ naj bo tiho. V parlamentu se namreč govori, tam tišina nima nobenega smisla.

V parlamentu dobesedno nihče ne more reči, da je zgolj človek. Tam preprosto nisi zgolj človek, saj si predstavnik ljudstva, kar je nekaj drugega. Kot predstavnik ljudstva imaš velikansko odgovornost in težko breme ne plečih, kajti upravljanje z državo in posledično z milijoni ljudi pač ni isto kot voditi manjšo kmetijo ali celo gospodinjstvo.

Na tej ravni ne smemo psihologizirati in politiki se nam ne smejo smiliti. Zgodbe, ki jih lahko ljudje, torej tudi politiki, povedo o sebi, namreč niso povsem resnične in neproblematične. Ljudje se navadno zelo motijo o svojih avtentičnih, pristnih, resničnih identitetah; včasih se motijo bridko in celo tragično. Navadno pri sebi spregledajo celo vrsto potez, značilnosti in zmožnosti, zato pretiravajo, ko govori o svoji 'podobi', kot jo napačno imenujejo.

Torej ne pomaga, če politiki rečejo, da so pač taki, kakršni so; taki ravno niso, oziroma sploh ne vedo, kakšni so v resnici. Resnica o tem, kdo so, je zato zelo pomembna.

Sklep je jasen. Politiki ne morejo reči, da so zvesti sebi, da bodo vztrajali pri svojem, kajti to lahko pomeni tudi, da bodo vztrajali pri svojih simptomih, v svoji egocentričnosti, morebitni paranoidnosti in drugem. Izjemno natančno bi morali premisliti, pri čem sploh lahko vztrajajo in celo morajo. Seveda bi morali poslušati tudi druge ljudi, vendar ti ne bi smeli biti njihovi simpatizerji, saj so oni ravno tako zaslepljeni zanje, kot so sami. Poslušati bi morali svoje nasprotnike, ljudje iz povsem drugačnih krogov.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži