Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Od poštenih konservativcev se več naučimo kot od naivnih levičarjev, zato jih je dobro pazljivo poslušati oziroma prebirati, kajti navadno natančno zaznajo in opišejo realne probleme družbenega življenja. Njihov problem je zgolj ta, da prav tako po navadi na koncu razmisleka predlagajo enostaven in lahek izhod iz zaznane in opisane zagate. Nevarnost je ravno v tem, ker so taki predlogi lahko zelo hitro zanimivi za široke ljudske množice, ki verjamejo, da je dobro slediti kakemu voditelju, pripadniku družbene elite, za katerega verjamejo, da je subjekt, ki domnevno ve, kaj narediti, ko gredo zadeve v družbi narobe. V resnici je dobro zadeve še enkrat premisliti. Zakaj?

Najprej zato, ker gredo zadeve vedno narobe, potem pa tudi zato, ker misli ne morejo biti enoznačne in enopomenske, ljudje pa so zelo nagnjeni ravno k takemu razumevanju sveta, ki jim je pogosto v škodo, kot nas uči zgodovina.

Obstaja pa še tretji argument.

Če bi se kak filozof, ki ne bi imel pojma o neorganski kemiji, lotil pisanja popularnega članka, v katerem bi razpredal o spoznanjih z omenjenega področja, svoj nekaj strani dolg umotvor pa bi nato priobčil v uglednem dnevniku, bi kemiki kaj hitro planili po njem, češ le čevlje sodi naj kopitar. Imeli bi seveda prav, saj je tako rekoč nemogoče resno razmišljati o neorganski kemiji, če si o njej nekaj malega slišal v gimnaziji, potem pa nikoli več.

Podobno lahko rečemo tudi za vsakdanji problem, ko na primer ne vemo, katere tri žice moramo povezati med seboj, da bo zopet svetila luč, ki trenutno ne sveti, ker je prišlo do kratkega stika. Zgolj tri žice so, a če ne vemo, kako jih zvezati, lahko povzročimo katastrofo. Zvezati pa jih zna vsak dijak iz srednje poklicne šole, v kateri se usposablja za elektrikarja. Nesporno je torej res, da je dobro nekaj vedeti, preden narediš kak korak, preden preideš od besed k dejanjem, kot pravijo.

A ko nanese beseda na tako kompleksne in zapletene teoretske koncepte, kot so moralni kapital, vrednote, libertarnost, genetski determinizem, revolucija, neoliberalizem, je nenadoma videti, da o njih lahko razpravlja čisto vsakdo, ki ima po naključju pet minut časa, svoje razpravljanje pa lahko predstavlja kot najvišji teoretski dosežek, čeprav je očitno, da zgolj naklada in prodaja meglo, ker preprosto ni prebral dovolj knjig, zadeve pa je tudi premalo premislil.

O vseh teh zadevah seveda lahko razpravlja v gostilni s pivskimi prijatelji, a ko svoje zamisli priobči, mora računati vsaj na resno kritiko.

Minister Turk se je tako lotil pisanja o aktualnem družbenem dogajanju, filozofskih konceptih, vrednotah in morali, vse skupaj pa lahko preberemo na straneh dnevnika Delo (Zakaj se nič ne zgodi in kaj bi se moralo zgoditi?, 9. 9. 2012). A zakaj bi človek tako nedodelano razmišljanje sploh jemal resno?

Natanko zato, ker izvrstno ponazarja stanje duha v tej deželi, kot sem zapisal uvodoma. Pojdimo po vrsti.

Vsakomur je popolnoma jasno, da velike depresije leta 1929 ni sprožil socializem. Nastala je v jedru kapitalističnega sveta, končala pa se je zaradi druge svetovne vojne. Nacizma in fašizma ni rodil socializem, saj sta se rodila v kapitalizmu kot njegova smrtna sovražnika. Več kot dvajset držav po drugi svetovni vojni niso bombardirale socialistične države, saj so jih ZDA (od Koreje do Iraka). In zadnje recesije zopet ni sprožil socializem, saj je nastala – uganili ste, zopet v ZDA.

Očitno je, da kapitalizem nenehno proizvaja krize, ki vsakič prizadenejo in uničijo na milijone ljudi, bombardiranja držav, ki prinesejo dodatne žrtve, pa tudi niso čisto naključje, sploh pa niso sprehod po vrtu. Ali smemo iz tega sklepati, da bi morali kapitalizem jasno in glasno, brez olepševanja in izgovorov obsoditi? Smemo.

Socializem oziroma državni kapitalizem res ni bil uspešen, čeprav tudi to čisto ne drži – ekonomsko najuspešnejša država trenutnega sveta je natanko komunistična Kitajska, ki denarno rešuje tudi ZDA. A kljub temu z lahkoto rečemo, da je bil socialistični poskus v glavnem klavrn, surov in neuspešen. Ministru zato ni treba razmišljati o tem, saj so zadevo že zdavnaj domislili drugi.

Bolj skrbi ministrovo razmišljanje o desnih in levih politikih ter njihovem genskem materialu, ki naj bi bil neposredno povezan z vrednotami, poleg tega pa še z moralnim kapitalom. To so zelo nevarne zadeve. Za ponazoritev velja omeniti en sam eksperiment, o katerem se sicer učijo bruci na psihologiji.

V dve ločeni kletki, ki stojita druga ob drugi, namestite opici. Ena ima v kletki vzvod, na katerega lahko pritisne, za nagrado pa dobi hrano. Opica je seveda vesela hrane, zato pritisne na vzvod vsakič, ko si jo zaželi. Toda zadeva ni tako preprosta in enodimenzionalna, kajti ko pritisne na vzvod, druga opica dobi električni šok, ki je zanjo kajpak boleč. Kaj stori prva opica, ko vidi, kaj se dogaja z njeno sotrpinko?

Tukaj se velja za hip ustaviti. Ljudje namreč velikokrat rečejo, da kakšno dejanje, ki ga stori ta ali oni človek, ni človeško (po navadi gre za huda dejanja). Takrat rečejo, da je človek naredil nekaj živalskega, nekaj, kar ni vredno ljudi. V resnici se povsem motijo.

Prva opica namreč po nekaj poskusih preneha pritiskati na vzvod.

Kako pa je z ljudmi? Freud je prvi pojasnil delovanje nenavadnega mehanizma, ki ga je imenoval gon smrti. To je mehanizem, zaradi katerega se lahko človek vede kot stroj in vztraja pri svojem delovanju celo tedaj, ko mu je očitno v škodo, če o škodi, ki jo povzroča drugim, niti ne govorim. V naravi takega mehanizma ni, zato ga ne boste opazili pri živalih.

Ministrovo razpravljanje o tem, katere vrednote imajo raje konservativci in katere levičarji, je zato povsem zgrešeno že v osnovi, kajti gon smrti ni v nikakršni neposredni zvezi s politično razslojenostjo ljudi in z vrednotami, za katere se zavzemajo.

Prav utopično in zato nevarno pa je ministrovo modrovanje, kaj moramo narediti (obsoditi revolucijo, oprijeti se vrednot, dati domovinsko pravico moralnim temeljem pripadnosti, spoštovanja in svetosti, pospešiti ekonomsko rast). Utopija je namreč vselej konkretna formula (Hitler jih je imel, neoliberalci jih imajo), v katero skušajo njeni zagovorniki prepričati ljudi. Verjamejo namreč, da je treba formulo zgolj uporabiti v praksi. Ni naključje, da minister Turk svoje razmišljanje zavije prav v tak naslov: zakaj se ne zgodi, kar bi se moralo, kaj narediti, da se bo.

Konservativci so naivno in utopično prepričani, da potrebujemo danes več morale, vrednot ter socialnega in družbenega nadzora nad ljudmi – tudi s pomočjo genetskega bioinženiringa. Minister Turk se zato spusti v razglabljanje o človeški naravi, o genih, ki jih imajo liberalci, in o genih, ki jih imajo konservativci, vse skupaj pa poveže kar z moralnim kapitalom enih in drugih. Manjka le še razmišljanje o novem človeku, ki se je sicer v 20. stoletju pojavilo kar nekajkrat.

Genetsko spreminjanje ljudi pravzaprav sploh ni več utopija – dogaja se pred našimi očmi. In slutimo lahko, kaj bodo želeli določati pri ljudeh. Ne vedenja, temveč – misli. Znamenito Descartesovo razmišljanje, da je človek svoboden šele, ko misli, in Kantovo razmišljanje, da je svoboden natanko toliko časa, dokler misli, je morda zato že danes bistveno pomembnejše, kot verjamemo, v prihodnosti pa bo še veliko bolj.

Dejstvo je namreč, da preprosto ne vemo, kaj narediti, da bi se izvlekli iz krize in da bi ustvarili boljši svet, ki ne bo otrok kapitalizma, kakršnega smo primorani živeti (pomagalo ne bo niti sklicevanje na moralo in vrednote niti genetsko manipuliranje z ljudmi). Prav zato pa je treba svobodno razmišljati – svobodnega razmišljanja kratko malo ne more biti nikoli dovolj, obenem pa ga preprosto ni mogoče uničiti ali zatreti, tako kot iz vesolja ni mogoče odstraniti gravitacije.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži