Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Velikokrat smo že slišali, da je gibanje Okupirajmo Wall Street, ki se je pričelo razvijati natanko pred enim letom, klavrno zamrlo, da protestniki niso bili uspešni, saj niso spremenili ničesar, da so premalo upoštevali te in one teoretske koncepte, da so se prehitro predali, da pravzaprav sploh niso imeli nobene možnosti, da so bili izgubljeni že na začetku, da so bili premalo artikulirani ali pa sploh niso bili, da so bili naivni sanjači, utopični uporniki, bla, bla, bla. Pa je res tako?

Ugovori, ki so bili v preteklosti sicer že tisočkrat izrečeni, so prekratki, zlizani, klišejski in povsem neuporabni, kajti ko se človek upira sistemski nepravičnosti, izkoriščanju, ki je inherentno družbenemu življenju, in nepoštenemu delovanju, za katerega se zdravemu razumu zdi, da je kar v genih ljudi, je na delu vse kaj drugega. Alain Badiou v knjižici Vnovično rojstvo zgodovine zato poudarja, da nikakor ne smemo pozabiti enega samega preprostega dejstva, ki se je v zgodovini velikokrat potrdilo in še se bo.

Zgodovina nas namreč uči, da se revolucije nikoli niso zgodile čez noč in v prvem poskusu. Vse to je popolnoma logično in pričakovano: sveta pač ne spreminjamo zlahka in takrat, ko se odločimo za spremembo – svet se spremembam seveda tudi upira, saj ni res, da komaj čaka na nas, da se bo lahko na našo zahtevo spremenil. Obenem velja tudi tole: vselej moramo nekje začeti, potem pa dolgo vztrajati. Drugače preprosto ne gre; včasih je treba vztrajati desetletja in celo stoletja. Lahko pa je igrati vlogo lepe duše, stati zraven, modrovati in težiti tem, ki nosijo največje breme.

In ko razmišljamo o revolucionarnih dogodkih, dodaja Badiou, ne smemo nikoli pozabiti, da obstaja tudi možnost latentnega upora, ki ga na prvi pogled nikjer ni, v revolucijo pa ga lahko preobrazi ena sama glasno izrečena ideja, ki deluje kot iskra. Ob tem vidimo, kako prav je imel Kant, ko je dejal, da bi ljudje preprosto morali glasno razmišljati in ne bi smeli nikoli umolkniti.

Vidimo pa tudi vzporednico, ki jo je začrtal voditelj libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah, ko je dejal, da zaradi filma, ki je te dni razburkal muslimanski svet, ljudje nikakor ne bodo tiho.

Molčali torej ne bodo ne eni ne drugi, kajti Occupy Wall Street se prebuja, muslimanski svet pa je tudi že nekaj časa na nogah. Ob tem velja pogledati in se prepričati, kdo vse vztrajno molči in s tem prispeva k bedi sveta, ali pa zgolj ponavlja za drugimi, uporabljajoč puhlice in klišeje, ki bedo sveta še poglabljajo.

Svet se bo zaradi upornikov in nas, ki ne molčimo, nujno spremenil. Spremenile ga ne bodo korporacije, spremenile ga ne bodo banke, spremenile ga ne bodo vlade, spremenil ga ne bo kapitalizem, pa če ga tisočkrat rešijo.

Kdor živi v kapitalističnem okolju, se namreč nenehno sooča s problemi; vsaj 99 % vseh ljudi s tega planeta se sooča z njimi. Kapitalistično okolje pač ni rajski vrt, v katerem je vse na svojem mestu in v najlepšem redu, in kapitalistično življenje ni rajanje. Richard Wolff je zato spisal knjižico z naslovom Okupirajmo ekonomijo (Occupy the Economy: Challenging Capitalism), ki je izšla maja letos, v njej pa je poudaril zlasti tole: kapitalizem nenehno ustvarja probleme in krize, vendar je še pomembnejše spoznanje, da kapitalizem JE en sam velik problem.

Ko politiki in ekonomisti te dni stresajo iz rokava projekte, s katerimi bi radi reševali in seveda rešili kapitalizem, obenem pa dodajajo, kaj vse je treba narediti, v bistvu trdijo, da skušajo rešiti problem; reševanje v tem primeru pomeni ohranjanje, ne razreševanja. V tem je njihov nerazrešljivi paradoks. Redko boste slišali koga reči, da je problem sam kapitalizem, ne pa banke, nesrečni pohlepni kapitalisti ali grabežljivi tajkuni.

Reševanje oziroma ohranjanje kapitalizma kot problema je seveda groteskno ter za veliko večino ljudi in za naravno okolje uničujoče. Od reševanja bodo imeli koristi zgolj pripadniki elit, 99 % vseh drugih pa se bo zanje lahko obrisalo pod nosom. Položaj ljudi se bo zato poslabševal; reševanje bank in kapitalizma na dolgi rok ne bo rešilo nikogar. Kaj se bo dogajalo?

Vedno bolj se bo dogajalo, kar lahko spremljamo tudi te dni, ko nekateri ugotavljajo, da živimo v morju apatije. Ljudje so nezadovoljni; ljudje bodo vedno bolj nezadovoljni. Ljudje bodo jezni in še bolj jezni. Imeli bodo manj dobrin in manj denarja. Manj si bodo lahko privoščili, slabše bodo živeli. Mnogi bodo okusili revščino in životarili.

In številni bodo končno vendarle spoznali, da skupaj lahko spremenimo svet. Najboljša učiteljica je namreč zgodovina. Iz nje se res lahko veliko naučimo. Na primer.

Za časa velike depresije iz tridesetih let 20. stoletja so se ljudje povezovali med seboj, združevali so se v sindikate, postajali so močni, zelo močni. In ZDA, država torej, jim je pomagala z velikanskimi količinami denarja, poleg tega pa je ustvarila še na milijone delovnih mest, da so ljudje lahko zopet delali in bili produktivni davkoplačevalci.

Zadeva je silno preprosta: ljudje se morajo organizirati in povezovati. Osamljeni potrošniki ne bodo nikoli spremenili sveta, ker ga preprosto ne morejo. In dejstvo je, da se ljudje lahko povezujejo, pri čemer ni pomembno, ali imajo novoodkriti gen za debelost ali ne, ali imajo ustrezne gene za vrednote, o katerih govori minister Turk, ali ne. Ti geni preprosto ne štejejo nič, ko govorimo o morali, solidarnosti in povezovanju ljudi v družbene multiplicitete, o njihovem organiziranju, da bi dobili moč za spreminjanje sveta, ko govorimo o etiki in zmožnosti ljudi za razmišljanje, ki je preprosto inherentna samemu življenju.

In čisto noben gen ljudem ne more preprečiti ustanavljanja novih socialističnih in komunističnih strank. Še več: noben biolog nikoli ne bo odkril gena, ki ljudem ne dovoli takega političnega angažiranja. Organizirani in povezani ljudje bodo zato imeli v določenem trenutku toliko moči, da si bodo kapitalisti, politiki, bankirji in ekonomisti samo želeli, da bodo z njimi sploh hoteli sodelovati pri načrtovanju in oblikovanju prihodnosti.

JK najverjetneje ni imel gena za debelost, saj ni nikjer upodobljen kot zavaljen in zamaščen debeluh. Dejstvo pa je, da je ljudem okoli sebe nenehno govoril: organizirajte se, ustanovite gibanje, raznesite dobro novico na vse štiri konce sveta.

Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« (Janez 6,28-29)

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži