Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V postideološkem svetu, v puščavi postideološkega sveta, kot ga imenuje Slavoj Žižek, v svetu, v katerem nima ideja o koncu zgodovine nobene vrednosti več, ideologije pa so le še muzejski eksponati, seveda ne pričakujemo, da bo kak teoretik povedal, kaj naj naredimo, da bomo spremenili svet na bolje, saj nočemo več verjeti ideologom in raje verjamemo, da smo svoje usode kovači in da se odločamo o svojem delovanju kot razsvetljena racionalna bitja; morda je to ena največjih iluzij, kar jih lahko razvijejo človeška bitja.

Zaradi zapisanemu upravičeno pričakujemo, da bodo teoretiki povedali kaj takega, kar bo ugodno vplivajo na prebujanje zavesti o svetu in sebi, kajti v nasprotnem primeru nas bo kapitalizem spremenil v nove ljudi, kakršne bo potreboval za svoje preživetje v naslednjih stoletjih. Danes potrebujemo teorijo bolj kot kdajkoli. Kapitalizem namreč nujno potrebuje nova družbena gibanja. Potrebuje jih zato, ker bo brez njih uničil ne le ljudi, temveč tudi samega sebe. Če nočemo uničenja, hočemo teorijo in nova družbena gibanja.

Hočemo jih kot svobodna bitja, ki se lahko odločamo za pozitivne projekte, lahko pa se odločamo tudi proti nečemu, kar je za definicijo svobode še pomembnejše. V tej luči je zanimiv tale rezultat znanstvenega raziskovanja.

Socialni psihologi so raziskovali moralno in etično delovanje ljudi iz različnih družbenih okolij. Ugotovili so, da ljudje, ki so na visokih položajih, kjer lahko odločajo o pomembnih zadevah, počasi izgubljajo občutek za moralo in etiko, zato se vedejo vse bolj neodgovorno. To pomeni, da lahko najmočnejši ljudje celo uničijo svet (na primer ljudje z Wall Streeta), ne da bi imeli najmanjši občutek, da delajo kaj narobe. Lahko so celo pristno presenečeni, ko jih kritizirajo ali protestirajo proti njim, na primer Occupy Wall Street, saj dobesedno nimajo občutka, da so naredili kaj takega, česar ne bi smeli.

Kapitalizem prav gotovo nagrajuje njihova dejanja in jih promovira kot iznajdljivost in celo kot ustvarjalnost.

Kljub temu, ali pa prav zaradi tega, je danes nesporno res, da je kapitalizem v krizi. V krizi ni samo finančni del kapitalizma, v krizi niso samo nekatere banke in druge institucije, v krizi je sam ljubi kapitalizem. Normalno je, da ga hočejo izvleči iz krize, saj ga imajo radi, ker je zanje storil veliko dobrega. Zatakne se le pri demokraciji. Nenadoma je videti, da je demokracija cokla, ovira, bariera, prepreka, nebodigatreba. Človek se vpraša, zakaj so si jo naši predniki sploh izmislili, čemu jo imamo, če se zgolj valja pod nogami in dela nepotrebno zgago. Očitno je namreč, da kapitalizem, zlasti ko je v krizi, kratko malo ne potrebuje demokracije, saj potrebuje odločne ljudi na visokih položajih (sic!), ki ga bodo rešili. Jasno je tudi, da demokracija ne more rešiti kapitalizma.

Zakaj je torej demokracija kar naprej ovira? Odgovor na vprašanje je zelo preprost. Demokracija je ovira, ker v demokratičnem okolju ljudje razmišljajo o tem, kar doživljajo na svoji koži. In v kapitalističnem svetu večina ljudi doživlja na svoji koži učinke delovanja nepravičnega sistema, ki temelji na izkoriščanju delavcev in prilaščanju profitov, kar vse še pospešujejo neodgovorni ljudje na visokih položajih, ki jih kapitalizem zelo potrebuje. Ljudje seveda vsaj približno vedo, kako deluje kapitalizem, in jasno jim je, da ga lahko ustavijo, saj ima vsakdo izmed njih natanko en glas, na katerega sicer v demokratičnih občestvih računajo politiki.

Recept je zato precej preprost. Ko ljudje ugotovijo, da ne marajo kapitalizma, ker je nepravičen in jih izkorišča, se odločijo oddati glas politikom, ki ga bodo ustavili in spremenili. Dodamo lahko, da v Sloveniji doslej še noben državljan ni oddal svojega glasu politikom, češ naj rešujejo banke, kapitaliste in kapitalizem. Zakaj potem politiki rešujejo kapitalizem, ki ga ljudje ne marajo in nočejo? Ker so samovoljni in neodgovorni.

Pa politiki sploh smejo biti svojevoljni in neodgovorni? Smejo, le da jih bodo v takem primeru državljani zamenjali; to je prvi korak k razumevanju demokracije. Kapitalizem so namreč ustvarili ljudje; prav gotovo ga niso ustvarili Marsovci. Ko so ugotovili, da ne deluje dovolj dobro, so se odločili, da ga zamenjajo za boljšega. Kaj je pri tem problematičnega?

Vsak povprečno inteligenten človek ve, da je treba nekaj zamenjati, če ne deluje dovolj dobro. Dobro za koga? Za ljudi, seveda.

Zelo preprosto. Zakaj torej ljudje ne zamenjajo kapitalizma za kaj boljšega? Kje pa piše, da tega ne bodo storili? Pravzaprav je logično, da se bo zamenjava nujno zgodila, kajti kapitalizem ima to smolo, da nujno generira lastno senco, kot jo imenuje Richard Wolff. Senca kapitalizma je seveda najprej Marx. Če bi bili vsi ljudje povsem zadovoljni s kapitalizmom, bi bilo drugače, kajti nihče ga ne bi kritiziral, saj bi verjeli, da je najboljši od vseh možnih sistemov.

V kapitalizmu, v kakršnem živimo Slovenci in Slovenke, je danes razmišljanje o privatiziranju, dereguliranju in prodajanju državne lastnine tujcem popolnoma bizarno. V svetu so to poskusili že večkrat in ni se obneslo. Alternativa namreč ni še več neoliberalizma, alternativa je komunizem.

Komunizem je tudi oblika demokracije, saj v njem ljudje, ki delajo, odločajo o svojem delu in njegovih produktih. Vse to je zelo preprosto.

Zakaj torej ne bi ljudje, državljani, demokratično povedali, kaj hočejo, v kakšnem svetu želijo živeti, kako si predstavljajo lastno prihodnost? Samo pomislite: vedno znova poslušate peščico istih ljudi, ki namesto vas razmišljajo o vaši prihodnosti. Enako je bilo v socialistični Jugi: vedno isti komunisti so se leta in desetletja pojavljali na različnih mestih in tam modrovali, kakšna bo prihodnost. Zadnjih dvajset let ni niti za dlako drugače, le da se ljudje, ki odločajo namesto vas, ne imenujejo komunisti.

Natanko zato bi se morala prebuditi zavest vsakdanjih ljudi. Iz povedanega sledi zelo preprost sklep: neodgovorni ljudje ne morejo imeti občutka za socialno pravičnost in družbena dogajanja, na katera sicer močno vplivajo. In kdo ima vse to? Navadni ljudje. Slovenija zato zmore bolje kakor kapitalizem in njegovi zagovorniki, ker v njej živijo ljudje z občutkom za socialno pravičnost, zgodovino in družbena dogajanja. In večina politikov oziroma pripadnikov elit gotovo ne sodi mednje.

Nova družbena gibanja, ki se bodo nujno razvila, imajo tri osnovne koordinate. Prvič. Teorija, ki prebuja zavest navadnih ljudi. Zavest se prebudi, ko preneha verjeti v kapitalizem s prijaznim obrazom in njegove utopije, med katere sodi tudi slovenska zgodba ali formula o uspehu, ki so jo pred časom zastopali liberalci s pokojnim Drnovškom na čelu; take so utopije: prej ali slej nas potisnejo vsaj na rob katastrofe, če ne čez.

Drugič. Občutek za družbeno pravičnost. Neodgovorni ljudje, ki se prekladajo iz enega naslonjača v drugega, ne morejo organizirati družbenega gibanja navadnih ljudi, ki imajo občutek za družbeno pravičnost. To lahko naredijo zgolj navadni ljudje. Brez takih dejanj ne moremo resno govoriti o demokraciji.

Tretjič. Organiziranost. Sprememba je mogoča le, če bo dovolj navadnih ljudi organiziranih v družbena gibanja, ki bodo imela dovolj moči, da bodo politiko, ob kateri se jim sicer obračajo želodci, preprosto potisnili na smetišče zgodovine.

To so tri koordinate neizogibnih novih družbenih gibanj.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži