Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Britanski umetnik John Peter Berger samega sebe že nekaj časa imenuje marksist, pravi pa tudi, da je a story teller. V nekem razgovoru je rekel tole: moje branje Marxa, s katerim sem pričel že v zgodnjih letih, mi je pomagalo razumeti zgodovino, naše mesto v njej, zato mi je pomagalo razumeti tudi povezavo med človeškim dostojanstvom, prihodnostjo in pravičnostjo. Na koncu je dodal: če se ozremo okoli sebe, vidimo, da nenehno poudarjajo pomen ene same besede, ki je profit. V tej perspektivi Marx nikakor ni zastarel, ampak je bolj aktualen, kot je bil kadarkoli.

Aktualen je natanko zato, ker lahko pove zgodbo, ki je sicer marsikdo ne bi želel slišati, je pa najtesneje prepletena s pomenom dostojanstva, prihodnosti in pravičnosti za sleherno človeško bitje. Pripovedovanje zgodb je zato danes, tako kot je bilo tudi nekoč, lahko nevarno. Za koga in za kaj je lahko nevarno? Tako se sprašuje Berger. In dodaja: če sem nevaren za te, ki skrbijo za novi ekonomski red, sem na to ponosen.

Zgodba ne more biti nevarna za ljudi, ki želijo prihodnost, dostojanstvo in pravičnost.

Kaj torej pomeni pripovedovanje zgodb danes, ko nam nenehno govorijo, naj zategnemo pasove, varčujemo, se odpovedujemo, ker tako pravi ekonomska znanost? Pomeni možnost revolucije, pomeni pa še nekaj drugega.

Ekonomija namreč ni znanost in ekonomisti se večinoma ne obnašajo kot znanstveniki. Govorijo o zakonih, toda njihove matematične simulacije nikakor ne morejo pojasniti družbenega dogajanja in vedenja ljudi. In če bi se obnašali kot znanstveniki, bi morali že davno tega priznati, da empirični dokazi nenehno izpodbijajo njihovo vero v zakone, ki se jih na žalost še vedno trmasto oklepajo kot pijanec plota. In zakaj se pijanec sploh oklepa plota? Da ne bi padel v jarek, kajpak.

Celo tako neverjeten dogodek, kot je nastanek vesolja, pravijo fiziki, lahko pojasnimo s sorazmerno preprosto matematično formulo, kar pomeni, da bi lahko, če bi imeli dovolj zmogljive računalnike, s pomočjo te formule napovedovali, kaj se bo dogajalo, potem ko je vesolje nastalo. In fiziki natanko to tudi delajo.

Matematiki pravijo, da znajo pojasniti tudi marsikaj drugega znotraj vesolja: nastajanje zvezd, planetov, črnih lukenj. In očitno je, da gibanje planetov nikoli ne preseneti, kajti zakoni, po katerih se ravnajo, so zelo natančno določeni in se ne spreminjajo. Človeka skoraj zgrabi misel, da znajo matematiki pojasniti tako rekoč vse. Vendar ni niti približno tako.

Ko nanese beseda na pojav življenja, nihče na tem planetu nima niti približno jasne predstave, kako je nastalo, kateri zakoni ga omogočajo. In ko se tvorijo občestva, v katerih živijo ljudje s tako neverjetno kompleksnim organom, kot so možgani, je preprosto smešno in trpko poslušati ekonomiste, češ da prav oni znajo povedati, kaj se dogaja med ljudmi in v družbah ter kaj je treba narediti, da bo prihodnje življenje ljudi boljše.

Matematik John H. Conway se na primer ne strinja s prepričanji velikega števila ljudi, da je matematika zapletena; v resnici je zelo preprosta, pravi. Zapleteno je šele življenje, zapletena so živa bitja, zapleteni in kompleksni so možgani, zapleteno je že skupno življenje dveh ljudi, dodaja.

Kdo je torej lahko tako nadut, da bi znal povedati, kaj se dogaja v možganih enega samega človeka, v katerih je na stotine milijard nevronov in na trilijone sinaps; kdo ve, kako materija sama od sebe tvori zavest, kako misli in ustvarja pesmi, slike, simfonije in vse drugo? Če smo vsaj malo pošteni, moramo reči, da na ta in podobna vprašanja ne znamo odgovoriti.

A kljub temu vsak dan poslušamo ekonomiste in politike, ki se sklicujejo na nekakšne zakone trgov in druge ekonomske zakone ter nekaj na dolgo in široko razlagajo, kot da njihovi matematični modeli pojasnjujejo realna življenja družb. V resnici ničesar ne pojasnjujejo, ker preprosto ne morejo pojasniti niti vedenja enega samega človeka, kaj šele milijonov in milijard. Veliko bi zato naredili, če bi se pošteno izrazili in priznali, da preprosto ne vedo, kaj se dogaja v svetu in da nimajo nobene prepričljive predstave, kaj se bo dogajalo jutri ali čez nekaj let.

Kako definirate eno samo živo celico, ki živi in se razmnožuje brez dizajnerja ali nekoga, ki bi skrbel zanjo? Pa vendar, pravi Conway, obstaja nekaj preprostih pravil, iz katerih izvira kompleksnost življenja. Podobno velja tudi za družbeno življenje.

Živimo družbeno življenje, v katerem imajo izjemno pomembno vlogo simulakri, simulacije, spektakelske podobe, spektakelski prizori, ki so vsi po vrsti resnični in imajo status realnih reprezentacij sveta, oziroma so sam svet. V takem svetu se ogromno ljudi poganja za iluzijami, fikcijami, podobami, v njem živijo ljudje, ki hočejo biti podobe, kakršne opažajo, ljudje, ki se želijo identificirati z drugimi podobami. Toda obenem živijo tudi ljudje, ki vsega tega ne želijo, pa tudi ljudje, ki vedo, kako nevarne so lahko podobe, kako nevarni so spektakli, ki prinašajo ogromne dobičke peščici, večini pa razočaranje zaradi končne izgube iluzij in nesmiselnosti od zakonov trga odvisnega življenja.

Med take iluzije sodijo tudi ekonomske zgodbe o tržnih zakonitostih, ki da jih moramo ubogati, se jim prilagajati in skrbeti zanje. Dobro vemo, da so zgodbe neveljavne in brez prave podlage, toda kljub temu se vedno znova pustimo naplahtati. Kdo bo to pojasnil?

Življenje je tako nepredvidljivo, da ga ne moremo simulirati niti z najsodobnejšimi matematičnimi modeli. In dobro vemo, da je obstoj nelinearnih sistemov zavezan zelo preprostim osnovnim pravilom, ki pa vendarle ne smejo biti preveč preprosta. In kaj se zgodi? Čudež. Sami od sebe se razvijejo kompleksni sistemi.

A najlepše pri vsem tem je, da je človek še tako kompleksne sisteme zmožen misliti. To ne pomeni, da jih matematično simulira, temveč pomeni, da ima do njih odnos, da mu nekaj pomenijo. In enako velja za medsebojne odnose, saj nihče ne živi izolirano.

V tem je tudi bistvo pripovedovanja zgodb. O svetu lahko pripovedujemo zelo kompleksne zgodbe. Lahko pripovedujemo tudi zgodbe o zgodbah, o samem pripovedovanju zgodb, o njihovi kompleksnosti. To nima nobene resne zveze z matematiko, zato pa jo ima z medčloveškimi odnosi.

Sveta na bolje ne spreminjajo ekonomisti, ne spreminja ga matematika, temveč ga spreminjajo ljudje s pripovedovanjem zgodb in z medsebojnimi odnosi. Ko se spreminjajo odnosi, se spreminja tudi svet.

A ne nujno na bolje. Prav zato obstaja tudi temna stran te zgodbe. Živijo namreč zastopniki oblasti, ki ne bi radi, da bi se svet spremenil, zato skušajo narediti vse, da bi medčloveški odnosi ostali nespremenjeni ali pa bi jih celo spremenili, in sicer tako, da bi jih čim laže nadzorovali.

Pomembnejša od nadzorovanja ljudi in njihovih medsebojnih odnosov pa je ideja, na katero se nanaša izjemno dobro vprašanje: Je vesolje absurdno brez nas?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži