Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Danes bomo dobili slabo banko. Upokojeni kardinal Rode, ki ve, kakšna je prava družina in je slovensko javnost tudi poučeval o tem, ni oče nemškega poslovneža, je pa zaskrbljen nad slovensko medijsko kulturo. Tisti, ki so pisali o domnevnem očetovstvu, bodo pristali na sodišču. Pazniki v zaporih so nezadovoljni. Oblast v Gruziji se je spremenila; sedaj je v rokah najbogatejšega človeka v državi. Pokojninska reforma bo od delavcev terjala še več dela. Minister ne vidi odprtih vprašanj. Sindikalisti opozarjajo. Odpovedni roki za odpuščene delavce bodo krajši. Ukrepi za krepitev stabilnosti bank so dobri. Zveza Nato je neizkoriščena priložnost za slovenska podjetja. Posli z zavezništvom so namreč profitabilni; operativne sile na terenu je treba podpirati in servisirati, vse to pa stane. Pametni in pošteni ne nasedajo manipulacijam. Stečajna zakonodaja je zrela za temeljito prenovo, saj so sodniki in stečajniki preveč povezani. Določene skupine ljudi imajo prevelika pooblastila, a se tega niti ne zavedajo. Minister ima zvezane roke. V evropskem parlamentu se začenja spopad za sredstva. Doma moramo zategovati pasove. Ministri bi radi znižali številke. Kdo bo plačal neplačane račune? Gospodarska rast je v ospredju. Nova delovna mesta tudi. A na vidiku ni ne enega ne drugega, zato bo rast nizka ali pa je sploh ne bo. Potrebni so dodatni varnostni ukrepi v nuklearkah.

Zaupanja javnosti nikakor ne smemo spodkopavati. Zlonamerna namigovanja niso koristna. V verno ljudstvo ne bi smeli zasejati semena dvoma. Moralna podoba kardinala je predmet javnega interesa, Slovenija pa je dobra blagovna znamka. Treba je presoditi, kaj je v javnem interesu. Javna radovednost sproža polemike. Kdor širi informacije, mora biti verodostojen: ali pa morajo biti take informacije. Ne sme se ustvarjati vtisa, da gre za zgodbo, ki ima določeno podlago, da je temu tako. Gospodom in gospem ne sme biti povzročena škoda. Imamo dokaz, da vse ni na nivoju nekih špekulacij. Dvomov ni več. Obstaja pa cel kup drugih obtožb in nekonsistentnosti. Vse te stvari so skušale ustvariti v javnosti vtis, da je to, kar trdijo, res. Če je nekdo absolutna javna osebnost, se ne smejo ukvarjati z njeno intimo. In kje je meja? Postavlja jo sodišče. Še dobro, da ga imamo. In pravnike tudi in odvetnike. V tem primeru je bila meja prestopljena, zato je prav, da zaščitimo svoje interese.

Treba je ravnati generalno preventivno. Medijski linči se ne smejo nikoli več ponoviti. In holokavst tudi ne. Pa genocide je treba obravnavati drugače, da se ne bodo ponavljali. Veliki koralni greben tiho umira. Novinarji pišejo pravno korektno in prispevajo k odpravljanju dvomov. Kar on trdi, je neko legitimno stališče. Dejstvo pa je, da so nastala ugibanja. Gospod je bil tisti, ki je dal predlog. Če lahko razumemo, je bilo to nepotrebno. Svoboda izražanja ne sme poseči v svobodo drugega. In kdo bo določil, kje je tu meja? Zopet sodišča? Se bomo vsi znašli pred sodnikom? In pred koga bo moral sodnik? Kdor utemeljeno verjame, je na dobri poti. Hitler je zelo utemeljeno verjel in ljudstvo mu je v nekem trenutku zelo utemeljeno verjelo.

Gospodarske malverzacije so nekaj drugega. Bistveno večjo težo dajejo zaščiti posameznika. Posamezniki morajo biti zaščiteni pred posegi medijev. V intimno sfero zasebnosti pač nihče ne sme posegati. Sodišče je vedno tisto, na katerega se moramo obrniti.

Sprehodite se po dnevnih novicah in zlahka boste ugotovili, da ne morete slišati niti enega samega resnega stavka o najbolj aktualni temi tega trenutka, ki je vprašanje: Zakaj se ekonomska kriza, ki traja že peto leto, poglablja?

Profesor Richard Wolff je pred časom na vprašanje ponudil zanimiv razmislek.

Kriza lahko spremeni svoj značaj, če se ljudje organizirajo in začnejo o njej razmišljati drugače, kot je v navadi. Zadeva je sorazmerno preprosta: kar je ekonomsko, se lahko spremeni v politično. Dokler so ljudje apatični in pasivni, pogreznjeni v spektakelske predstave in žargon, je kriza ekonomska, zato o njej razpredajo ekonomisti, ko pa se ljudje zbudijo, postane politična, zato o njej razpredajo sami.

Kako je torej s krizo danes, po petih letih njenega nenehnega reševanja?

Kriza se poglablja. Zakaj se poglablja? Najprej moramo pošteno povedati, da so si medtem nekatere velike banke opomogle, da so si opomogle nekatere borze in tudi dobički nekaterih korporacij so zrasli, ker jim je pač pomagala država, ki se sicer nikakor ne sme vtikati v gospodarstvo. Lahko bi se veselili in nekateri tudi se.

A vse to ne rešuje krize in ne rešuje kapitalizma. V Sloveniji število nezaposlenih narašča hitreje kot število novoustvarjenih delovnih mest, zato preprosto ni pomembno, koliko so si opomogle borze in koliko več zaslužijo korporativisti. Ti za nezaposlene ne bodo naredili ničesar, vlada pa očitno tudi ni sposobna ustvarjati novih delovnih mest; čeprav nenehno govori o potrebi po znanju, češ da živimo v družbi znanja, v kateri je edino znanje garant napredka in rasti, nima pojma, kako zaposliti 16 000 mladih z diplomami v žepih, ki se sprehajajo po zavodih za zaposlovanje, namesto da bi delali.

Vlada rešuje banke in jim namenja velikanske vsote, diplomirani mladini pa namenja leporečje in žargon. Tako je to.

Ali bodo banke, ko bodo dobile gigantske vsote denarja, le-tega spremenila v posojila? Seveda ne. Banke bodo poskrbele zase, saj niso nore.

In nezaposleni ljudje niti slučajno nisi samo tisti, ki jih omenjajo uradniki, ko jih povprašajo, kakšna je stopnja nezaposlenosti. Mednje namreč sodijo tudi ljudje brez polne zaposlitve, part time jobs, ki bi bili raje polno zaposleni, in ljudje, ki so brez službe, a niso prijavljeni na zavodih za zaposlovanje. Številke, ki vam jih ponujajo uradniki, so zato zgolj za lepši vtis, za sprenevedanje; kaj je sprenevedanje, ve vsakdo, ki je kdaj slišal za Cesarjeva nova oblačila.

Nezaposlenih je več, kot trdi vlada, in še več jih bo. Torej bo tudi sprenevedanja več. Več bo tudi žargona o prilagajanju svobodnim trgom in zakonitostim. Več bo privatnih lastnikov kapitala in manj bo socialne varnosti. Večja bo negotovost med ljudmi.

Bo Slovenija sploh kdaj normalna država? Pivo je pravo za zabavo. Barcelona prevladuje in Anja Tomažin misli, da je do vseh zelo prijazna. Prijaznost je potrebna in je koristna. Rode je doživljal težke dni, a teh je konec, Gorenak pa se veseli tistega, kar prihaja.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži