Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V Sloveniji je bilo v letu 2011 že 386.000 ljudi, ki jim grozita revščina in socialna izključenost. Stanje pa se samo še poslabšuje, pravijo ljudje, ki se na to spoznajo. Vlada se kajpak trudi, pravijo drugi, ki se spoznajo na delo vlade, toda navadni državljani imamo vtis, da se trudi na povsem zgrešen način. Revnih bo zato še več, plače bodo nižje, davki bodo višji. A najbolj bode v oči skoraj popolna apatija državljanov in državljank, ki zgolj čakajo na zakol in morda tiho upajo, da jih bo tako imenovani krizni menedžment rešil.

Ekonomija, ki bi bila znanost, se ne bi zanašala na tavtologije. Ne bi trdila, kar danes posredno trdijo finančniki, bankirji, ekonomisti, pa tudi politiki: kataklizma, skozi katero gremo, se po teoriji ne bi smela zgoditi, torej se tudi ni zgodila. Če bi se vsi akterji držali ekonomske teorije, bi bilo danes vse v redu, kar pomeni, da so za katastrofo odgovorni natanko oni.

In kaj bi pomenilo, da je vse v redu? Richard Wolff je v nekem govoru, ki ga je imel pred kratkim, dobro ponazoril možni odgovor na vprašanje. Takole je rekel.

Če bi v 18. stoletju, ko je v ZDA še vladalo suženjstvo, ki je, mimogrede, bistveno pripomoglo k razvoju sodobnega kapitalizma, nekdo predlagal, da bi bilo dobro poskrbeti za sužnje, jih bolje obleči, jim dati več hrane, jih nehati pretepati in jim omogočiti toplo družinsko življenje, bi bil predlog revolucionaren. Prav zato bi nosilcem takega predloga trda predla, kajti številni ljudje bi jih preprosto razglasili za nevarne bedake in utopiste, ki spodjedajo temelje družbenega življenja in kapitalističnega sistema, ki je seveda najboljši od vseh možnih.

Pa vendar bi se našli tudi ljudje, ki bi razmišljali nekoliko drugače. Tudi ti bi imeli nosilce revolucionarne zamisli za bedake, vendar zaradi povsem drugačnih razlogov. Očitali bi jim namreč tole. Problem ni v tem, kako dobro so sužnji oblečeni in koliko hrane imajo na voljo, problem je, da sploh obstajajo, problem je, da živimo v sistemu, ki jih očitno potrebuje.

Danes je zgodba povsem enaka, le da namesto sužnjev živijo delavci. Ti imajo na voljo dobre obleke, veliko hrane, pijače, seks, tople družine, avtomobile, nadstreške in pametne računalnike, lepa stanovanja, pametne hladilnike, pametne televizorje in pametne hladilnike, sesalce, pralne stroje in pomivalne stroje, falične mešalnike, kolesarske steze, kreditne kartice, eksotične domače živali, televizijske programe, medmrežje in spletne trgovine, pa tudi osebne trenerje, psihološke svetovalce, svetovalce za hujšanje, ustavljanje staranja, nabiranja celulita, gub in pleše, jasnovidce, pisce horoskopov, prerokovalce, ki znajo razbrati usodo iz kozjih iztrebkov, oblike bikovih jajc ali vzorcev listja, šamane, vrače, čudodelnike, mage, duhovnike, osebnostne trenerje ali coache, maserje nog in drugih občutljivih delov telesa, učitelje joge, osebne stiliste, bančnike in piarovce, finančne svetovalce, vrtnarje, prirezovalce trave, učitelje golfa, kuharice, natakarje in varuške, ljubimce in ljubimke, razlagalce političnih dogodkov, volitev in družbenega dogajanja, poleg tega pa še zasebne prireditelje zabav, učitelje, ki jim sproti pojasnjujejo bistvo življenja in jih učijo fuzbal, vrtne palčke, domišljijske prijatelje, demokracijo, fiskalno pravilo, lastni kino in vse drugo.

Delavcem v kapitalizmu zato definitivno ni težko živeti. Radostni so in veseli, kot so bili radostni in veseli delavci na nekdanjih sovjetskih plakatih, ki so širnemu svetu oznanjali, kako čudovito je živeti v Sovjetski zvezi.

Samo še krizo nam JJ reši, pa bo vse v najlepšem redu, kot je bilo tudi nekoč v Sovjetski zvezi, kajti dobrine, ki so na voljo, je treba tudi porabiti, za to pa delavci potrebujejo denar, ki ga trenutno nimajo, imeli pa ga bodo še veliko manj.

Si sploh lahko predstavljate svet brez radostnih delavcev? Seveda si ga ne morete. Si lahko delavci predstavljajo svet brez sebe? Nikakor.

Delavci torej morajo biti in prav je, da so dobro oblečeni in imajo vse. Delavci namreč delajo, ker vsi skupaj potrebujemo dobrine. Da bi imeli delavci vsega še več?! Saj bodo imeli, ko bo konec krize. Kje je tu problem!

Problem je natanko v tem, da so pripadniki elit v istem času, ko so delavci dobili boljšo hrano in pametne naprave in svetovalce za zdravo življenje, pobrali na stotine milijard dolarjev zase, z blagoslovom vlade pa jih pobirajo še naprej. Delavci so namreč dobili zabavo in poceni tekstil, presežno vrednost, ki so jo ustvarili, pa so vzeli lastniki kapitala. Naj bi bili delavci s tem zadovoljni? Naj bodo radostni, ko sproti ugotavljajo, koliko milijonov jih je že ostalo brez dela, številni pa so tako zadolženi, da še njihovi vnuki ne bodo odplačali dolgov?

Ne, seveda ne morejo biti radostni. Zakaj ne? Ker kapitalizem, v katerem živijo, ni afirmativen, čeprav se jim zdi, da je, saj jim nenehno ponuja nove dobrine. Kapitalizem je namreč izrazito uničevalen in destruktiven, zato je zvest le logiki in principom uničevanja. Afirmativnost namreč pomeni ustvarjanje možnosti za novo življenje, za nastanek novega sveta, medtem ko kapitalizem zgolj širi samega sebe.

Zares afirmativen je bil na primer JK. Ko se je pojavil med ljudmi, ki so živeli ob Galilejskem jezeru, se življenje v rimskem imperiju ni spremenilo niti za dlako, zato pa je nastalo nekaj radikalno novega.

Jezus Kristus ni spremenil sveta in ni bil upornik, je pa odprl možnost za njegovo popolno spremembo. To je šele zares vesela novica.

Vesela novica pomeni, da obstaja možnost nove politične akcije, novega političnega delovanja, novega življenja, novih medsebojnih odnosov, kar vse bo spremenilo svet.

A nov svet bo nastal šele, ko bodo ljudje vzeli nekatere zadeve v svoje roke in v praksi izpeljali to, kar jim je govoril JK. Če mu ne bodo zvesti, če bodo potopljeni v morje apatije, se svet ne bo spremenil, le bogati bodo imeli vsega še veliko več, revni pa veliko manj. JK je bil namreč dogodek, kot pravi Alain Badiou, toda bistveno delo je čakala njegove učence. Ti bi morali vztrajati v demokraciji kot elaboraciji posledic, učinkov Jezusovega delovanja.

Na žalost niso dolgo vztrajali, zato so vzeli oblast iz rok cesarja Konstantina, ko jim jo je ponudil. Takrat je bilo konec demokracije, za katero je pričeval JK. Pričeval pa je še za nekaj drugega.

JK je pričeval za moč eksistence. Pričeval je za afirmacijo življenja, ki potrjuje človekovo eksistenco. Njegov odnos do življenja je bil zato nujno sprt z načinom delovanja rimskega imperija. Za njegove zastopnike je bil JK nobody, upornik brez razloga, zato so se ga znebili.

Toda Jezusova dediščina je najmočnejša natanko v orisani drži; JK je najmočnejši natanko kot nobody. Kot tak ni nikogar odrešil, temveč predstavlja najbolj radikalno sporočilo vsakemu človeškemu bitju: afirmiraj svojo eksistenco, drugače boš zgolj bleda senca človeka, nazadnje pa niti človek ne boš več.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži