Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Izbranci ljudstva, ki se postavljajo na desno stran, pravijo, da ne bodo načenjali ideoloških vprašanj, če bodo dobili v roke oblast. Ukvarjali se bodo namreč zgolj s čistimi, neomadeževanimi, tehničnimi vprašanji, kako reševati državo in njen nezavidljiv položaj. Zakaj je njihova izjava nadvse problematična, čeprav je na prvi pogled nevtralna, opogumljajoča in optimistična?

Najprej je problematična, ker prestavlja naiven (ideološki) poskus nagovora ljudstva: zaupajte nam, saj ne bomo načenjali ideoloških vprašanj, ker zdajle res ni časa za kaj takega, zato se bomo posvetili zgolj problemom, ki tarejo vas, navadne ljudi. Problematična je tudi zato, ker izhaja iz napačne domneve, da je mogoče svet, v katerem živimo, razdeliti na objektivno realnost, znotraj katere ljudje rešujemo objektivne probleme, pri tem pa uporabljamo strokovna znanja in angažiramo strokovnjake, saj oni najbolje vedo, kako take probleme tudi učinkovito rešiti, in ideološko realnost, v kateri se kajpak posvečamo ideološkim vprašanjem. V taki perspektivi je seveda smiselno in logično tudi sklicevanje na potrebo po tehnični vladi: strokovnjaki bodo rešili nekatere tehnične probleme, potem pa bo vse v redu.
Drugi del realnosti, ki je nekako ločen od prvega, je kajpak ideološki. Morebitni bodoči vladarji se ne bodo spuščali v ta del realnosti in ne bodo načenjali ideoloških vprašanj, kar pomeni, da bodo vprašanja še naprej neodgovorjena. Nihče se jih ne bo dotikal, zato bodo nerešena, a vsaj državljani so lahko mirni, saj jih zastopniki oblasti ne bodo obremenjevali z njimi. Državljani se bodo z njimi ukvarjali sami, zastopniki oblasti pa bodo čisti in neobremenjeni; enako velja za strokovnjake, ki jih bodo najeli za reševanje strokovnih problemov.
Problem ni le ta, da je opisana delitev realnosti na dva dela povsem zgrešena, da ne rečem neumna, temveč je tudi nevarna. Zakaj je taka?
Taka je zato, ker ideologija ni nekaj, kar lahko ločimo od tako imenovane realnosti, temveč je prav njen pogoj, kar pomeni, da je vsako zanikanje tega spoznanja sprenevedanje, ki vodi v prodajanje megle in izgubljanje časa. Ideologija namreč ne pomeni sporov okoli vprašanja, ali v šole vpeljati verouk ali ne, ali so komunisti zlobni ali niso, ali so duhovniki in pedofili kaj boljši, ali obstajajo nebesa ali ne.
Ideologija je resna zadeva – to ni intelektualno igračkanje. Ima realne koordinate in zelo realne učinke na ljudi. Kaj je torej ideologija danes?
Ideologija je danes predvsem cela vrsta zelo oprijemljivih vsakdanjih praks, praks vsakdanjega življenja, ki neposredno vplivajo na to, kaj ljudje verjamejo in česa ne verjamejo, kaj delajo in česa ne delajo. Moč ideoloških nagovorov izhaja iz zelo preprostega dejstva, da ljudje dobesedno moramo verjeti v vrsto zadev, če sploh hočemo živeti in preživeti. Še več. Ljudje moramo verjeti, da tudi drugi ljudje verjamejo podobno kot mi, moramo verjeti, da bodo zadeve, v katere verjamemo, delovale.
Zadeva pa je še bolj zapletena. Slavoj Žižek v nekem nedavnem predavanju pokaže, da današnja ideologija potrebuje še en obrat vijaka: zadeve delujejo celo tedaj, ko ljudje vanje ne verjamejo. V našem primeru to pomeni, da bodo ideološke prakse delovale tudi, če se bodoča slovenska oblast z njimi ne bo ukvarjala, delovale bodo celo v primeru, ko vanje nihče ne bo drezal in se z njimi ne bo ukvarjal niti en sam človek.
Lahko smo vsi ciniki, pravi Žižek, pa to še ne pomeni, da zadeve ne bodo delovale, saj smo tako prepleteni z njimi, da delujejo dobesedno objektivno. Ideologija zato ni nekakšna duhovna nadgradnja objektivne, empirične realnosti, v katero verjamemo ali pa ne, temveč je podlaga same empirične realnosti, je njen neločljivi sestavni del.
Zastopniki morebitne bodoče slovenske oblasti torej streljajo mimo, ko trdijo, da se ne bodo ukvarjali z ideologijo. Problem je namreč tudi ta, da se ideologija že ukvarja z njimi, pa če jim je to všeč ali ne. Kot analitiki to zlahka prepoznamo: zadošča nekaj stavkov, ki jih izrečejo, in ideologija dobesedno prihaja iz njihovih ust. Sedaj že klasična izjava gospe Ljudmile Novak o naravi homoseksualnosti je dobra ponazoritev zapisanega: Mati narava je človeka ustvarila kot moškega in žensko, ki sta potrebna za spočetje novega življenja in za zagotavljanje potomstva. Odmik od tega dejstva je odmik od naravnih zakonov.
Lepota izjave je, da človek ravno ni naravno bitje in mora natanko zaradi tega ustvarjati umetne svetove, v katerih sploh lahko preživi. In celo med živalmi je veliko homoseksualnosti, kar pomeni, da Mati narava preprosto ne obstaja, saj ni nič drugega kot ideološki konstrukt: v naravi živa bitja lahko preživijo na neskončno načinov in Narava ne daje prednosti nobenemu.
A ne gre le za to. Človek se že nekaj milijonov let odmika od naravnih zakonov, poleg tega pa so celo sami naravni zakoni povsem kontingentni in mnogo bolj zapleteni, kot verjame gospa Novakova. Zanimivo je, da prav naravoslovci nenehno odkrivajo nova dejstva, ki postavljajo pod vprašaj stare ideje o naravnih zakonih.
Umikanje morebitnih oblastnikov v domnevno nevtralne ekspertne vode je torej že samo po sebi ideološko. Sodobni neoliberalizem, ki ga zastopajo, to dodatno potrjuje, kajti pri tem ne gre za empirična in z ideologijo neobremenjena stanja, temveč za ideologijo v čisti obliki; neoliberalizem namreč JE ideologija par excellence. Ideologija je danes doma zlasti na svobodnih kapitalističnih trgih, na katerih ideologi pozivajo ljudi k zdravemu življenju, potrošništvu, ki je vse bolj domoljubna praksa, drobnemu odrekanju in miloščinam, ki naj jih dajejo za uboge z vsega sveta, hedonizmu in uživanju.
Taka je današnja ideologija: ljudje naj poslušajo hedonistični nadjaz, trošijo naj dobrine, se zabavajo, uživajo naj življenje, eksperti pa bodo medtem reševali tehnične probleme družbenega življenja in jih seveda tudi rešili; če pa jih slučajno ne bodo, bodo poprosili ljudstvo za nov mandat in nato za še enega, pa tretjega in tako naprej v neskončnost.


O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži