Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Adorno je nekoč rekel, da morala žrtve najbolj ustreza prav kapitalizmu. Ne ustreza ljudem, poleg tega pa je kapitalizem pomembnejši od njih; vsak dan nas skušajo prepričati, da je res tako. In kaj je morala žrtve?

Morala žrtve je najprej sila, ki vpliva na ljudi tako, da so ti pripravljeni trpeti, prenašati, požirati, se obnašati kot predpražnik, vztrajno zanikati realnost in naivno verjeti, da bo nekoč še vse v redu in da imajo svojo usodo v svojih rokah. Ljudje, podrejeni takim silam, so pridni, delavni, ubogljivi, krotki, poslušni, zlasti pa molčeči, zato tudi ni čudno, da jih JJ poziva, naj bodo glasnejši in naj glasno podpirajo prav njega. A kaj zastopa, ko jih tako poziva – zlasti mlade?

Zastopa silo; tak je prvi odgovor na vprašanje. O kakšni sili govorimo? Govorimo o sili, ki jo čutimo vsak dan na svojih plečih. Tako na primer Kapital prav ta hip preprosto nalaga državi, kot je Grčija, da mora v naslednjih dveh tednih potegniti celo vrsto potez, ki so v prid Kapitala, ne pa ljudi. In Slovenija je enkrat element razprave o podobnih potezah, drugič spet ni, državljani pa so negotovi, čakajoč na izid. Države in državljani so tako zgolj kmetje na šahovski plošči, ki jih Kapital postavlja, kamor pač hoče. Jezni Grki tako nimajo nobene možnosti, temveč morajo preprosto sprejeti ostre varčevalne ukrepe, pa če pri tem umrejo. Pomembno je, da gredo stvari v pravo smer, prava smer pa je tista, ki jo sproti določa Kapital.

Ljudje v glavnem še vedno ne storijo ničesar in se podrejajo Kapitalu, sprejemajoč moralno držo žrtve; res je, da sem in tja protestirajo, toda njihovi protesti, dokler so legitimni in legalni, kot pravijo ciniki, niso pomembnejši od spomladanskega vetrca, ki nakodra mirno gladino jezera. Tolažijo se, da še ni tako hudo, kot se zdi, da bo kmalu bolje, da dobro plačani menedžerji, politiki in profesorji ekonomije že vedo, kaj je treba narediti, da se Kapital ponovno vzpne.

A kdo so ti menedžerji, politiki in profesorji ekonomije v resnici? Zanimivo je narediti njihove psihološke portrete. Če jih poznate, če si jih ogledate od blizu, ugotovite nekaj zelo zanimivega.

Najprej odkrijete, da so vsi po vrsti lepo oblečeni in zdravi. So urejeni in tako rekoč brezhibnega vedenja. Vedejo se olikano, umirjeno, lepo. Ne vznemirjajo se, obvladujejo svoje misli in obvladujejo svoja telesa, zato so dobre volje, prijazni in vljudni, dokler se z njimi strinjate.

Poleg tega so tudi zelo artikulirani, inteligentni, njihove retorične sposobnosti so velikokrat zavidljive. Znajo argumentirati, debatirati in vzpostavljati dialoge. Veliko berejo, vseživljenjsko se izobražujejo, zato so razgledani, načitani in fluentni. So na tekočem z zadevami, ki so pomembne. Trdo delajo, garajo do poznih noči, tudi ob sobotah in nedeljah, če je treba.

Seveda so dobro plačani, saj je tako tudi prav.

Pa vendar je vse to zgolj maska. Zakaj?

Ker je Kapital, ki mu služijo, neoseben. To je mašina, ki mora delovati, njihova naloga pa je skrbeti za tako delovanje, ki mora biti tudi brezhibno. Tako kot je brezhibno delovanje kapitalističnega stroja, je brezhibno tudi njihovo delovanje. Prilagojeni so namreč delovanju stroja, ki se preprosto ne sme ustaviti.

Vendar niso zgolj prilagojeni. V ozadju je še nekaj drugega. Hodijo namreč tudi na tečaje, ki jih vodijo psihologi, psihoterapevti, coachi in pisci horoskopov, zato so izjemno skulirani. Nič čudnega ni, da dobite v njihovi bližini občutek, da so doživeli notranje razsvetljenje, da so dosegli to, kar je Buda imenoval nirvana; torej bi lahko rekli, da so prebujeni in razsvetljeni.

Nič jih zato ne vrže iz tira. Morda jih rahlo vznemiri le katastrofa planetarnih razsežnosti, ki jo imenujejo recesija ali finančna kriza, toda rahlo vznemirjenje takoj mine, zamenja pa ga odločna in samozavestna prepričanost, da je zanje tudi taka katastrofa zgolj izziv, še ena priložnost za dokazovanje lastne inteligence in vsega drugega, česar so se naučili na seminarjih in drugje.

Pomembna je natanko znanost, v katero verjamejo, pomembna je matematika, ki jo podpira. Z njo si pomagajo pri razvijanju ekonomskih modelov sveta, s katerimi skrbijo za brezhibno delovanje kapitalizma, medtem ko jim humanistične znanosti pomagajo pri premagovanju lastnega stresa, obvladovanju samega sebe, razvijanju pristnih medsebojnih odnosov, teamskih odnosov, saj je teamsko delo zelo pomembno, in širjenju zavesti.

Življenje v kapitalizmu je namreč stresno, hitro, dinamično, aktivno, izčrpavajoče, saj se mora človek nenehno nečemu prilagajati, se učiti in razvijati, da ne izpade iz tekme, kajti zadaj so drugi ljudje, ki komaj čakajo, da jih nadomestijo in zrinejo iz njihovih naslonjačev. V taki nori tekmi za gospodarsko rast, denar, položaje, vpliv in uspeh je res zelo pomembno ohranjati telesno kondicijo, notranja ravnovesja, mir, občutek nirvane, občutek, da te nič ne more vreči iz ravnotežja. Vse to pa je pomembno tudi za Kapital in kapitalizem, kajti tudi v svetu kot celoti naj bi vzpostavljali ravnovesja, mir, demokracijo in vse ostalo.

Seveda pa vse skupaj le ni tako zelo preprosto. Kapitalizem je namreč frenetična, blazna mašina, kar pomeni, da že v kratkem času tvegaš resne duševne motnje, če se ji povsem prepustiš. Do nje in njenega delovanja moraš zato imeti varno razdaljo. Natanko to razdaljo omogoča sodobna duhovnost.

Kaj torej zastopa JJ? Duhovnost novega kapitalizma.

Je ta duhovnost učinek razsvetljenja, so menedžerji, politiki in ekonomisti najbolj razsvetljeni ljudje na planetu? Tukaj se zadeva dodatno zaplete, kajti če pogledamo učinke delovanja kapitalizma na ljudi, ugotovimo, da so nekateri dobri za nekaj ljudi, nekateri pa so grozljivi in se nanašajo na večino ljudi. Zlahka se prepričamo, da kapitalizem ustvari veliko trpljenja in bolečine, pa če so menedžerji še tako skulirani ter politiki vsak dan meditirajo in hodijo v cerkev.

Problem domnevno razsvetljenih je, da naivno verjamejo, da so dosegli nekakšno višjo raven duhovnosti in da so se znašli v položaju, od koder lahko drugim zviška pomagajo, medtem ko kapitalizem rešujejo. Natanko tukaj je zares razsvetljen in radikalen šele JK.

JK namreč vztraja med ljudmi in dela vse, kar delajo sami. Hodi z njimi, je z njimi, spi z njimi, pogovarja se z njimi. Ne soli jim pameti, ne prodaje jim megle, ni vzvišen in ni meditativno skuliran. V čem je potem njegova radikalnost?

Njegova radikalnost je natanko v tem, da ne govori o nikakršni harmoniji v svetu ali med ljudmi, ne govori o nirvani in ne govori o skulirani distanciranosti od sveta. Govori in dela ravno nasprotno. Njegove so zato besede: Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. (Mt 10,34)

Jezusova drža na tem svetu je zelo jasna: izbral sem tako subjektivnost, vztrajam pri njej, zvest sem ji, pa če se vse okoli mene postavi na glavo. Končni cilj življenja, za katerega pričuje JK, zato ni nirvana, gladka površina jezera, ki je ne vznemiri noben vetrc. Ne, končni cilj življenja je revolucionarna novost, novo telo, nova subjektivnost, nova skupina ljudi, ki verjame v novo možnost življenja, v drugačno življenje.

Ali z drugimi besedami: ko nekaj (Kapital, kapitalizem) vztraja preveč ali predolgo, je pravi čas za novo življenje. In kdo določi, kdaj je preveč ali predolgo? Kdorkoli.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži