Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

JJ morda hodi v cerkev, morda pa tudi ne hodi, a njegovo morebitno versko življenje ni nepomembno za tale zapis. Zadnjič mi je namreč priletna gospa rekla, da nekatera ljudstva na tem svetu, na primer Kitajci, niso za demokracijo, ker dobro funkcionirajo le, če imajo nad seboj diktatorja. Potem je še rekla, da tudi Slovenci nismo dosti na boljšem, zato je pri nas tak kaos, ker doslej ni bilo nobenega dobrega gospodarja, sedaj bo pa JJ pokazal vsem, kaj zares pomeni biti gospodar. Kaj naj vse to pomeni?

Najprej nekaj presenetljivega. Ljudje, ki danes živimo v globalni kapitalistični norišnici, se še vse premalo zavedamo, kaj tako življenja terja od nas. Terja namreč najmanj odpovedovanje že pridobljenim pravicam, moralnim, socialnim in etičnim koordinatam življenja, da bi tako, v glavnem nevede, seveda, podpirali fundamentalizem, ki ga ponazarjajo ekonomisti z matematičnimi modeli trgov. Natanko zato spontano verjamemo, da so fundamentalisti doma v Aziji ali pa v Afriki, čeprav smo fundamentalisti vse bolj tudi sami.

Zlasti pa je vse več nezaposlenih ljudi, kar pomeni, da živimo v Sloveniji v sistemu, ki ni sposoben zaposliti več kot sto tisoč ljudi, čeprav verjetno ne boste našli niti enega človeka, ki bi bil proti zaposlovanju ljudi in ustvarjanju novih delovnih mest. In kapitalizem ne pozna in ne prenese načina, da bi jih sploh kdaj zaposlil, saj so zanj prevelik strošek, ki se ga je prav zato že znebil. Zakaj bi ga torej vzel nazaj? In čemu potem vsa retorika, da bomo ustvarjali nova delovna mesta, če obenem podpiramo in rešujemo kapitalizem?

Vsi smo zato luzerji, kot pravi Richard Wolff, kajti samo predstavljajte si, koliko dobrin bi lahko ustvarilo vsak mesec sto tisoč ljudi! Namesto tega država plačuje taiste ljudi, da ne delajo, porabi ogromno davkoplačevalskega denarja, pa še za dobrine, ki bi jih ustvarili, če bi delali, smo prikrajšani. Tu ne gre za kakega gospodarja, ampak za zelo preprosto zdravo pamet.

Kapitalizem je kajpak izjemno prilagodljiv, kar vsi zelo dobro vemo, zato ga spontana zdrava pamet zaznava kot prožnega, kreativnega, ustvarjalnega. Nenehno propada in sproža krize, toda vedno znova se vzpne in postane še močnejši, zato zdrava pamet še bolj verjame vanj in v njegove ustvarjalne moči, saj ima vtis, da je preprosto večen in neuničljiv.

Kaj sedaj reči o gospodarju? Ali ni naš skupni gospodar prav kapitalizem, ki ne potrebuje milijonov in milijonov ljudi? Kakšnega gospodarja pa bi še radi? Kdo je v tej perspektivi JJ? In kaj je demokracija v kapitalizmu? Nič drugega kot to, kar je že od nekdaj oziroma od časov, ko so jo iznašli Stari: demokracija je glas tistih, ki nimajo nobenega glasu in nimajo pravice do besede. A nadaljevanje kljub temu nikakor ni rožnato. Pojdimo po vrsti.

V sodobnem kapitalizmu se na nenavaden način poveže oboje: demokracija in potreba po gospodarju. Demokracija namreč ni potrebna, saj bo kapitalizem poskrbel za vse, tudi za nezaposlene, potreba po gospodarju pa je tudi odveč, saj Kapitalizem že je gospodar. JJ je zato že v sedlu, pri čemer ni nepomembno, ali hodi v cerkev ali ne, saj je kapitalizem religija, kot je nekoč dejal Walter Benjamin.

Že vsaj dve desetletji nazaj, v resnici pa še nekaj let več, so ekonomisti prepričali svetovne politike, da demokracija ni najboljši način za osvobajanje ljudi in njihovo dobrobit. Rekli so jim, naj se ne sprenevedajo, saj v resnici skrbijo zgolj zase, ko pridejo na oblast, ne pa za obče dobro, kot trdijo. In politiki so se z njimi strinjali, kar je nekoliko presenetljivo, zato je Clinton tudi izrekel tisti znameniti zgodovinski stavek, da je obdobje velikih vlad (big government) dokončno minilo.

Namesto vlad zato danes ljudem vlada najboljša demokracija od vseh – svobodni trgi. Politiki so zgolj njeni zastopniki in zagovorniki. JJ skuša stopiti na ta vlak, čeprav je že v sedlu, vendar je zgolj senca Clintona. A najpomembnejše pri tem je, da se iz dneva v dan potrjuje: demokracija ni dobra za vse, oziroma sploh ni dobra za nikogar. Za vse so dobri zgolj svobodni trgi; torej je imela gospa v nekem smislu celo prav in je kapitalizem na Kitajskem tako zelo uspešen.

Svobodni trgi so tudi najboljše sredstvo za doseganje soglasij, pravijo ekonomisti, zato preprosto ni mogoče misliti boljše demokracije. Obrat v razmišljanju je pomemben in ima daljnosežne posledice.

Ljudje zaradi nevednosti na primer pogosto rečejo, da so kapitalisti pohlepni in požrešni egoisti. V resnici ni tako, kar pomeni, da se popolnoma motijo, kajti če so svobodni trgi mediji za doseganje soglasij, so kapitalisti kot njihovi zastopniki čisti dobrodelniki in filantropi. Zastopajo namreč svobodo in dobrobit vseh – torej jim ne moremo očitati niti egoizma. O vsem namreč odločajo ljudje na svobodnih trgih, ne pa korporacije, bankirji ali kapitalisti; politiki tako ali tako ne odločajo o ničemer.

Ljudje so namreč racionalna bitja izbir. So svobodna bitja s sebičnimi geni, zato izbirajo, kar hočejo. Svobodni trgi se jim zgolj prilagajajo, da bi še naprej svobodno izbirali, kar pač hočejo. Kje je tu problem?

Ni problema, kajti kapitalisti so promotorji tega, kar s tujko imenujemo market democracy. Tržna demokracija je demokracija svobodnih trgov, na katerih je vsak človek svoboden, da dela, kar hoče in nosi posledice svojih odločitev.

Ali ima v tej perspektivi solidarnost z drugimi ljudmi kakšno vlogo? Nima, saj preprosto ni potrebna, ker trg poskrbi za vse. Je na svobodnih trgih možna egalitarnost, kot jo je zastopal JK? Seveda ne, saj je vsak človek različen od vsakega drugega in ima drugačne želje oziroma potrebe. Ima tam sploh kak pomen ali smisel? Nikakor ga nima. Solidarnost in egalitarnost na svobodnih trgih sploh nimata česa iskati.

Sedaj pa nekaj čisto drugega in malo bolj resnega.

Zgodovinski eksperiment, neoliberalizem, je v zadnji tretjini 20. stoletja postregel s povsem noro idejo, da pomeni svoboda posameznikov preprosto to, da nagrabiš na svobodnih trgih, kar pač želiš oziroma hočeš.

In sedaj je na vrsti najpomembnejše. Ljudje kratko malo niso racionalni roboti, ki se odločajo, kaj bodo nagrabili na svobodnih trgih, ki nikoli niso bili niti približno svobodni, temveč so bitja, zmožna za razmišljanje, etiko in odgovornost drug do drugega, ne pa do trgov, njihovih imaginarijev in kapitalistične mašinerije.

Ljudje smo občestvena in duhovna, simbolna bitja, ki ne potrebujemo nad seboj nobenega gospodarja razen enega, ki je bog kot neskončna kreativna sila. Brez boga smo vsi izgubljeni, kot smo izgubljeni na svobodnih trgih, ki so seveda brezbožna.

Morda je še čas, da se izvlečemo, a najprej moramo razviti nov besednjak, nove zamisli, da se ne bomo utopili v predstavljenem neoliberalnem žargonu in izgubili v blodnjaku čveka o svobodi, rasti, pravičnosti in tržni demokraciji.

Človek ima pravico do neskončnosti, kot je poudaril na zadnjem predavanju Alain Badiou, pravico, ki ni v nikakršni povezavi z geni, človeka pa odpre bogu, neskončnosti, ne trgom in korporacijam. Upanje zato še obstaja, čeprav to ne pomeni, da je treba začeti hoditi v cerkev, saj ta ni v nobeni resni zvezi z bogom kot neskončno kreativnostjo. Natanko zaradi nje smo ljudje bistveno kompleksnejša bitja, kot verjamejo matematiki, ekonomisti, neoliberalni politiki, kapitalisti in JJ.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži