Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Danes je vse mogoče, pravijo. Če hočeš kaj doseči, te morajo predvsem videti. In če hočeš, da te vidijo, se moraš dokopati do medijev. In ko te vsi gledajo, ni več pomembno, kaj govoriš in kako, saj je pomembno le še to, da si videti lep, privlačen in zanimiv. Berlusconi je paradigma zapisanega.

Vprašanje, ki se na nas naslavlja iz zgodovine, povezano pa je tudi s tem zapisom in z oktobrsko revolucijo, je prav zato zelo aktualno. Tega se zavedajo tudi slovenski politiki, zato vneto sestavljajo koalicije in upajo, da se bodo dokopali do oblasti. Do tu je vse videti lepo in prav oziroma demokratično.
A če je zares demokratično, ne moremo in ne smemo prezreti starega spoznanja, da morajo včasih usodo preživetja v roke vzeti tudi ljudje, ne le oblastniki, mediji, menedžerji, bankirji in lastniki kapitala. Nove kolektivne akcije so namreč vselej možne, vprašanje je le, kdaj jih ljudje začnejo jemati resno. Danes lahko vprašanje parafraziramo takole: kdaj bodo ljudje nehali verjeti v logiko, ki jo Slavoj Žižek imenuje the Starbucks logic, in kdaj bodo nehali verjeti v medijsko konstruirane podobe sveta.
Vprašanje je tudi, kaj dela ljudstvo, ko verjame v logiko korporacije Starbucks, medtem ko se njihovi izbranci kopajo v soju medijskih luči, modrujejo o tehničnih problemih in novih vrednotah, v katere naj bi verjelo zlasti ljudstvo.
Freud nas je namreč poučil, da je za razumevanje sveta in človeških akcij zelo dobro usmeriti pozornost na dogodke, ki niso razvpiti, in se vprašati, kaj se dogaja, ko se na videz ne dogaja nič. Takrat se namreč v resnici dogaja zelo veliko, kajti običajno je pozornost ljudi usmerjena tja, kjer se domnevno veliko dogaja, dogaja pa se ravno zato, da se ne bi nič zgodilo. Danes tako dogajanje poganja spektakelska logika, logika spektaklov, videzov, simulacij in simulakrov.
Ljudstvo je v teh dneh zelo pasivno, čeprav je videz drugačen. Opazuje politično dogajanje, navija za svoje izbrance, komentira dogajanje, to pa je tudi bolj ali manj vse. Pravzaprav bi morali reči, da je njihova pasivna drža zelo aktivna, saj so pri opisanem delovanju zelo zavzeti in dinamični. Zavedajo se tudi, da nas v bližnji prihodnosti čaka še več zategovanja pasu, krčili pa bodo tudi javno upravo, kar pomeni, da bo morda kak birokrat ostal brez službice, zato vsaj nekatere ta zavest nekoliko vznemirja. Negotovost nikakor ni majhna, potekali pa bodo tudi ideološki boji, čeprav JJ obljublja, da ne bo načenjal ideoloških tem.
Ljudstvo pa dela še marsikaj drugega: kupuje zdravo hrano, skrbi za duhovno rast, telesno kondicijo in lepe videze. Ljudje so zaradi tega močno prepričani, da nekaj delajo, da so aktivni in da po svojih močeh prispevajo k oblikovanju boljšega sveta, v katerega verjame tudi morebitna bodoča oblast.
Podoba je skoraj idilična: izbranci modrujejo, kako rešiti nastale probleme, ljudstvo jih pri tem vneto podpira, mediji imajo veliko dela in kajpak zaslužka. Kaj se bo izcimilo?
Če hočemo kaj razumeti, se moramo vrniti k Freudu. Res je podoba idilična, pastoralna, toda taka je zgolj podoba, ki nikoli ne nastane brez interesov. Kakšni so torej interesi, ki podpirajo podobo? In kaj še dela ljudstvo?
Njegovo delovanje najbolj prepričljivo opišemo z mehanizmom fetišističnega zanikanja oziroma fetišistične utajitve. Ljudje se namreč vedejo, kot da je vse v redu, dokler so podobe lepe. In razmišljajo: če ni vse v redu, je vsaj v glavnem vse v redu, saj človek ne more pričakovati, da bo čisto vse v redu. Tak je pač svet. In tudi če veliko stvari ni v redu, so vsaj nekatere. A celo če gre vse narobe, še vedno lahko verjamemo, da je svet čisto drugačen, kakršen je v resnici.
Ne smemo torej misliti, da je ljudstvo že samo po sebi kaj bolj avtentično in inteligentno od oblastnikov. Interesi enih in drugih lahko močno zmanjšujejo inteligenco, kot je pokazal Freud v analizi delovanja množične psihologije.
Morda pa se v Sloveniji prav zdaj dogaja nekaj še bolj zanimivega in celo srhljivega. Čisto mogoče je namreč, da je resnica sveta (ne le v Sloveniji) že tako travmatična, da večina ljudi prav zaradi travmatičnosti noče in ne more videti resničnega stanja stvari in bližajočih se katastrof. Podnebne spremembe so na primer morda že tako velike, da jih nihče več ne more zajeziti; prav te dni (druga polovica januarja) je čez dan zunaj plus enajst stopinj v senci, na soncu pa je še bolj toplo. In kdo lahko dokaže, da enako načelo ne velja tudi za banke, korporacije, finančne špekulacijo in celo za sam neoliberalni kapitalizem?
Oblastniki in ljudstvo se obnašajo, kot da je položaj resen, toda njegova resnost ni nič drugega kot vrsta tehničnih problemov, ki jih bodo eksperti rešili, kot bi mignil. Freud je dobro vedel, kaj to pomeni. Pomeni, da se lahko ljudje v skrajnih stanjih, ko se znajdejo pred nerešljivim problemom, obnašajo neverjetno dinamično, aktivno in ustvarjalno. Iščejo nove in nove rešitve problema, ker preprosto ne morejo sprejeti dejstva, da je nerešljiv. Pri tem so lahko celo tako vneti, da postane njihovo delovanje destruktivno.
Kdo torej danes zares verjame, da bomo vstopili v lepšo prihodnost, če bomo zdravo jedli, tekali po zelenih livadah, gledali televizijo, navijali za svoj nogometni klub, osebnostno rasli in vneto komentirali poteze vladnih strokovnjakov? In kdaj bodo začeli ljudje resno razmišljati o ideji, da kapitalizem ni nujno najboljši od vseh sistemov, in da je čisto zares mogoče vnovič razmišljati o komunizmu?
Morebitna bodoča slovenska oblast ima pred seboj strahovito težko nalogo, ki nikakor ni tehnične narave. Njeno ljudstvo ima namreč samo dve možnosti: lahko ji zaslepljeno sledi v prepad, lahko pa jo prisili k produktivnejšemu razmišljanju o svetu, v katerem živimo, in o novem svetu, v katerem bi radi živeli.
Priporočam ogled filma z naslovom Videokracija (Videocracy, Erik Gandini, 2009).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži