Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Jezus Kristus je bil pogumen človek. To pomeni, da je hotel spremembo v družbenem življenju ljudi – nič manj kot to. V nadaljevanju razmišljanja o verskem pouku v slovenskih šolah se moramo zato zadržati pri zapisanem.

Katoliška cerkev deluje namreč po načelih, ki so ravno nasprotna od načela, ki ga je zastopal JK. Narediti skuša vse, da se v svetu ne bi nič spremenilo, da bi se nekako ohranilo stanje, v katerem lahko vlada nad verniki in jim prodaja stoletja stara j***. Ali na kratko: ohraniti hoče sistem vladanja nad ljudmi.

JK je hotel nekaj čisto drugega. Če mislimo resno z verskim poukom v slovenskih šolah, potem moramo izpostaviti natanko to. JK je takrat deloval kot terorist. Samo postavite se v vlogo ljudi, ki so živeli z njim, zlasti v vlogo verskih voditeljev. Bilo jih je na smrt strah, da bo JK sesul sam sistem njihovega vladanja. In bali so se upravičeno, saj mož ni prišel na ta svet, da bi se jim prikupil.

JK je bil radikalen upornik, kakršen je bil na primer tudi Gandi. Oba sta vedela: ko se odločiš, da boš naredil nekaj res dobrega za ljudi, je tvoj nasprotnik sam sistem njihovega življenja. Torej moraš nekaj narediti s sistemom, ne z ljudmi – psihologija osebnosti nima tu nobene smiselne vloge.

Otroci in vsi drugi ljudje bi se pri verskem pouku zato predvsem učili prakticirati vero. Vera namreč ne pomeni hoditi v cerkev in ubogljivo oziroma pridno in ponižno čakati, da Bog ustreže tvoji želji. Ko govorimo o veri, govorimo o nečem drugem.

Verski pouk je zato zelo pomemben, saj veliko ljudi sploh ne ve, kaj je vera, čeprav se imenujejo kristjani in hodijo v cerkve, kjer tiho poslušajo pridige in vse drugo. Še enkrat je zato treba povedati, kaj je vera.

V ta namen je najbolje natančno prebrati Jakobovo pismo. Avtor v njem zelo jasno zapiše, da ljudem lahko tudi primanjkuje modrosti, ki je za razumevanje vere zelo pomembna. V takem primeru naj se zato obrnejo k bogu. Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. (Jak 1,5) Sedaj je jasno: ljudje lahko napredujejo v modrosti, ki seveda ni isto kot informiranost, poučenost ali celo znanje, še najmanj pa pomeni poslušati pridige nekoga drugega.

Zlasti pa je pomembno, da Jakob ne govori o uresničevanju in izpolnjevanju želja, temveč samo o modrosti, ki jo človek lahko prejme, če prosi zanjo.

V današnjem svetu je modrost še pomembnejša, kot je bila kdaj v preteklosti, ker je videti, da se bodo ljudje ravnokar utopili v morju informacij in podatkov, medtem ko modrosti zelo primanjkuje, zato so človeška življenja sicer polna podatkov, a duhovno revna kot puščava. To je še dodaten razlog za uvajanje verskega pouka na vseh ravneh šolanja Slovencev in Slovenk. Pomembno pa je še nekaj.

Pravzaprav je kar odločilno, kajti Jakob nadaljuje razmišljanje o modrosti takole. Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava. (Jak 1,6) Človek naj torej prosi za modrost v veri. Kaj to pomeni?

Najprej pomeni, da je vera prvotna, da je na začetku, kajti v njej prosimo za modrost, ki je nimamo dovolj; najprej je torej vera, šele nato je modrost. Dobimo jo, zato se spremenimo. Vera je torej v delih, je lastno delo in dela jo ustvarjajo. Z drugimi besedami: vera ne pomeni, da v nekaj verjameš; daleč od tega, kajti če verjameš, nikakor ni nujno, da tudi kaj narediš. Živijo ljudje, ki vse življenje zgolj verjamejo – in so izgubljeni. Vera namreč pomeni, da nekaj delaš, vera je praksa, je napredovanje v modrosti in je način življenja v svetem duhu, o čemer bom še govoril.

Vera kot praksa pomeni zlasti vztrajanje v resnici, pomeni biti priča, kot je bil priča tudi JK. Kakšna priča torej?

Priča, da je bog dar, ki se človeku daruje v njegovi veri; človek v veri pričuje za boga kot kreativno moč. Ko se nam bog daruje, smo v družbenem polju zmožni za dejanja, zlasti za dejanja pravičnosti. Natanko v tem smislu je vera lastna družbena praksa in je delo, kot rečeno. Z vero se človek odpira bogu, ki je darilo in neskončna kreativna moč, zato izgublja samega sebe, izgublja svoj narcizem, svojo egocentričnost, svoj napuh, svojo nadutost. Resnično veren človek zato ni egocentričen in ni narcisoiden, ni nadut in ni napihnjen, je pa ustvarjalen in kreativen, saj je odprt do boga, ki ga neskončno presega, kar je seveda nekaj čisto drugega.

O vsem tem bi se učili pri verskem pouku. Sedaj tudi vidimo, zakaj je tako pomembno, da pričnemo s takim poukom čim prej v življenju in potem nadaljujemo do smrti, saj nikoli ne moremo reči, da ne moremo več napredovati v modrosti.

Samo ljudje, popolnoma predani bogu kot neskončno kreativni sili, so zmožni vztrajati v odprtosti, ki je odprtost do odprtega. Odprtost pa ni le odprtost tega ali onega posameznika, temveč je tudi odprtost občestva. JK se zato ni po naključju gibal med revnimi ljudmi, med ribiči in celo med gobavimi ljudmi, ki so bili takrat povsem zavrženi in zaničevani. Seveda mu ni prišlo na misel, da bi se naokrog prevažal v audiju A4.

Posameznikova vera prispeva k odprtosti občestva, zato padejo tudi razlike med našimi in vašimi. V veri kot odprtosti do odprtega ni hierarhij, ni naših in ni vaših – v veri smo vsi enaki, je vsakdo enak vsakemu drugemu.

Verski pouk bi torej zajemal tudi zelo praktično družbeno ali občestveno delovanje, to je odpiranje odprtemu. Ključna tema takega pouka bi bila zato kreativnost. Ne podrejanje avtoritetam, ne učenje, kako je treba ubogati in verjeti v dogme, temveč kreativnost kot neposredno praktično delo, ki ga moramo razumeti tudi kot odpiranje sveta, ne le kot odpiranje posameznika.

Pomembno spoznanje, o katerem bi razpravljali pri verskem pouku, je zato tole. Bog potrebuje kreativne ljudi, ki s svojo odprtostjo v družbenem polju jamčijo za samo odprtost sveta oziroma za odpiranje odprtemu. Bog je povsem nemočen, če ljudje brez vere niso odprti odprtemu, zato je kreativnost neprimerno pomembnejša od izražanja želja, ki naj bi jih Bog izpolnil.

Resnična želja namreč prihaja od boga, ne od nas. Bog je pomembnejši od ljudi in jih potrebuje kot odprte. Človek, ki ni odprt, je neverjetno nadut in nesramno prevzeten, če verjame, da bo Bog uslišal njegove želje in jih izpolnil. Za svoje želje se mora namreč človek potruditi, kar pomeni, da mora narediti nekaj praktičnega. In daleč najbolj praktično delovanje je izražanje vere, ki ni nič drugega kot (zelo konkretno) odpiranje odpiranju in vztrajanje v odpiranju.

Nadaljevanje sledi …

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži