Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ljudje smo bitja ali subjekti smisla in pomena, to pa nima nobene posebne zveze ne z denarjem ne z reševanjem bank ali samega kapitalizma. Življenje ima oboje le, če se kreativno spreminja, če pričakujemo, da se bo zgodilo kaj zares zanimivega in pomembnega, vrednega, dobrega, lepega in resničnega. Če se življenje leta in leta zgolj ponavlja, če je dan dnevu skoraj enak, če se nekatere zadeve, kot so trgovine, denar in materialne dobrine, banke, korporacije, borze in politični žargon le kopičijo in grmadijo, medtem ko čutimo, da nam nekaj vrednega zlagoma polzi iz rok, potem tudi življenje počasi izgublja pomen in smisel, zato se pogreza in postaja depresivno.

Tudi če mladi ljudje nikoli niso študirali filozofije, psihologije, sociologije, politologije, antropologije in drugih družboslovnih oziroma humanističnih ved, imajo popolnoma prav, ko sporočajo slovenskim politikom, da preprosto ne razumejo sveta in da ga nikoli ne bodo. Pri tem ne sme biti nesporazuma: politiki ne razumejo celotnega sveta, ne le sveta mladih, kot bi se kdo utegnil potolažiti. Zakaj imajo mladi prav?

Prav imajo zato, ker so politiki v glavnem empirično stari. Stari so okoli pol stoletja ali več, zato ne razumejo sveta, ker so preprosto predolgo na njem. A sama starost še ni problem, kajti živijo zelo stari ljudje, ki svet (mladih) razumejo celo bistveno bolje kakor mladi. V igri je nekaj drugega.

Prvič. Politiki se preveč identificirajo z oblastjo in močjo. Ljubijo jo, saj jim prinaša velike koristi, zato svoje bogastvo tudi bolj ali manj diskretno razkazujejo. Še vedno verjamejo, da je v življenju pomembno biti močan, bogat, slaven in vse drugo, kar je iz reda prestiža. Identifikacije jim niti ne bi preveč zamerili, saj se ljudje pač identificirajo, če ne bi oblasti in iluzij, povezanih z njimi, dobesedno ljubili in se jih brezsramno oklepali z vsemi štirimi na račun drugih.

Drugič. Politiki niso samo stari, temveč so tudi egoistični in egocentrični. Ljudje so večinoma taki, toda to ni nič v primerjavi z držo politikov, ki v njej resnično pretiravajo. Tudi če se družijo z mladimi, je njihov odnos do njih v glavnem pokroviteljski in moralizirajoč. Njihova egoizem in egocentričnost sta tako velika, da sta na meji arogance in popolne brezbrižnosti do navadnih ljudi. To sicer še ne pomeni, da je oblast psihopatska, vendar se razvija v pravi smeri.

Tretjič. Politiki so stari predvsem kot duhovna bitja. Njihova empirična starost ni moteča, dokler so mladi v duhu, ko pa se postara še duh, je v nekem smislu vsega konec. Njihova duhovna starost se kaže zlasti v nezmožnosti za kreativno razmišljanje in v zastarelem besednjaku, kar potrjuje, da očitno malo berejo in ne spremljajo sodobnih teoretskih spoznanj, zato v resnici ne razumejo, kaj se dogaja v svetu, kako se razvijajo subjektivnosti ljudi, kako deluje kapitalizem. Sveta preprosto ne razumejo, ker nimajo v rokah teoretskih konceptov, miselnih orodij, s katerimi ga je šele mogoče razumeti v njegovi kompleksnosti.

Četrtič. Politiki so večinoma stari tudi kot osebnosti. Zamerljivi so, nestrpni so, preveč govorijo in premalo poslušajo druge ljudi, važni in naduti so, zato drugih ljudi, zlasti političnih nasprotnikov, ne upoštevajo niti takrat, ko imajo očitno prav, temveč jih skušajo še izriniti in pomendrati. Kot osebnosti so skoz in skoz problematični, saj se ne znajo vesti skladno z vrednotami, kot so resnicoljubnost, solidarnost, pravičnost, skromnost, širokogrudnost, zato se v glavnem režijo, ko so pred kamerami, in mahajo ljudem v pozdrav, kot da ti komaj čakajo, da pridejo mimo.

Petič. Politiki so v glavnem enodimenzionalni ljudje. Niso problematični le kot osebnosti, temveč so problematični predvsem kot človeška bitja. Zastopajo v glavnem zgrešena stališča, ki so destruktivna, kratkovidna in etično sporna, zato njihove besede ne rodijo skoraj nobenih sadov, temveč se zaradi njih in njihovega podpiranja kapitalizma življenje ljudi premika zgolj od ene krize k drugi.

Tudi v Sloveniji imamo samo še dva politična bloka, ki se spopadata za nekaj imaginarnega iz prejšnjega časa, iz sveta, ki zlasti mladih niti ne zanima. Blok, ki je trenutno na oblasti, skuša poleg tega posnemati neoliberalizem, zato sesuva socialo, šolstvo, zdravstvo, znanost, kulturo in podobno, jemlje upokojencem in ljudem, ki nimajo skoraj ničesar, s čimer potrjuje, kako zelo mu je vseeno za empirične ljudi, koliko mu je v resnici do kapitala in zasebnih vlagateljev, medtem ko je drugi blok tako anemičen in nemočen, da niti ni vreden omembe.

Z ljudmi, ne le z mladimi, se dejansko ne ukvarja nihče. Politiki se ukvarjajo s seboj in drug z drugim, priklanjajo se Kapitalu in mu nenehno pošiljajo nekakšne signale, upajoč, da bo ja zadovoljen, avtentičnega protesta med ljudmi ni, če pa se že sramežljivo oglasijo sindikati, jim politiki zviška sporočajo, da imajo ljudje sicer pravico do izražanja svojih mnenj, toda z njimi itak ne bodo ničesar dosegli, zato je koristneje in ceneje, če se kar takoj skulirajo.

Skratka: slovenski politiki ne razumejo niti kognitivne niti socialne empatije. Očitno je tudi, da ne premorejo ne ene ne druge. Preveč so uniformirani, preveč so togi, preveč so zaverovani vasi, preveč so narcisoidni in podobni strojem, ki jih potrebuje Kapital za svoje delovanje. V nekem posebnem smislu so veliko premalo človeški, kot sta bila na primer človeška JK in Gandi.

Upanje zato ugaša; morda se bodo mladi zganili, a se je bati, da so preveč razočarani in da bodo preprosto odšli ven.

Na tem mestu se je zato treba še enkrat spomniti Walterja Benjamina, ki je dejal, da je onkraj vsakega fašizma spodletela revolucija. Slovenija je imela za revolucijo izjemen potencial pred dvajsetimi leti, potem pa so politiki z vsemi štirimi zgrabili kapitalizem in odmontirali vse, kar se je dalo. Sedaj dokončujejo posel, nagrabili so, kolikor so mogli, idej o boljši družbi že dolgo nimajo več, če so jih sploh kdaj imeli.

Na politike torej ne moremo računati, zato je morda zdaj pravi čas, da se vprašamo, kaj smo sami sposobni narediti namesto njih. Lahko jih pospremimo na smetišče zgodovine, toda tam so že. Pomembneje je, da skušamo misliti novo prihodnost, novo občestvo, nove načine življenja brez njih. Sedaj je čas, da mi mislimo prihodnost, ki se ji bodo morali prilagajati slovenski politiki, namesto da oni mislijo, mi pa samo stokamo in jim ne zaupamo.

Seveda jim ni mogoče zaupati. To ni nič novega. Sedaj je treba zaupati sebi, ne njim. Pravo vprašanje je zato tole: Koliko zaupamo sebi in koliko smo pripravljeni narediti za lastno prihodnost v tej deželi, onkraj kapitalizma, ki nas počasi uničuje, elitam pa omogoča življenje, o kakršnem pravzaprav niti nočemo sanjati?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži