Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

JJ nima nobene alternative, je bilo samozavestno rečeno oni dan. Nič novega; tudi za Tita so nekoč enako samozavestno trdili, da bo z nami večno, pa se je kasneje vendarle obrnilo drugače. Stavek o tem, da ni alternative, je sicer prišel v svetovno zgodovino pred skoraj štirimi desetletji, izrekla pa ga je neverjetno samozavestna Železna lady. Potem je dodala, pač skladno z lastno samozavestjo, da bo spremenila še dušo ljudi in potem kar ves svet. In jo je, dušo namreč. Pa svet tudi. Na žalost. A kako je mogoče, da en sam človek spreminja dušo sveta? Kaj delajo medtem preostale milijarde ljudi, zaboga?

Neoliberalizem je drugo in ne preveč drzno ime za korenito spremembo sveta, ki je v zadnjih desetletjih mimogrede uničila skoraj vse in celo velik del sveta – morda prav zaradi čudne samozavesti teh, ki so jo zastopali in jo še vedno zastopajo. Prav zaradi njih vztrajno vlada, neoliberalizem namreč, in JJ je eden njegovih zadnjih zastopnikov; toda zastopnikov neoliberalizma vendarle ni sedem milijard. Kaj torej delajo preostali?

Ostali so kot preplašene ovce, zmedeni, zavedajoč se, da ni alternative, zato se nikamor ne premaknejo. Zdi se celo, da se tiho strinjajo, da kapitalizem, kakršnega poznajo, preprosto nima alternative; tudi v tem je nekakšna nenavadna, samouničujoča samozavest. Torej: ali boš živel v neoliberalnem svetu in se odrekel vsemu drugemu ali pa boš propadal in na koncu klavrno umrl.

Zanimivo: alternativa je na primer obstajala leta 1941, ko so naši predniki odhajali v partizane, v vojno. Saj niso rekli: joj, joj, ni alternative, ostali bomo za toplim zapečkom, na varnem, se prilagodili razmeram in počasi postali Nemci, potem pa bo tako ali tako vse v redu, saj je nemška kultura čisto v redu in jo imamo po svoje celo radi. Ne, bila je alternativa in zanjo so bili pripravljeni tvegati lastna življenja; niso na primer trgovali z okupatorjem, čeprav se je nekaterim tudi tako mešetarjenje zdelo čisto v redu in je bilo celo moralno sprejemljivo.

Tudi leta 1968 je obstajala alternativa. Ljudje so tako hoteli, zato so protestirali in se upirali kapitalizmu na vseh koncih sveta, ker so želeli živeti drugačna življenja. Potem je nastopila Železna gospa in samozavestno rekla, kot starši rečejo razigranim otrokom, da je dovolj alternativ. Kaj je narobe z ljudmi, da so ji še danes pripravljeni verjeti?

Nekoč smo imeli tudi socializem, delavske svete in samoupravljanje. Vsaj poskušali smo razmišljati, kako bi lahko delavci upravljali z gospodarstvom oziroma s seboj. Danes o tem nihče ne črhne niti besede. Ne črhne je niti tedaj, ko razpredajo o demokraciji, čeprav je politična ekonomija, kot so že pred časom pokazali Adam Smith, David Ricardo in Karl Marx, bistveni organski del vsakdanjega življenja ljudi in potemtakem tudi sodobne demokracije, ki je tesno prepletena s francosko revolucijo oziroma z zamislijo o svobodi ljudi, njihovem bratstvu in njihovi enakosti.

Toda zakaj bi razmišljali o demokraciji, politični ekonomiji in alternativah, delavskih svetih in samoupravljanju, če morate delati denar iz denarja in pobirati profite oziroma presežno vrednost, ki jo ustvarjajo drugi? Jasno je, da vam niti ne misel ne pride alternativa, saj niste jedli norih gob. Kaj pa 99 % drugih?

Vsi drugi so kratko malo izgubljeni. Zakaj? Ker se je že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja zgodil zgodovinski prelom. V tistem času je postal kapital, ki ni isto kot denar, kot je pokazal Marx, močnejši od večine vlad, kar je na svoji koži boleče izkusil zlasti ameriški predsednik Bill Clinton. Vlade so pokleknile pred kapitalom in mu priznale vso premoč, položile orožje in se mu začele prilagajati, kajti če je moral poklekniti Clinton, je popolnoma jasno, o kakšni moči govorimo.

Današnje jemanje denarja in dobrin ljudem je zgolj bedno priklanjanje držav Kapitalu. JJ zato ni suvereni voditelj vlade suverene države, temveč je lakaj, ki mora ustreči Kapitalu, drugače …

Logika Kapitala je zelo preprosta: obstaja in deluje le, če hočejo njegovi lastniki še več istega, tj. Kapitala, kar seveda pomeni, da je gospodar Kapital, ne pa njegovi lastniki. Popolnoma jasno je, da ne smete javno govoriti o tem, kako je JJ z vlado vred podrejen Kapitalu. Če bi govorili, in beseda je moč, bi ogrozili ne le vlado, temveč sam Kapital. To je pa že vredno resnega razmisleka.

Vlada bi morala namreč pomagati navadnim ljudem, ne pa pripadnikom elit, ki se priklanjajo Kapitalu. Danes je obrnjeno: vlada pomaga elitam in jemlje navadnim ljudem. Tudi sebe prišteva med elito oziroma med pripadnike elitnega razreda. Vprašanje je zato na dlani: kako deluje elitni razred in kako živijo navadni ljudje?

Richard Wolff ponuja zelo preprost in prepričljiv odgovor. Vpogled v vsakdanje delovanje ljudi in obeh razredov dobimo, če razmislimo, kako delajo.

Večina ljudi hodi vsak dan v službo; nekateri seveda ne hodijo, ker je preprosto nimajo. Kdor hodi v službo, dela na delovnem mestu. Torej uporablja pamet in mišice. Kaj se zgodi s tem, kar delavci naredijo? Produkte njihovega dela prodajajo na svobodnem trgu. Zanje iztržijo denar, ki ga dobijo delavci. Za pošteno delo so torej pošteno plačani; navadni ljudje malo manj, pripadniki elit pa nekoliko več.

V take pravljice danes seveda nihče več ne verjame. Kako je namreč mogoče reči, da dobi delavec v Sloveniji v letu 2012 za 176 ur mesečnega dela petsto evrov in je to pošteno plačilo? Plačilo gotovo je, le da ni pošteno.

Ko delavec dobi petsto evrov, se oglasi JJ-jeva vlada in mu reče, da to še ni vse, saj bo moral še zategniti pas. To preprosto pomeni, da bo dobil naslednji mesec še manj kot 500 evrov. Morda jih bom dobil 400. Ali delavec lahko soodloča, koliko evrov bo dobil za svoje delo petnajstega v mesecu? Seveda ne more, čeprav kot svoboden človek prodaja sebe kot delovno silo na svobodnem trgu.

Kako pa je s pripadniki elitnega razreda? Vsekakor drži vsaj to, da ne dobijo po 500 evrov mesečno. Ne dobijo niti tisoč evrov, saj dobijo bistveno več. Kako je to mogoče?

Mogoče je zaradi družbenih razmerij, ne zaradi položaja Saturna v sončnem sistemu ali genov nekaterih ljudi, kar pomeni, da delavci in pripadniki elit ne ustvarjajo pogojev, ki določajo, koliko bo kdo zaslužil, saj družbena razmerja niso od danes ali od včeraj. Eni in drugi so ujeti v razmerja, le da jih delavci ne morejo ali ne znajo spremeniti, pripadniki elit pa jih nikakor nočejo, kar je po svoje razumljivo.

Na delu torej niso le zgodovinska družbena razmerja, temveč je na delu tudi psihologija osebnosti. Zadeve pa se zaradi tega še zapletajo, kajti pripadniki elit so gnani, žene pa jih logika profita oziroma presežne vrednosti. Njihova psihologija osebnosti se prilagaja železnim mehanizmom Kapitala, zato niso svobodni, kot ni bila svobodna niti Železna lady.

Svobodni niso pripadniki elit, svobodni niso delavci, svoboden ni niti Kapital. Je potem sploh še kdo svoboden?

Pripadniki družbenih razredov so vsekakor ujetniki. Ujeti so v diskurze oziroma družbena razmerja, ki so predvsem razmerja moči. Svoboden je vsak človek, ki prakticira svobodo znotraj diskurzov moči, prakticira pa jo tako, da se jim upira, saj je Marx pokazal, da je upiranje mogoče, kajti Kapital vendarle ne more delovati brez lakajev in hlapcev. Kdor se jim prilagaja, ni svoboden.

Morda pa preprosto ne želi biti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži