Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Predsednik parlamenta, gospod Virant, je na televiziji rekel, da si določene stranke lahko privoščijo karkoli, pa na volitvah nikoli niso kaznovane; potem je dodal, da to ni prav. Razmišljanje o etičnem delovanju, ki ga je omenjal, je zato zelo na mestu. Poglejmo, kam nas lahko pripelje.

Friedrich Engels je novembra 1847 napisal Načela komunizma. To ni debela knjiga, temveč je precej kratek začetni razmislek o načelih, ki pomembno zaznamujejo in določajo naša vsakdanja življenja, zato je napisan kot katekizem; kasneje je iz njega nastal manifest. Engels zato takoj na začetku zapiše, da je komunizem doktrina osvobajanja delavcev oziroma proletariata. Zakaj bi jih bilo treba osvobajati? Ker niso svobodni, kajti za svojo delovno silo, ki jo prodajajo kot blago, iztržijo premalo oziroma natanko toliko, da preživijo. A zlo ni naravno, kot bi kdo utegnil pomisliti, temveč ga moramo uzreti, pravi Engels, v principih delovanja družbenega reda, ki v kapitalizmu očitno ne ustreza veliki večini ljudi, zato ga je treba zamenjati, kar je bržčas očitno.

Torej ne gre le za slovensko popustljivost do strank, temveč kar za popustljivost do celotnega družbenega reda.

Ljudje smo seveda različni, zato tudi ne gledamo sveta, kakršen domnevno je. Res je nasprotno: svet je odvisen od tega, kakšni smo. A tudi sami nismo statične danosti, odvisne na primer od genov ali Lune. Naše identitete nastajajo in se spreminjajo, spreminja se naš odnos do realnosti, spreminja se sama realnost.

Realnost, ki je vselej družbena, ne pa naravna, nima pomena, saj tudi pomen vedno znova nastane, vznikne, vse to pa je bistveno odvisno od tega, kako ljudje razmišljajo. Načini razmišljanja so tesno prepleteni z načini, kako ljudje delajo. Tu vstopa Karl Marx.

Marx je z lahkoto dojel, to pa so dojeli tudi drugi ljudje, da nekateri ljudje garajo kot črna živina, drugi pa ne; prvi ustvarjajo presežno vrednost, drugi si jo lastijo. Torej mu je bilo jasno, da obstajajo razlike v načinih, kako ljudje delajo ali ne delajo, zlasti pa v dostopu do presežne vrednosti. Tisti, ki delajo, tudi ustvarjajo, proizvajajo, kar je logično. Kdor dela malo ali nič, tudi proizvede malo ali nič, zato si ne bi smel prisvajati tega, kar drugi ustvarijo. Strop Sikstinske kapele na primer letno vidi pet milijonov ljudi, od katerih vsakdo plača za ogled 15 evrov. Skupaj je to 75 milijonov evrov. Kdo pobere denar in kaj naredi z njim, saj je strop poslikal človek, ki že davno ne živi več?

Delo je v glavnem organizirano na način, ki ravno ni usklajen z velikimi ideali francoske revolucije, je ugotavljal Marx. Ljudje v kapitalizmu očitno niso vse bolj enaki, ampak ravno nasprotno, na svobodnih trgih niso bratje, ampak so sovražniki, in trgi sploh niso svobodni, saj jih obvladujejo najmočnejši lakaji Kapitala. Smiselno se je torej vprašati, zakaj je tako, zakaj kapitalizem sam od sebe ne uresničuje idealov, s katerimi se strinja veliko ljudi, številni pa so v boju zanje tudi plačali z življenjem.

Zakaj torej kapitalizem ne uresničuje velikih idealov, v imenu katerih je nastal? Odgovor na to vprašanje ni brez povezave med tem, kar je povedal Karl Marx, in tem, kar je povedal Sigmund Freud.

Marx je povedal (vsaj) tole. Ljudje, ki delajo v kapitalizmu, proizvajajo dobrine oziroma blago. Ne proizvajajo zase, temveč za trg oziroma drug za drugega. A če proizvajajo drug za drugega, bi lahko tudi neposredno prodajali drug drugemu, denar pa obdržali.

To ni mogoče, oziroma ni izvedljivo, pravi Marx, zato mora obstajati posrednik, ki ga imenujemo trg; na trgu dobrine postanejo blago, kar je zelo pomembno. V redu. Pravzaprav ne čisto, ker ljudje ustvarijo veliko dobrin, ki ne postanejo blago in za njihovo izmenjavo ni potreben trg.

Ljudje torej delajo in opravljajo različna dela, nekateri pa ne delajo. Ne delajo na primer dojenčki in ne delajo upokojenci. Ne delajo ljudje, ki ne morejo dobiti dela, ne delajo še nekateri drugi ljudje, a najpomembneje je, da lakaji Kapitala, podrejeni logiki K-B-K', dobesedno ne ustvarjajo ničesar, čeprav delajo denar iz denarja, s katerim kupujejo blago. Pomembno pa je tudi, da je v družbi treba poskrbeti za vse, da bodo živeli kakovostno.

Tu postajajo zadeve zelo zanimive. Marx naredi analizo in ugotovi, da ljudje proizvedejo dovolj dobrin, da bi vsi živeli kakovostno. Zakaj potem ne živijo, saj je očitno, da ne živijo? Ne živijo natanko zato, ker nekdo pobere presežke, ki jih proizvedejo ljudje, kar je gotovo etični problem par excellence. Presežke Marx imenuje presežna vrednost, zaradi katere dobrine niso več dobrine, temveč postanejo blago, podrejeno logiki fetišiziranja in komodificiranja.

Kako je mogoče, da nekdo kratko malo pobere presežke in jih deli naokoli, kot da so njegovi? Kako je mogoče, da se občestvo ne odloči drugače, da je tako zelo popustljivo? Če bi med ljudmi vladala solidarnost, če bi vladala enakost, če bi vladalo bratstvo, se to ne bi dogajalo. Ali bi se kljub vsemu dogajalo isto? Zakaj imajo torej nekateri ljudje veliko, drugi pa malo oziroma nič?

Je mogoče, da ljudje ne znajo ali nočejo razdeliti presežkov tako, da bi bila delitev pravičnejša, zavezana idealom solidarnosti, enakosti in bratstva? Je s tem povezana psihologija ljudi, o kateri je razmišljal Freud?

Povezava dejansko obstaja. Zamislite si, da ljudje resno, vedno znova, na javnih mestih zastavljajo zapisana vprašanja. Danes je namreč očitno, da tega ne delajo. Zakaj ne? So prestrašeni, se bojijo izpostavljati na javnih krajih, so brezbrižni, jim je vseeno, se jim zdijo vprašanja nesmiselna in nepotrebna?

A kako bi bili lahko brezbrižni, saj gre za svojevrstno krajo! Nekdo pobere presežke, ki jih ustvarjajo taisti ljudje, ki se ne sprašujejo. Kako je mogoče, da jim je vseeno, kaj je s presežki, ki jih sami ustvarjajo? Če se ne ukvarjajo z vprašanji, ki so bistvena za kakovost njihovih življenj, s čim se pa potem ukvarjajo, kaj delajo cele dneve?

Ljudje, ki se ne ukvarjajo z bistvenimi vprašanji lastnih eksistenc, se morda ukvarjajo z manj bistvenimi ali pa celo z nebistvenimi. A zakaj bi to delali, kakšno korist imajo od tega, česa si obetajo?

Na mestu je še eno vprašanje. Zakaj ne bi ljudje, delavci, ki ustvarjajo presežno vrednost, postali tudi njeni lastniki? Kaj bi bilo s tem narobe? Vprašanja ne zastavlja le Karl Marx, zastavlja ga tudi Sigmund Freud.

Če bi se ljudje spraševali o naravi trgov, dobrin, blaga, fetišiziranja dobrin, komodificiranja medsebojnih odnosov in samih ljudi, bi morda ugotovili, da jim gre ob tem na bruhanje in bi se uprli v imenu etičnih idealov.

Kar se dogaja v družbenem polju, v svetu proizvodnje, distribucije in potrošnje dobrin oziroma blaga, namreč vpliva na vse, zaznamuje eksistence vseh ljudi. Ne Luna, plimovanje morja, geni ali oblika Saturnovih prstanov, temveč družbena razmerja zaznamujejo in določajo njihove eksistence. Torej je etični upor zoper prisvajanje presežne vrednosti, ki nazadnje pristane v rokah manj kot enega odstotka ljudi, več kot smiseln, koristen, uporaben in potreben. Kapital namreč po definiciji ne more poskrbeti za vse ljudi; za to lahko poskrbijo le vsi ljudje.

Gospod Virant ima vsekakor prav, ko se sprašuje, zakaj so Slovenci in Slovenke tako popustljivi do politikov. K njegovemu vprašanju dodajam svojega: Zakaj ne bi spremenili družbenih razmerij, ki so očitno na škodo večine, Kapital pa prav tako očitno deluje po načelu še več istega za elite, ki si lahko nekaznovano privoščijo čisto vse?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži