Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Včeraj so bile predsedniške volitve. Zvečer so jim sledile velike in vznesene besede o odpiranju novih obzorij, ljudeh, ki vidijo dlje, preseganju pričakovanj in moralnih vrednotah. A navadno je v takih primerih namesto občutkom in čustvom bolje slediti številkam. So bolj natančne in nam več povedo.

Zmagovalec prvega kroga volitev je Borut Pahor. Zanj je volilo 40 % od nekaj manj kot 48 % vseh volivcev, kar je natanko 19 % in nekaj malega čez; pred dvajsetimi leti je odšlo volit predsednika nekaj manj kot 90 % volivcev in volivk. Gospod Pahor je po volitvah izjavil, da bo v nadaljevanju presegel pričakovanja ljudi. Le katerih, saj je doslej nagovoril in prepričal enega izmed petih, kar pomeni, da so štirje od petih bodisi brezbrižni bodisi so proti njemu?

Politični komentatorji pričakovano in klišejsko na dolgo in široko razlagajo, zakaj je dobil Borut Pahor na volitvah več glasov kot aktualni predsednik, čeprav je bilo še pred nekaj dnevi videti, da bo slednji gladko zmagal. Razmišljanja o podrobnostih iz njunega nastopanja je klišejsko veliko, toda objektivno dejstvo, ki je veliko pomembnejše, je: VEČ kot POLOVICA Slovencev in Slovenk sploh ni odšla na volitve. Tega preprostega dejstva ni komentiral nihče. A v tem trenutku je podatek daleč pomembnejši od pikolovskega in narcisoidnega ugotavljanja, kdo je koga prepričal in kdo je koga uspel nagovoriti, katere napake je pri tem naredil tekmec, katere so prednosti enega ali drugega, kdo je bolj pošten in iskren.

Kaj torej ta trenutek misli in pričakuje dobra polovica odraslih ljudi v Sloveniji? Očitno je vsaj to, da nanjo ni naredil vtisa nobeden od kandidatov in da je vse njihovo govorjenje o poštenosti, skupnem delovanju, lepši prihodnosti in obče dobrem dim v vetru. Ljudje preprosto ne verjamejo v skupno delovanje s slovenskimi politiki, še manj v njihovo poštenje, saj so bili že tolikokrat razočarani, da je njihova zadržanost povsem logična; to seveda ne pomeni, da niso za skupno delovanje brez njih. Glas za kandidata namreč pomeni nekaj pozitivnega, afirmativnega. Če ne greš na volišče, najverjetneje nisi za. Kaj se torej dogaja, če več kot polovica ljudi ne najde argumentov, niti razumskih niti čustvenih, za določeno politično držo?

Dogaja se nekaj pomembnega.

Slovenija morda potrebuje tega ali onega predsednika, kot trdijo politiki, ki seveda sledijo svojim interesom, toda pomembneje je, da ljudje iz krvi in mesa potrebujejo nekaj povsem drugega. Kaj torej potrebujejo?

Potrebujejo resnično radikalen premik v razmišljanju in delovanju, ki ga trenutno ne zmore noben slovenski politik. Premik pomeni zlasti prekinitev z resničnostnimi šovi, s političnimi spektakli, z režanjem pred kamero in kazanjem zob, lepljenjem plakatov, s sajenjem rožic in z ugotavljanjem, da polovica volivcev ni odšla na volitve zaradi vremena, poplav, polne Lune in plimovanja morja.

Še vedno namreč prevladuje ideologija všečnosti. Politiki naj bi bili ljudem všeč, kot da so na modni stezi. Toda všečnost ni v nobeni zvezi z resno politiko kot proceduro resnice. Slovenija se bo zato še nekaj časa pogrezala, od všečnosti pa ne bo imel koristi nihče, saj so pred nami zares hudi časi, ko bo najpomembnejši pogum.

Danes je zato treba zagovarjati velike ideje, saj nas všečnost niti slučajno ne bo rešila iz kloake. Velike ideje niso povezane s sredinskimi vrednotami, na katere prisegajo številni politiki, kajti povezane so z univerzalnimi, z etiko, ki v temelju nasprotuje kapitalizmu, kakršnega poznamo, saj ta ne more delovati brez izkoriščanja delavcev.

V Sloveniji trenutno ni politika, ki bi upal in znal stopiti v bran delavcev, ki jih izkorišča kapitalizem. Drenjanje okoli nekakšne sredine ni nič drugega kot konformizem, ki preprosto ne razume delovanja kapitalističnega sistema. Znotraj njega ne pomagata niti iskrenost niti poštenost, ne pomaga nobena kozmetika, saj ne more prekiniti izkoriščanja in prisvajanja presežne vrednosti, ki jo ustvarjajo delavci.

Slovenski politiki so vse preveč oddaljeni od vsakdanjega življenja navadnih ljudi, zato ne morejo narediti premika z naslavljanjem nanje, češ da so kakor oni. Ljudje jim preprosto ne morejo verjeti, saj niso kot oni, kajti pripadajo elitam, ki živijo v drugačnih svetovih kakor oni.

Elite so umetne, zato njihovi pripadniki ne morejo vleči države iz gnoja, saj morajo skrbeti zase. Vlečejo jo lahko le ljudje, ki se dvignejo nad vsako elito in jim drugi ljudje priznajo pogum, s katerim to naredijo. Politiki navadno niso pogumni, saj se prilagajajo razmeram, kar je dosti premalo. Ljudje vedo, kaj pomeni biti pogumen in etičen, tako držo prepoznajo in jo tudi spoštujejo.

Ljudje niso neumni in niso brezbrižni, ko naletijo na velike ideje. Pomislite na Jezusa Kristusa, ki se ni bal nikogar in se ni trudil biti všečen, sploh pa se ni prilagajal, da bi imel koristi zase. Njegova drža je bila radikalno drugačna; ljudje jo danes pogrešajo in potrebujejo.

Revolucija sicer še ni mogoča, toda …

Slovenija danes potrebuje človeka, ki bi bil kakor JK. Ta se ni dobrikal ljudem, a je živel z njimi in bil na njihovi strani. Bil je pogumen in odločen, samozavesten in se ni bal novih idej, velikih idej, ki so nasprotovale vsem znanim zakonom, postavam in tradicijam. Objemal je ljudi, vendar jim je dal tudi vedeti, da se morajo spremeniti: krstil jih je v svetem duhu, da so bili kakor prerojeni. Ničesar ni naredil namesto njih, temveč jim je nalagal težka bremena, saj je bil prepričan, da mora vsak človek nositi svojega.

JK ni bil Bog, saj je bil človek. Pa vendar je zastopal nekaj božjega, univerzalnega in radikalnega. Zaradi take drže je bil bliže navadnim ljudem kot kdorkoli; bil jim je bolj blizu, kot so bili blizu sami sebi. Sledili so mu prav zaradi tega. Danes ljudje ne sledijo politikom, saj ti v glavnem niso zmožni za politično invencijo, novo gesto in zares drugačen način življenja, ki ne bo zgolj še ena različica tega, kar kapitalizem že tako ali tako podpira.

Kaj pa več kot polovica odraslih Slovencev in Slovenk? So ti zmožni radikalne politične drže? Ali pa bodo še naprej pasivni, brezbrižni in nemočni?

Obstaja trenutek v življenju, ko se človek lahko preprosto odloči ZA ali PROTI. Ne stoji več vmes, kot je morda stal vse življenje, ne cinca levo in desno, ne intelektualizira in ne naklada, temveč enostavno tvega in potegne odločilno potezo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži