Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

George Orwell je v prispevku z naslovom Svoboda tiska zelo natanko opisal mehanizem, zaradi katerega ljudje o določenih temah nikoli ne spregovorijo, čeprav jim tega ni nihče izrecno prepovedal. Zdi se, kot bi se ljudje med seboj tiho strinjali, da se o takih temah preprosto ne govori.

V tej državi se na primer danes v glavnem ne govori o Marxu in njegovi kritični analizi delovanja kapitalizma, čeprav je ta v globoki krizi, ki terja resen in poglobljen razmislek. Ljudje večinoma raje tiho pristajajo na domnevo, da kapitalizem res ni popoln sistem družbenega življenja, obenem pa so trmasto prepričani, da vendarle nekako deluje. Velika večina ljudi celo iskreno verjame, da je tako delovanje kapitalizma čisto v redu, saj so prepričani, da živijo bolje kot njihovi dedki in babice. Pa jim gre res bolje? In kako bo njihovim vnukom?

Opisano prepričanje ljudi je tako rekoč religiozno. Ko se sistem znajde v krizi, kakršna je današnja, zato rečejo, da morajo zgolj malo potrpeti, kajti globoko v jedru, v bistvu je sistem vendarle dober in si bo z našo pomočjo opomogel, potem pa bo še boljši. In ljudje, vajeni trpeti, voljno trpijo še malo bolj. Sistem njihovega življenja je zato na varnem.

V tem je velik ideološki naboj današnje ideologije: ljudje naj podpirajo dober sistem, lahko ga celo kritizirajo, da bo še boljši, toda to naj naredijo na varen način, da se mu ne bo kaj hudega pripetilo. Kaj pomeni varnost v tem primeru? Čisto preprosto: ljudje naj kritično delujejo tako, da bodo učinki njihovega delovanja varni zanje, za druge ljudi in za ves sistem življenja.

Bodite torej samostojni, kritični, kreativni, ustvarjalni, delovni in vse drugo, le pazite, da bo vse varno, da se ne bo nič zares spremenilo. Imejte kakršne koli misli, le oklestite jih njihovega morebitnega nevarnega bistva. Razmišljajte, kolikor hočete, a na varen način, kot mora biti varen tudi seks, mora biti varno uživanje alkohola in mora itak biti varno vse v vašem življenju. Živite torej, toda življenju odvzemite njegovo nevarno razsežnost.

Delujte varno, medtem pa bodo ljudje na oblasti še naprej delali, kar bodo hoteli, saj jim dol visi za vaše kritične in vse druge misli. Skrbeli bodo za globalno širjenje kapitalizma in za njegovo brezmejno produkcijo blaga, da boste lahko vi kot potrošniki brezmejno trošili, saj je potrošnja danes še pomembnejša od proizvodnje. Pravzaprav sploh ne gre za to, da boste lahko trošili, saj gre za to, da boste MORALI trošiti, kajti proizvodnja se ne sme zmanjšati, ampak se mora nenehno povečevati.

Oboje je nerazdružljivo povezano: globalno širjenje proizvodnje in potrošnje dobrin ter ideologija varnega življenja. Živeli boste torej v varnem svetu, v katerem boste lahko neomejeno trošili in o določenih temah nikoli ne boste črhnili niti črne niti bele.

So to osnovne koordinata totalitarnega sveta? Lahko stavite.

Tak svet potrebuje ustrezno subjektivnost ljudi, ki jo prav zato tudi ustvarja. Zanjo je značilno natanko to, o čemer govorim: prepričanje, da je vse mogoče; neomejeno in varno delovanje; kritično razmišljanje, a samo o določenih temah; ustvarjalno in kreativno delovanje, a nikoli zunaj danih okvirov; egocentrično razvijanje potencialov, ne pa ustvarjanje možnosti za nove potenciale; neomejeno narcistično uživanje; psihologiziranje problemov in terapevtiziranje medsebojnih odnosov. Za tak tip subjektivnosti je pomembno zlasti dvoje: brezmejnost in varnost.

Značilno pa je še nekaj, kar tako subjektivnost na bizaren način povezuje ne le z uporabno psihologijo, temveč kar z budizmom. Narcistično uživanje v brezmejnem kapitalističnem svetu naj ne bo le varno in neboleče, temveč naj bo tudi distancirano, brezbrižno. Zadnja oblika take subjektivnosti je zato natanko nirvana, vztrajanje v miru, ki ga ponazarja ravna črta. Nič naj me ne vznemiri ali vrže iz tira, živel bom brez strasti, skulirano. V taki perspektivi je celo strastna ljubezen nekaj nemogočega in nekoristnega, absurdnega, zlasti pa nevarnega.

V brezmejnem svetu potrošništva in uživanja je torej mogoče vse, le tisto ne, kar bi utegnilo postaviti pod vprašaj sam sistem takega življenja in vse, kar ga omogoča oziroma podpira. Ljudje naj imajo mnenja, celo kritična mnenja, menjajo naj jih vsak dan, imajo naj različne spolne partnerje, menjajo jih lahko kot srajce, uživajo naj v hrani, pijači in celo alkoholu, le da bo vse varno, podobno neskončni igri, v kateri pač svobodno zamenjuješ in kombiniraš elemente, ki so v igri, to pa je tudi vse.

Nikoli ne narediš česa zares novega, nikoli ne tvegaš, nikoli nisi pogumen, strasten, predan kaki zadevi ali posamezniku. Kaj izginja v takem svetu? Izginja čarovnija, magičnost sveta in človeške eksistence, izginja skrivnostnost, nedoločljivost, negotovost, izginja pogum, tveganje, izginjajo pustolovščine. Vse je simulirano, ponarejeno, reprezentirano, reproducirano, kopirano, zmiksano. Izginja globina eksistence in človekovega doživljanja eksistence, kajti vse je na površju, vse je na tabli, kjer poteka igra, vse je zamenljivo, vsakdo je zamenljiv.

Kljub vsemu imam občutek, da morda vendarle vse več ljudi vsaj intimno, tiho verjame, da kapitalizem kot sistem vendarle ni najboljše, kar zmore ustvariti človeštvo. Res je, da so še tiho, toda morda bo že jutri drugače.

Zakaj bi bilo lahko drugače? Med drugim tudi zato, ker je veliko ljudi jeznih in razočaranih, imajo pa tudi občutek, da so izdani in izigrani. Dobro je zato spomniti, kako se je vse skupaj sploh začelo, kateri principi so bistveno zaznamovali življenje v modernem svetu, ki sega vsaj štiri stoletja v preteklost, o njih pa podrobno piše Chris Hedges v knjigi Smrt liberalnega razreda (Death of the Liberal Class), ki je izšla leta 2010.

Prvo načelo. Posameznik ima pravico živeti in delovati kot posameznik, zato se mu ni treba za vsako ceno podrejati kolektivnosti in načelom kolektivnega življenja. Lahko skrbi za svojo originalnost in neponovljivost, ki sta nad podrejanjem kolektivni volji in konformizmom.

Drugo načelo. Egalitarnost ali enakost vseh ljudi. Nihče ni več vreden kot kdorkoli drug, nihče nima kake posebnosti, zaradi katere bi bil že vnaprej izbran ali izločen. Socialna izključenost v egalitarnem svetu zato ni nič drugega kot leseno železo.

Tretje načelo. Univerzalnost. Vsak človek je zmožen presegati dana stanja v imenu transcendentnega in univerzalnega, zato življenje ne more biti zgolj sprotno prilagajanje empiričnim danostim ali partikularnostim sveta.

Četrto načelo. Odprtost človeškega življenja, zaradi česar je možen napredek, tega pa zagotavlja kritična raba uma, je samo bistvo življenja, je njegovo neuničljivo jedro; brez njega življenje preneha biti življenje in postane njegov simulirani nadomestek oziroma ponaredek.

Sodobna korporativna kontrola nad vsemi vidiki človeških življenj prav gotovo ni tisto, o čemer so nekoč razmišljali libertarni filozofi in drugi misleci. Množična kultura simulakrov in ponarejanja, neskončno bogatenje elit tudi ne. In nihče si v sedemnajstem stoletju ni predstavljal niti v sanjah, da se bodo univerze spremenile v poklicne šole, kot jih imenuje Hedges, tovarne za izdelovanje koristne delovne sile, ki jo pač potrebujejo globalni trgi, namesto da bi bile valilnice kritičnih idej, brez katerih ni nobenega napredka.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži