Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Danes je videti, da je v življenju ljudi zelo pomembno uživanje, da se ljudje dobro počutijo, medtem ko razvrščajo odpadke, jedo organsko pridelano sadje, darujejo denar za lačne v Afriki, skušajo biti čim bolj razumni potrošniki in so včasih, ko je dovolj varno, celo proti kapitalizmu. Ideje so manj pomembne, saj so pomembni predvsem informacije in podatki.
Misli in ideje nekateri ljudje zato vedno znova razumejo kot nevarnost. O kakšni nevarnosti lahko govorimo?
Na osnovni ravni lahko rečemo, da so ideje nevarne, ker bi jih ljudje kljub uživanju v razvrščanju odpadkov v ustrezne zabojnike lahko vzeli za svoje in se začeli vesti skladno z njimi. Zaradi take spremembe svet seveda ne bi več mogel biti enak – nekaj bi se spremenilo.

Seveda se bo nekaj tako ali tako nujno spremenilo, saj svet ne more biti pri miru. Nenehno se giblje, s tem pa se tudi spreminja. Zakaj bi se torej kdo bal sprememb, če pa se te ves čas že dogajajo?
Ko se ljudje bojijo sprememb, mislijo na specifične, posebne spremembe, povezane s uživanjem v strogo psihoanalitičnem pomenu besede.
Spremembe razumemo s pomočjo dekonstrukcije. Ljudje se bojijo, da se bodo zaradi nekaterih idej dekonstruirali, zrušili moralni in drugi temelji družbenega polja, v katerem živijo in uživajo. Ali je res mogoče, da se zgodi kaj takega?
Zgodovina nas uči, da je mogoče, saj so se dogajale revolucije. Torej smemo sklepati, da se ljudje bojijo revolucije? Kakšne revolucije se ljudje zares bojijo?
Vprašajmo se najprej, kaj želi Sokrat, ki so ga na koncu, ko je bil star že skoraj sedemdeset let, obsodili, da kvari mladino in ne spoštuje bogov, ki bi jih moral. Kaj želi s svojim večnim preverjanjem sporočila, ki je prišlo iz delfskega preročišča, češ da nihče ni modrejši od njega? Ali ni v njegovem delovanju nekaj nenavadnega: Sokrat je hotel sebi in drugim dokazati, da orakelj ravno nima prav, da torej ni res, da je prav on najmodrejši (sic.). In vedno znova se je izkazalo, da je imelo preročišče vendarle prav, saj Sokratu nikakor in uspelo dokazati, da ni najmodrejši; seveda je s tem nekaj dokazal – to namreč, da se orakelj ne moti.
Zadeva je bila torej obrnjena. Navadno se egocentrični in narcisoidni ljudje postavljajo pred drugimi in skušajo dokazati, da so pametnejši od njih. Seveda so zgolj smešni, patetični in nemočni. Pa kljub temu je na sodišču in v zaporu končal Sokrat, ne oni. Kako je to mogoče?
Elementarna Sokratova gesta je tale: obstajajo ideje, ki se ne morejo realizirati v praksi, ker je z njimi nekaj narobe. To preprosto pomeni, da se niti ne bi smele realizirati. Filozofska misel je potrebna zato, ker prav egocentrični in narcisoidni ljudje premalo vedo o naravi idej, ki jih zagovarjajo in skušajo dokazati, kako pametni so. Vedo premalo in to ni dobro.
Sokrat je vedel, da ljudje vselej vedo premalo; vedel je tudi, da sam ve premalo. Prav zaradi tega se je pogovarjal z drugimi ljudmi, da bi uveljavil idejo: človek vselej ve premalo, zato bi moral biti nekoliko zadržan.
Drugo ime za zadržanost je kajpak razmišljanje. Natanko v tej perspektivi lahko razumemo Heglovo idejo totalitete. Ne gre namreč za to, da skušamo uveljaviti kako idejo v družbenem polju in doseči, da bi se z njo strinjali vsi ljudje, se ji podredili in skušali realizirati v praksi, kot pravijo. Gre za nekaj čisto drugega.
Hegel je totaliteto razumel takole: obstaja totaliteta misli oziroma ideje. Ko razmišljamo o njej, odkrivamo njene razsežnosti, spoznavamo njene nekonsistentnosti, morebitne absurdne posledice, kontradikcije, napetosti, odstopanja in vse drugo. Razmišljanje zato ni preprosto mehansko logično sklepanje, naštevanje argumentov za ali proti ideji. Daleč od tega.
Razmišljanje pomeni spoznavati, da so ideje že premišljene, da je razmišljanje vselej že na delu, da se je začelo davno pred našim rojstvom, da obstaja razcep med idejami, s katerimi se nenehno srečujemo, in idejami, ki jih ne znamo ali nočemo prebrati, čeprav so zelo aktualne in pomembne za nas.
Današnji globalni kapitalizem v orisani perspektivi ni nikakršno naravno organsko stanje sveta, znotraj katerega se moramo vsi truditi, da bi rešili tehnične probleme, ki se še pojavljajo, ali pa vsaj zmanjšali negativne posledice problemov in težav na znosno raven. Sam kapitalizem moramo namreč razumeti povsem drugače.
Razumeti ga moramo kot totaliteto, celoto, znotraj katere strukturno celo najbolj razvite države postajajo podobe nerazvitim, kot jih imenujejo, in so na robu bankrotov ali popolnega zloma. Ne gre torej za to, da razvite države kot najmočnejši in najbolj zdravi konji vlečejo vlak ali voz naprej v svetle čase, nerazviti pa se tudi razvijajo in jih bodo nekoč v prihodnosti celo dohiteli, da bodo potem vsi razviti živeli znotraj enega samega globalnega sveta, ki bo dober za vse ljudi.
Resnica preprosto ni tako enostavna. Znotraj globalnega sveta nujno naraščajo napetosti, spori, konflikti in kontradikcije, ki niso tehnične narave, saj so njihovi izviri mnogo globlji. Ko zremo v svet, zato ne bi smeli biti pozorni le na vidno, ki nam danes obljublja užitke brez vseh meja, temveč tudi na nevidno, na vse, o čemer ljudje in mediji ne govorijo, ne poročajo in se vedejo, kot da ne obstaja.
Prav v tem smislu so ideje in zamisli nevarne. Take niso zato, ker bi kdo hotel rušiti temelje države ali kapitalizma, temveč zato, ker opozarjajo, da moramo k celoti ali totaliteti sveta poleg vsega vidnega vselej prišteti tudi vse tisto, česar ne želimo videti, ker je za nas preveč travmatično. Freud nas je poučil, da se sicer lahko vedemo tudi tako, da ne vidimo očitnega, toda potem moramo sprejeti tudi posledice, kajti te vselej so, lahko pa se spremenijo tudi v dramatične in celo katastrofalne.
Danes je na delu ideološki obrat. Piarovci, ideologi, bankirji, politiki in drugi nas nenehno pozivajo k sproščenemu uživanju življenja, k osebnostni rasti in skrbi za lastno zdravje, v resnici pa gre za pozivanje k uživanju in zainteresirani brezbrižnosti do idej, ki dejansko poganjajo kapitalistično mašinerijo in jo usmerjajo v prepad.
Kdor je torej pozoren na te ideje, je že nevaren. Tak je natanko zato, ker s svojim razmišljanjem dela nekaj nezaslišanega: namesto da bi sproščeno užival, kot domnevno uživajo vsi drugi, razmišlja. V čem je problem? Problem je, ker je pogoj za uživanje ubogljivost. Uživaš lahko le, če ubogaš, če prebereš skrivno sporočilo, ki je sicer nevidno, ti pa pove, kako uživati. Kdor razmišlja, se znajde na drugi strani: razmišljaj o tem, kar je nevidno, a potem ne boš mogel več uživati, kot bi lahko, če zgolj slediš zgornjemu ukazu.
In kdor ne uživa dovolj, to pa nikoli ni mogoče, ker je ukaz nadjazovski, je nevaren, saj se zaradi njegove drže zmanjšuje kolektivno in celo globalno uživanje, zmanjšuje pa se tudi brezbrižnost do tega, kar imenujemo resnica. Vidimo torej, da je na delu ekonomija, ki podpira potrošništvo: kdor ne bo dovolj dober potrošnik, ne bo dovolj užival, in če ne bo dovolj užival, je nevaren, ker lahko postane s svojimi mislimi zgled drugim, saj je vsak človek zmožen za razmišljanje.
Koristno je zato videti film z naslovom Oni živijo (They Live), ki ga je leta 1988 režiral John Carpenter.
Rešitev je kajpak tudi ta, da z gensko manipulacijo ljudem odstranijo tiste dele možganov, ki podpirajo razmišljanje. Potem je na voljo zgolj brezmejno uživanje.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži