Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Proti JJ-ju? Smešno, saj je zgolj figura na mednarodni šahovnici, kar pomeni, da mora delati, kar mu naročijo zastopniki in privatni lastniki kapitala. Saj vsi poznamo njegove stavke: če ne boste danes ubogali, bo jutri še veliko slabše. JJ morda ne ve, da bo do leta 2020 zares veliko slabše, kot znajo danes na podlagi modelov napovedati celo matematiki, toda slabše ne bo zaradi ubogljivosti ali neubogljivosti ljudi, temveč zaradi nečesa čisto drugega; družbeni nemiri bodo nastali zaradi volje ljudi, ki vse bolj vedo, da nekaterih zadev v življenju niso več pripravljeni prenašati. Naj torej demonstriramo proti njegovi vladi, ki nima nobene moči in je že povsem patetična? Dvakrat smešno. Proti komu torej?

Na prvi pogled se zdi, da vendarle mora biti nekdo kriv za krizo, da mora biti nekdo odgovoren, da gotovo obstajajo ljudje, ki vodijo igro, spreminjajo pravila, vlečejo poteze, manipulirajo z ljudmi in jim uničujejo življenja, toda v resnici ni tako. Zdi se sicer, da je smiselno in produktivno demonstrirati in protestirati, hoditi na trge, vpiti, kričati in žvižgati, mahati s transparenti in se pridušati, toda obenem se zastavlja resno vprašanje, proti komu v resnici protestiramo in kakšen je lahko učinek takih protestov.

Seveda živijo ljudje, za katere se zdi, da so odgovorni, toda njihova odgovornost je nenavadna, saj je možna le znotraj sistema, ki ga imenujemo kapitalizem. Kapitalizem pa ni oseba, ampak je mašina. Kapitalisti so osebe, človeška bitja, vendar so povsem podrejene mašini, saj brez nje sploh ne bi mogle obstajati. Njim se torej nima smisla upirati, saj se pod določenimi pogoji celo same upirajo kapitalizmu, ki se zaradi njihovega upiranja nenehno spreminja, spremembe pa imenujejo razvoj. Jasno je, da noben kapitalist na tem svetu ni zadovoljen s kapitalizmom, saj bi ga vsakdo rad spremenil in imel od njega še več profitov, kajti prav zanje gre.

Protestirati proti kapitalistom, ki protestirajo zoper kapitalizmom? Do konca smešno.

Produktivno se lahko upiramo zgolj mašini, a upirati se moramo na drugačen način, kot se upirajo kapitalisti. In najprej moramo vedeti, kakšna je mašina, kako deluje, kako se ji upirati, da ne bo vse skupaj zgolj dim v vetru.

Upiramo se seveda kot delavci, kot delovna sila. To je bistvo. Vse drugo so okraski. Zakaj bi delavci delali za kapitaliste, ki poosebljajo kapitalizem? Ni logike.

Kapitalisti bodo seveda protestirali, saj je njihovo delovanje zelo predvidljivo, kot je sicer predvidljivo delovanja mašine. So torej ljudje pripravljeni na delovanje zoper mašino?

A zakaj bi delovali zoper mašino, ki jim omogoča preživetje s pametnimi napravami in z vsem drugim blagom, ki je tudi vse bolj inteligentno? Najprej zato, ker je mašina neosebna, kar preprosto pomeni, da nima nobenega posebnega odnosa do ljudi in njihovih potreb ali želja. Torej preprosto ni res, da kapitalizem zadovoljuje človekove potrebe. Daleč od tega. Zadovoljuje zgolj potrebo po večanju količine denarja oziroma profitov, zato večina ljudi vse bolj le še životari, ne pa živi. Ali preprosto: kapital hoče še več kapitala. Za ljudi mu je popolnoma vseeno, čeprav je videti drugače. A drugače je videti zgolj zato, ker kapitalisti ustvarjajo podobe, iluzije, fikcije in simulakre, da bi bilo videti drugače, saj nočejo, da bi se delavci upirali delovanju mašine, od katere imajo veliko koristi. Izkoriščajo tudi psihologijo in ustvarjajo videze, ki jih ljudje na žalost še vedno sprejemajo, saj je tako predvideno, zato so zaslepljeni. Ker so zaslepljeni, preprosto ne morejo videti, kako deluje mašina. Naivno verjamejo v kapitalizem s prijaznim obrazom, ne da bi vedeli, da je obraz zgolj maska. Pod njo je mašina, čisti stroj, ki teče in mora teči še naprej. Pravi kapitalisti so v resnici delavci, ki garajo, da stroj teče, a tega ne vedo, ker jim nihče ni povedal ali pa se niso dovolj pozanimali. Torej ga poganjajo in obenem preprečujejo, da bi se ustavil. Lahko bi se namreč tudi ustavil, taka možnost je realna. Škarje in platno imajo v rokah delavci.

Nihče seveda ne želi, da bi se stroj ustavil. Ali pač?

JK je nekoč hotel ustaviti delovanje stroja, zato so ga ročno in po hitrem postopku pribili na križ. Kasneje so ga spremenili v pop ikono, da ne bi bil nevaren za nove generacije ljudi – in uspelo jim je. A če se poglobite v njegove besede in v njegova dejanja, zlahka ugotovite, da je hotel ustaviti stroj. Danes je potreba po ustavljanju stroja pomembnejša kot kdajkoli v zgodovini. Dobro je zato prebirati sveta besedila, med katere sodi zlasti Marxov Kapital. Ne zato, da bi postali verni, temveč zato, da bi ustavili stroj.

Učinkovitost delovanja stroja se kajpak že nekaj časa meri zlasti po količini dobičkov oziroma profitov, ki jih vedno pobere peščica. Vse to je zelo preprosto, obenem pa pomeni, da se kapitalizem ne meni za preostale ljudi; danes se pravzaprav celo ne meni za nikogar, kajti katastrofalna povezanost revščine, nasilja in podnebnih sprememb, o čemer je s svojim sogovorcem, Christianom Parentijem, pred kratkim spregovoril David Harvey, zanj ne obstaja drugače kot nova priložnost za investiranje. Prav nasprotno: kapitalizem bo to povezanost skušal izkoristiti za še večje profite nekaterih. Ali po domače rečeno: kapitalizmu je vseeno za propadanje sveta, dokler ima od propadanja profit.Torej. če je propad sveta dobičkonosen, bomo vanj investirali.

Stranski učinek delovanja stroja je, na žalost, zadovoljevanje potreb delavcev in vseh drugih ljudi. Kapitalisti namreč vedo, da mora biti delovanje stroja povezano z zadovoljevanjem potreb, kajti v nasprotnem primeru se nihče ne bi zmenil zanj. Zadovoljevanje potreb oziroma želja kajpak ni brez povezave z zadovoljstvom. Spoznanje je pomembno: zadovoljni ljudje se praviloma pač ne upirajo.

Velja pa tudi tole. Učinkovitost stroja mora biti vedno večja, saj se drugače profiti ne povečujejo, oziroma celo padajo. Delavci morajo vse bolj garati kot črna živina, kar preprosto pomeni, da zaradi tega niso ravno srečni; noben normalen človek ne more biti zadovoljen, če gara kot živina in mu nekdo krade, kar ustvari. Ljudje še zadovoljni niso, saj je garanje v glavnem dolgočasno, nezanimivo, utrujajoče in pogosto celo absurdno, neumno in nevarno. Če bi torej vprašali delavce, ali so pripravljeni delati pod enakimi pogoji še naprej, bi večina odgovorila, da ne, saj delajo predvsem zato, ker morajo, da preživijo, ne pa zato, ker so pri delu kreativni, neodvisni, zadovoljni in po malem srečni.

Zadovoljstvo z obstoječim je zato vse bolj zgolj simulacija zadovoljstva. Je svojevrstna iluzija, ki je zelo resnična, kot so resnične vse iluzije. Prav zaradi tega jo je treba zavrniti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži