Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Gospod Kangler je samozavestno izjavil, da se z množico že ne bo pogovarjal, češ da je dokazala, da ni zmožna demokratičnega dialoga, nato pa je odšel na – dopust. Demokracija je zanj očitno nekaj izjemno preprostega: ljudem pljuneš v glavo, rečeš, da so nesposobni, in greš na dopust, na lepše, kot pravijo stari. Minister Gorenak je skoraj sočasno rekel, da so za nasilje v Mariboru krivi organizatorji oziroma provokatorji, čeprav sicer velikokrat reče, da bi morali v pravni državi ljudem dokazati krivdo, če jih sumijo kaznivih dejanj. Kako torej gospod Gorenak ve, kdo je izzval nasilje, kje ima dokaze? In kako gospod Kangler ve, kdo je zmožen za demokratičen dialog in kdo ne? Morda pa je njegov odhod na dopust natanko dokaz, da sam ne zmore niti dialoga niti demokratične drže, kar pa že pomeni, da sploh ni nujno, da se z dopusta tudi vrne.

K zapisanemu velja dodati, da nezadovoljstvo med ljudmi v Sloveniji (da ne bo kdo mislil, da gre zgolj za Mariborčane) ne narašča zaradi položaja Lune na nebu in tudi ne zaradi vremenskih sprememb oziroma nenavadno toplega novembra. Noben pisec horoskopa ga ni napovedal in verjetno ga noben politik ne bo ustavil ali vsaj zmanjšal. Brezupna politika slovenske vlade ga bo samo povečevala – do bridkega konca.

Kako poteka dialektični dialog med zastopniki oblasti in navadnimi ljudmi, ki jim je dovoljeno imeti tudi mnenja? In kako je vse skupaj povezano s časom oziroma z idejo pravičnosti?

Čisto preprosto. Ko čas teče kot lena reka, je bistveno drugače kot takrat, ko začne teči kot hudournik. Za spremembo kajpak poskrbijo navadni ljudje, saj bi politiki raje videli, da čas teče kot lena reka. To je zelo preprosto spoznanje, ki ga pozna vsakdo.

Obstaja pa tudi izkušnja, da smo včasih v času, v sedanjosti, včasih pa ne. Včasih se zazdi, kot da smo brezčasni, kot da smo zunaj časa, kot da sedanjost za nas ne velja. Takrat dobimo tudi izkušnjo, da je nenadoma mogoče narediti čisto vse, tudi tisto, kar je bilo še včeraj videti kot povsem nemogoče. Morda se približuje čas, ko bo takih izkušenj zelo veliko.

Imeli jih bodo navadni ljudje, pa tudi politiki in pripadniki elit, ki bodo nenadoma ugotovili, kar ljudje vedo že dolgo: da niso nič posebnega, da niso večni, da je vse njihovo bogastvo samo dim v vetru, da je bolj kot bogastvo pomembna pravičnost. Izkušnje bodo potrdile tudi staro spoznanje, da je demokracija nekaj drugega, kot verjame Franc Kangler, kajti v bistvu pomeni, da ljudje nenadoma kratko malo ustvarijo nov prostor, si vzamejo besedo in prešijejo polje občestvenega življenja na nov način, pri tem pa nikogar ne prosijo za dovoljenje, saj ga sploh ne potrebujejo, kajti sledijo ideji pravičnosti.

V zadnji instanci demokracija ni v nobeni resni zvezi z dialogi. Čisti cinizem je namreč terjati dialog med družbenimi razredi, ki so v medsebojnem sporu in eden izkorišča drugega, ker ima moč. Demokracija je zato vselej povezana s pravičnostjo in je na strani tistih, ki nimajo moči, čeprav se na demokracijo sklicujejo predvsem tisti, ki jo imajo. In tisti, ki je nimajo, se o moči ne pogajajo, o njej se ne pogovarjajo, temveč si jo v ključnem trenutku preprosto vzamejo. Revolucije so vsekakor mogoče in pravičnost je mogoča.

Ko ljudje vzamejo moč v svoje roke, sledeč ideji pravičnosti, na novo premešajo karte in občestvo se spremeni. Pogoji družbenega življenja postanejo drugačni, spremenijo se medsebojna razmerja, kajti demokracija je nujno o pravičnosti in enakosti. Demokracija zato ni sprehod po zeleni livadi in ni neobvezno kramljanje ob čaju. Človekova realnost je narejena tako, da jo ljudje lahko tudi spremenijo, celo radikalno spremenijo, saj tako terja ideja pravičnosti. Tako je bilo v zgodovini in nobenega razloga ni, da bi bilo danes ali jutri kaj drugače.

Čas torej ne more teči vedno enako. In družba ni posoda, ki jo kapitalistični trgi počasi polnijo z dobrinami, spreminjajoč jih v blago, da bi bili vsi ljudje zadovoljni in še malo srečni za povrh. Ljudje so večinoma v času, v sedanjosti in mirno živijo, kot vedo in zmorejo, toda včasih ustvarijo nekaj povsem novega – ker se tako odločijo, ker vedo, da je tako prav(ično). Njihova odločitev ni pogojena z geni – pravzaprav ni pogojena z ničimer, ampak je pogoj vsega drugega. Odpre novo sekvenco družbenih dogodkov, ki je lahko neskončna.

Zakaj je vse to mogoče in zakaj politiki tega ne razumejo?

Mogoče je natanko zato, ker v življenju ne obstaja ena sama pravilna pot, ena sama prava orientacija – v resnici jih je neskončno. Vsak človek se mora odločati in lahko najde svojo, to pa tudi pomeni, da se lahko vsakdo spremeni – geni nimajo s transformacijo subjektivnosti niti najmanjše zveze.

Politiki tega ne razumejo, ker nočejo razumeti, saj imajo en sam interes – ohraniti se na oblasti. Seveda obstajajo nujnosti vsakdanjega življenja, ki se jim moramo podrejati, če hočemo preživeti, toda življenje nima nobenega predloga, katera orientacija je najboljša ali celo edina pravilna. Takega predloga nima niti svet, bog pa tako ali tako molči.

Orientacijo v življenju in svetu si torej človek izbere in ustvari sam. In včasih se za tako spremembo odloči veliko ljudi sočasno. Lahko se torej vpisujejo v družbene prostore, lahko pa tudi ustvarijo nove, pravičnejše. Vse je tako zelo preprosto.

Bistvo vsakdanjega življenja je, da se ne pustiš reducirati na kraj, kjer naj bi stal, in na identiteto, ki naj bi jo imel. Življenje je namreč veliko več kot sprejemanje enega in drugega. Včasih zato ljudje sprejmejo idejo pravičnosti in v njenem imenu znotraj obstoječega sveta ustvarijo nekaj novega, možnost za novo življenje, za drugačno življenje. Življenje šele v takem primeru dobi (nov) pomen, ljudje se šele takrat polno zavedajo, kaj v resnici pomeni živeti.

Obstaja torej čas vsakdanjega življenja in obstaja čas življenja, ki ga ni mogoče skrčiti na vsakdanjega, zavezan pa je resnici in pravičnosti, ki vdreta v vsakdanje življenja in ga blokirata. Prihaja ta drugi čas.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži