Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Navaden človek je tovorno živinče. Je kakor kamela. To je neverjetno potrpežljivo, vztrajno, skromno in nezahtevno bitje, ki se nikoli ne pritožuje. Molče prenaša težke tovore, dolgo zdrži brez vode, prenese skrajne puščavske razmere. A človek ni samo trpežna žival. Ima tudi zavest o sebi in zavest o zavesti, zavest o lastni trpežnosti in potrpežljivosti. Človek se zaveda samega sebe in se zaveda, da se zaveda. Zaveda se tudi tega, kar se dogaja okoli njega. Nikakor ne bi smeli domnevati, da je navaden človek tudi neumen ali neveden, saj zna misliti.

Zaveda se na primer, da mu je kapitalizem dolga leta (na primer dvajset) obljubljal samo rast in dobičke, sam pa mu je naivno nasedal; zaveda se lastne naivnosti. Kapitalisti so delali denar iz denarja, neznansko bogateli, obogateli so celo nekateri navadni ljudje, potem pa so jim nenadoma rekli, da so sami krivi za krizo, ker so preveč trošili oziroma zapravljali.

Težko si je predstavljati, kako skromno živinče, kakršno je navaden človek, sploh lahko preveč zapravlja. Na tem je nekaj protislovnega: skromno bitje namreč ravno ne zapravlja, temveč varčuje, saj ve, da mora preživeti na dolge proge – natanko zato tudi je skromno bitje. Dobro se zaveda, da so imeli Stari prav, ko so trdili, da človek v življenju ne bi smel pretiravati in da je srednja pot najboljša.

Zavest je precej zapletena zadeva in jo je težko misliti. V nekem drugem smislu pa je tudi zelo preprosta. Ljudje zato vedo, da z očitkom, da so preveč zapravljali, da so živeli prek svojih zmožnosti, nekaj ni v redu, saj so zelo skromna in potrpežljiva bitja, kot rečeno. Torej jim je jasno, da je pretiraval nekdo drugi, ne pa oni. Potem seštejejo dva in dva in (vnovič) ugotovijo, da je vse skupaj še vedno štiri. To je zelo preprosto.

Ko ugotovijo, da nikakor niso sami krivi za krizo, v kateri so se znašli, da je torej niso sprožili, saj krize sproža kapitalizem sam od sebe, še malo razmišljajo, saj so zmožni razmišljati. Najprej ugotovijo, da so kot skromno in potrpežljivo živinče kljub temu iz solidarnosti pripravljeni prenašati bremena reševanja krize. Ni problema, si rečejo, bomo zategnili pas še malo, saj smo na zategovanje že tako ali tako navajeni.

Ljudje nikakor niso neumni. Marsičemu so se pripravljeni odpovedati in se tudi nenehno odpovedujejo, v takem duhu pa vzgajajo še svoje otroke. Razumno se jim zdi, da vsi solidarno rešujemo krizo, da bo kasneje za vse bolje. Toda obstajajo dejstva, zaradi katerih jim končno kljub vsej razumnosti in potrpežljivosti kratko malo prekipi, kajti boj za boljše življenje je lahko samo boj za emancipacijo vsakega človeka.

Vsak dan že dvajset let spoznavajo, da vse zgoraj zapisano velja le zanje, za pripadnike elit, kot se imenujejo, pa nikakor ne. Afer je zato, kolikor hočete. Vedno znova so vanje vpleteni isti ljudje. Sodnih epilogov od nikoder. Najemajo namreč dobre odvetnike, ki jih vlečejo iz dreka, medtem ko se sami sončijo – sploh ne hodijo v sodne dvorane. Na svojih plečih imajo tudi deset ovadb ali celo več, a zgodi se preprosto nič.

Navadni ljudje vse to spremljajo. In ugotavljajo, da to nikakor še ni vse. Če ne plačajo ene same položnice, imajo lahko hude težave. Nekateri pa dolgujejo milijone, a se jim ne zgodi nič. In ko pridejo rubežniki, se že sončijo na Cipru. Očitno je, da so nekateri preprosto nedotakljivi ali pa vsaj verjamejo, da so taki.

Navadne ljudi zato potrpežljivost počasi mineva, kajti milijoni, ki so jih pokradli tajkuni in drugi zlikovci, so pravzaprav njihovi. Imajo neverjetno debelo kožo, a ta vendarle ni neskončno debela. Dobro vedo, da celo v krizi nekateri debelo zaslužijo. Imajo vse mogoče privilegije in se vedejo skrajno nesramno. Če jih kdo opozori na njihove napake, mu grozijo s tožbo na sodišču. Nihče se ne premakne – zdi se, da bodo večno sedeli na svojih stolčkih. Danes je slabše, kot je bilo v stari dobri Jugi.

Potem nekega dne preprosto rečejo, da imajo vsega dovolj in da se mora vse skupaj preprosto končati. Ne more se vleči v neskončnost in tudi ne bi bilo prav, da bi se. Ljudje niso neumni in imajo čut za pravičnost. Prav gotovo ga imajo, zato mu sledijo. Če je vojna, je vojna za vse.

In imajo absolutno prav. Seveda nismo navdušeni nad metanjem granitnih kock, toda te ne spremenijo zapisanega. V tej deželi je nekaj gnilega, nekaj gnilega pa je najprej v samem kapitalizmu, ki ga navadni ljudje niso nikoli hoteli, še manj pa hočejo neoliberalizem.

Pravičnost je namreč neposredno povezana z resnico družbenega dogajanja. Kdor ni povsem zarukan, ve, da je v sistemu nekaj nepravičnega, izkoriščevalskega, saj drugače ni mogoče pojasniti, kako nekateri nenehno bogatijo in zakaj drugi kljub trdemu delu ne zaslužijo nit za sol. In ni treba brati Marxovega Kapitala, da bi to vedel. Spoznanju zato sledi drugo spoznanje: če je sistem nepravičen, ga hočemo spremeniti oziroma zamenjati. Ne obstaja logika, da bi še naprej prenašali nepravičnosti in izkoriščanje. Pa tudi če bi obstajala, je ne bi upoštevali, saj smo se odločili, da je tega preprosto dovolj.

Politiki nikakor ne doumejo, da so se ljudje odločili, zato so do njih pokroviteljski in prizanesljivi. A za take odločitve ljudje ne potrebujejo nobenega dovoljenja, zato ne sprašujejo politikov, ali se smejo odločiti, kot se jim zdi prav, ali ne. Za politike je to nekaj popolnoma novega: ljudje so avtonomna bitja, zato se avtonomno odločajo. Politikom sporočajo, da jih sploh ne potrebujejo. Psihološko je to zanje katastrofa, toda nanjo se bodo morali končno navaditi, kot so se delavci leta dolgo skušali sprijazniti, da so tehnološki višek, ker jim ni preostalo drugega.

Sedaj imajo preprosto dovolj. Plošča se je obrnila: danes so višek politiki, zato so slogani, ki jih uporabljajo ljudje na demonstracijah, zelo preprosti. A ven bo treba nesti sam kapitalizem, kajti posamezniki in posameznice, ki ga še vedno zastopajo, niso tako pomembni, kot bi se morda komu zdelo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži