Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dva povsem po naključju povezana dogodka dobro ponazarjata trenutno dogajanje v tej državi. V soboto je bilo na primorski avtocesti precej ljudi, ki so dolge ure čakali v avtomobilih, da jih rešijo iz primeža snežnih zametov in kaosa, ki so ga povzročili vozniki tovornjakov. Ko so ugotavljali, kdo je odgovoren za vse težave, ki so pri tem nastale, seveda ni bil odgovoren nihče od odgovornih, saj so ti, po lastnih besedah, zelo dobro organizirani, kar pomeni, da so naredili vse, kar je treba, in vse, kot je treba. Iz medijev pa smo izvedeli, da so ljudem priskočili na pomoč s toplim čajem – navadni ljudje.

Navadni ljudje seveda niso odgovorni za dogajanja na avtocesti, saj ne upravljajo z njimi, vendar na pomoč niso priskočili zaradi odgovornosti, ki jo ima upravljavec, temveč iz solidarnosti, ker je nekaj drugega. Sočasno je predsednica stranke Nova Slovenija vzvišeno izjavila, da ta vlada nima alternative, čeprav je pred nekaj dnevi njen predsednik jasno rekel, da ima vsaka vlada alternativo, saj je v demokratičnem svetu preprosto vsaka zamenljiva; je pa res, da je tudi Železna lady nekoč izjavila, da ni alternative. Kaj je skupno obema dogodkoma?

Skupno jima je to, kar se že nekaj časa boleče zajeda v zavest slehernikov oziroma navadnih ljudi: politika je že lep čas le še resničnostni šov, v katerem je mogoče vse, obenem pa ni nihče odgovoren za nič, saj vsi delajo tako, kot je treba, oziroma kot veleva zakon, zato so v najboljšem primeru popolni, v najslabšem pa so povsem nedolžne žrtve političnih zarot. Mogoče je sicer vse, saj so vsi za napredek in razvoj & rast in vse drugo, ni pa možnosti za socialne, emancipatorične in solidarnostne projekte, saj zanje vedno zmanjka zakonskih podlag, volje, časa, ljudi, denarja in sploh vsega, kar taki projekti potrebujejo. Navadni ljudje zato spoznavajo, da nihče ne bo poskrbel zanje, da politiki skrbijo zase, ne pa za obče dobro, da morajo torej sami nekaj narediti, če hočejo lepšo prihodnost, pa če je to politikom všeč ali ne, če njihova dejanja odobravajo ali ne.

V tem je problem, ki so se ga zavedali navadni ljudje in politiki v vseh časih. Politiki so se pogosto bali ljudi, čeprav brez njih sploh niso mogli obstajati in delovati, zato so skušali demokracijo potlačiti ali celo preprečiti. Druga možnost je sodobno menedžersko upravljanje z demokracijo, ki pomeni dvoje.

Prvič. Ustvarjanje in izkoriščanje delitve ljudi na slehernike in politike. Prvi imajo v rokah malo moči, drugi je imajo veliko, prvi so nepomembni, drugi so silno pomembni. Izjavljanje, da nekaj nima alternative (na primer trenutna slovenska vlada), je dokaz zapisanega. Iz zgodovine vemo, da imajo vso moč v rokah vendarle navadni ljudje, ki zato končno odločajo o alternativah.

Drugič. Razbijanje ljudi v atome in ustvarjanje pogojev, pod katerimi vsak atom egoistično in egocentrično skrbi zase. Skrb je spretno zapakirana kot blago, ki se prodaja na svobodnih trgih in ima uporabno vrednost. Vsak posameznik zato skrbi zase na predvidljiv način, znotraj končnega sveta, v katerem se razvija tudi močan vtis, da je vsak posamezni atom natanko to, kar domnevno je.

Nastaja občutek, da je višek demokracije, če je vsak človek na določenem kraju v končnem svetu in ima določljivo, končno identiteto. Po domače: kmet je kmet, duhovnik je duhovnik, vojak je vojak. Vsakdo dela, kar pač mora, in vsi smo srečni, da živimo v demokratičnem svetu, v katerem imamo tudi mnenja, korporacije skrbijo za profite, ljudje pa za to, kar imenujemo socialna reprodukcija (sociala, zdravstvo, šolstvo itd.).

Slovenski politiki se tako rekoč brez izjeme imenujejo demokratični, socialni, svobodni, nekateri pa so že na ravni imena za novo Slovenijo. In kakšna naj bi bila ta nova Slovenija? Bo o tem odločala predsednica stranke Nova Slovenija ali bodo vendarle odločili državljani in državljanke?

V orisani neoliberalni perspektivi je nova Slovenija demokratična država, v kateri pridni ljudje delajo za blagor vseh, politiki delajo in govorijo, kar pač hočejo, saj jim nihče nič ne more, katoliške ustanove in organizacije še naprej ne plačujejo davkov, privatni lastniki kapitala pa grabijo in kopičijo profite oziroma bogastvo. To je dežela, v kateri sposobna vlada, ki seveda nima alternative, kot je nekoč ni imela Partija, skupaj z uspešnimi menedžerji nadzoruje te, ki jim vlada, nje pa ne nadzoruje nihče. Kar je bilo nekoč skupno, bo v novi Sloveniji privatno.

Kapital bo zaradi vsega tega še močnejši, zato bodo imeli pripadniki elit v rokah še več moči, kot je že imajo. Dogajalo se bo marsikaj.

Kapital je že sedaj tako neverjetno močan, da z lahkoto razdira vse tradicije, socialne vezi, odnose med ljudmi in atomizira posameznike, obenem pa jih simulira ter ustvarja vtis, da je vse mogoče, da ni nobene avtoritete, da lahko vsakdo dela, kar hoče, če ima le denar. Še več. Razpadanje odnosov poraja nove oblike patologije. Včeraj sem opazoval mamico in njenega približno tri leta starega otroka, ki je metal po tleh igrače, mama pa se je dobesedno plazila okoli njega in jih sproti s prijaznim glasom pobirala, da jih je lahko še naprej metal. Videti je bilo, kot da se suženj plazi okoli visočanstva, ki pač uživa v tem, kar dela.

Mogoče pa je misliti tudi alternativo. Ne more je misliti Nova Slovenija, ne more je misliti njena predsednica, zato pa jo lahko mislijo svobodni ljudje, ki jim ni treba zagovarjati nobene ideologije in znajo razmišljati.

Alternativa je poduhovljena ali krščena v duhu revolucije, kot bi rekel Janez Krstnik. Kakšen je torej duh revolucije?

Predvsem ima moralno oziroma etično razsežnost, ki jo dobro ponazarja Marxov zapis o brezobzirni kritiki vsega obstoječega. V tem je pomembna razlika med duhom Nove Slovenije in duhom revolucije, ki je za novo Slovenijo, kajti etika ni v nikakršni zvezi z moralističnim ugotavljanjem, kdo je kdo v občestvu, kdo je lopov in kdo ni, kdo ima alternativo in kdo je nima. Etika je namreč univerzalna in je neposredno povezana z resnico, kar je nekaj povsem drugega.

Univerzalno je pogoj kreativnosti, za katero je zmožno človeško bitje, in vstajenje, kot poudarja Badiou, zaradi česar se univerzalna dejanja vedno znova vpisujejo v zgodovino človečnosti kot svetel zgled. Za revolucijo so zato državljani in državljanke, ki niso zgolj prebivalci sveta, temveč so predvsem prebivalci zgodovine človečnosti, ne zgolj male Slovenije.

Revolucionarne spremembe so več kot alternativa. Možne so v vsakem občestvu in kadarkoli. Neposredno so prepletene z logiko kreativnosti, resnice, subjekta in svobode, pravičnosti in emancipacije, solidarnosti in enakosti ljudi. Tako nas uči empirična zgodovina, tako poudarja teorija.

Čisto mogoče je, da se Novi Sloveniji kapitalizem ne zdi problematičen, saj se tudi številnim drugim ljudem ne zdi tak. Kapitalizem je ljudem namreč doslej ponudil že veliko dobrin, med katerimi so tudi pametni računalniki in internet, zato je težko biti proti njemu.

A povejte to prebivalcem Konga, študentom v Čilu ali pa kitajskim delavcem. Ko smo proti kapitalizmu, zato nismo proti pametnim telefonom ali internetu, temveč smo proti redistribuciji prihodkov, ki jih neoliberalizem potiska v roke pripadnikov elit, in koncentraciji moči v rokah istih ljudi. Pametni telefoni nam bodo pri revoluciji prišli še zelo prav, pa internet tudi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži