Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ta mesec je čas verovanja v Velikega Drugega in dokazovanja njegovega obstoja. Verovanje vanj seveda nima nobene resne zveze z religijo. Ljudje smo bitja, ki preprosto potrebujemo vero v Drugega, zato ta ni iznajdba katoliške institucije; stara je kot človeštvo. Ali drugače rečeno: moramo verjeti, da obstaja nekdo, ki je v nekem smislu več kot mi sami. Tako prepričanje nam pomaga preživeti. Resnična kakovost življenje je v celoti odvisna od zapisanega. Bolj kot kapitalistične dobrine zato potrebujemo vero v Drugega; kapitalistični trgi še nikomur niso izboljšali življenja, zaradi blaga, ki ga je mogoče kupiti, še nihče ni postal srečen ali boljši človek. December bi moral biti zato praznovanje poglobljene vere v Drugega, ne pa noro kopičenje kapitalističnega blaga. In kako je zapisano povezano z dejstvom, da bo moral JJ nekaj pojasnjevati Bruslju?

Tako imenovano referendumsko dogajanje v Sloveniji gre v teh sicer prazničnih dneh marsikomu na živce. Ljudje se sprašujejo, zakaj je referendum o izvajanju proračuna sploh potreben, trdijo, da je Štrukelj aroganten, da so sindikati tako ali tako preživeli in da jih je treba čim prej ukiniti, da zdajle pač ni čas za referendume in postavljanje ovir vladi, ki se trudi, da bi nas izvlekla iz blata, da bi ji morali pri tem z vsemi silami pomagati. Zunanji minister dodaja, da je ministrom v Bruslju sploh nemogoče pojasniti, kaj se dogaja pri nas, kot da smo najbolj zabačena džungelska, necivilizirana dežela na svetu, v kateri se ljudje niti ne znajo kulturno obnašati. In JJ bo imel seveda težko delo, da bo evrokratom v Bruslju pojasnil, zakaj referendumske pobude, če pa je očitno, da je treba varčevati in rezati in sekati, kjer se le da.

Kaj je pravzaprav treba pojasnjevati in komu?

Pojasnjevali bodo slovenski politiki. Odšli bodo k Velikemu Drugemu v Bruselj. In kaj pomeni biti Veliki Drugi?

Veliki Drugi je v spontani zavesti ljudi še nekaj, in ne zgolj to, kar je zapisano uvodoma. Je skrivna vrhovna avtoriteta, ki jo vidimo na primer v filmu Čarovnik iz Oza. Veliki Drugi je avtoriteta, ki za zaveso vleče niti vsakdanjega življenja in določa usode ljudi, zato Dorothy in druščina romajo k njemu, da bi jim pomagal. Poleg tega je še nekaj drugega. Veliki Drugi je tudi gospodar, za čigar pogled morajo hlapci skrbeti tako, da ga pojavni svet ne bo vznemiril, saj bi se lahko strašno razjezil in jih kaznoval, kot jih je že velikokrat, če lahko verjamemo sveti knjigi kristjanov.

Politiki morajo tako skrbeti za ugled države, kot pravijo. Skrbeti morajo za pogled, za pojave, ki ne smejo vznemirjati pogleda njegovega visočanstva. In če se vendarle zgodi kaj vznemirljivega, saj so ljudje pač grešni in nepopolni, morajo pohiteti z razlagami in obljubami, da se to ne bo več dogajalo. Spomnimo se Grčije in njihovega predloga za referendum, zlasti pa odziva evrokratov nanj.

Potrebno je torej verjetje v obstoj Drugega in treba je skrbeti za zunanje pojave, za fenomene, da se Drugi ne bo vznemirjal, saj bo potem tudi nam dobro. Včasih je bil za Slovence Drugi v Beogradu, sedaj je v Bruslju. V orisani perspektivi so Štrukelj in vsi drugi sindikalisti problematični, saj se premalo trudijo za vzdrževanje vtisa, da je v Sloveniji sicer vse narobe, kot je tudi sicer vse narobe s kapitalizmom, a se obenem vsi zgledno trudimo, da bi se izvlekli in da bi rešili kapitalizem, ki sicer temelji na izkoriščanju, neenakostih, nepravičnosti, bratstva pa sploh ne prenese.

Danes bi morali biti vsi Slovenci (in seveda se Slovenke) subjekti, za katere se domneva, da verjamejo. Vsi bi morali verjeti v reforme in jih izvajati, vsi brez izjeme bi morali verjeti, da bo Veliki Drugi v Bruslju zadovoljen in nas bo končno nagradil, če bomo pridni in bomo delali, kar je pač treba narediti. Vsi bi se morali strinjati, da zdajle res ni čas za alternative in da je vsakdo, ki hoče razmišljati o njih, nenormalen in vsaj majčkeno nor.

Vse zapisano velja zlasti za intelektualce. Ti bi se morali še bolj kot drugi truditi, saj imajo višjo izobrazbo, da bi ljudem v Sloveniji pojasnili, kaj se dogaja in katere rešitve problemov so potrebne oziroma smiselne in pravilne. Intelektualcem bi moralo biti še bolj jasno, da zdajle ni čas za razvijanje nekoristnega, neuporabnega filozofskega blebetanja in družboslovnega nakladanja.

Sedaj je pravi čas, da naredimo nekaj dobrega za vse državljane in državljanke, kar pomeni, da razvijemo kapitalizem s prijaznim obrazom. Res je, da smo ga razvijali tudi zadnjih dvajset let, da smo pri tem demontirali celo vrsto družbenih sistemov, kot so sociala, šolstvo, znanost in zdravstvo, res je, da so tajkuni pokradli vse, kar se je sploh dalo, da smo uničili celo serijo izjemno uspešnih in uglednih tovarn, podjetij in institucij, toda obenem je res tudi to, da so dobili ljudje ogromno gigamarketov, da jim ni treba več hoditi v Avstrijo ali v Trst, poleg tega pa so dobili tudi menedžerje in borze in piarovce in nove bankirje in stranke, prvake strank, dolgove in vse drugo.

Ljudje so zares čudni! Kako pojasniti Velikemu Drugemu, da se ne znajo obnašati, kot je treba? Kako mu dopovedati, da so svojeglavi in trmasti, čeprav so v duši pridni, delavni, disciplinirani, skromni, nezahtevni in ubogljivi, pametni in moralno neoporečni, saj so večinoma bogaboječi kristjani.

Resnično, kako razložiti Velikemu Drugemu, da Jezus Kristus, ki je za kristjane že po definiciji svetal zgled, ni mislil ničesar slabega, ko je dejal: Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo. (Jn 9,39)

Jezus torej ni rekel, da bodo vsi spregledali, saj je dejal, da bodo morali nekateri, ki domnevno vidijo, oslepeti, saj vidijo narobe.

Kdo torej vidi prav in kdo je slep? Očitno obstaja razlika med enimi in drugimi. In obstaja greh. Takole je namreč s slepoto in z grehom. To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem, in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,40-41)

JJ bo torej odšel v Bruselj in Velikemu Drugemu pojasnjeval, kdo je slep v deželi Sloveniji. Bo pripovedoval slepim ali bo govoril razsvetljenim? Kaj pa njegova slepota? Če pravi vidim (na primer Velikega Drugega), njegov greh ostaja, kot bi rekel JK. Veliki Drugi namreč sploh ne obstaja – vanj zgolj verjamemo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži