Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

JJ je zaostril retoriko, trdijo poročevalci iz tujine, a zaostrovanje smo tudi pričakovali, saj je premier v svojem delovanju, zlasti pa v svojem govorjenju, zelo predvidljiv, na mnenja, ki se ne ujemajo z njegovimi, pa se že dolgo časa odziva moralistično in ostro, napadalno. Ko je Bruslju pojasnjeval dogajanje v Sloveniji in se pritoževal čez eksotične sodržavljane, je rekel, da naše (sic!) neodgovorno vedenje ogroža tudi druge v Evropi. Retorična bravura je zares neverjetna: ko imajo ljudje dovolj izkoriščanja in pehanja v revščino, so nenadoma krivi, eksotični in neodgovorni, ker terjajo od vlade, ki je sploh niso izvolili, da odstopi, saj očitno ni sposobna česa drugega. Potem ko so desetletji potrpežljivo prenašali neodgovorno in zelo eksotično delo številnih vlad ter političnih strank in njihovih prvakov, so sedaj sami krivi, ker imajo preprosto vsega dovolj, obenem pa niso pripravljeni prenašati tega, kar bi jim rad naložil JJ: občutke krivde namreč, ker naj bi njihovo delovanje ogrožalo še druge oziroma kar celo Evropo.

Nalaganje krivde je sicer tipično za vzgajanje otrok in njihovo spreminjanje v nevrotike: če ne boš priden, bo nekaj strašno narobe, pa še sosedje (drugi) si bodo o tebi kaj slabega mislili. V Bruslju se je, po poročanju novinarjev, zgodilo tudi nekaj, kar je tesno povezno z drugo obliko vzgajanja otrok: JJ je od evrokratov prejel pohvalo za prizadevanje vlade, ki jemlje ljudem, kjer je to sploh mogoče. Torej je sedaj popolnoma jasno, kdo so slabi fantje in kdo so dobri fantje. Če bi imel pri tem prste vmes Hollywood, bi morda zmagali dobri fantje, tako kot vidimo v izjemnem filmu The Dark Knight Rises (Christopher Nolan, 2012).

A kaj v resnici vidimo? Čisto na koncu filma vidimo viteza, ki je rešil mesto pred zlikovci, med navadnimi ljudmi, kot bi bil eden od njih. Torej je čisto mogoče, da dobri fantje, ki rešujejo ključne probleme v občestvu, niso nujno pripadniki elit, ampak so navadni, zelo vsakdanji pripadniki ljudstva. Tudi JK je bil tak, zato ga niste mogli srečati med bogataši, duhovnimi poglavarji in pripadniki elit, ste pa nanj naleteli med dninarji, gobavci, ribiči in dacarji, med prostitutkami in drugimi marginalci.

Razloček med pripadniki elit in družbenimi marginalci, 99 % vseh ljudi, je vsekakor pomenljiv: marsikateri politik gre v politiko natanko zaradi denarja in pripadnosti eliti. In kdor pripada eliti, ji hoče pripadati še naprej, saj ima od pripadnosti velikanske privilegije, pripadnost pa je tudi dobro gorivo za narcisoidnost in egocentričnost. Torej je pripravljen narediti skoraj vse, da bi tam tudi ostal – na račun ljudstva, kajpak.

Vzemimo si zato nekaj minut in nekoliko razmislimo, kaj se je dogajalo tukajšnjemu eksotičnemu in neodgovornemu ljudstvu zadnjih dvajset let, da bi prišli do odgovora na vprašanje, kaj namerava početi naslednjih dvajset let.

Začetno vprašanje je namenoma naivno in strašno preprosto: Kako je mogoče, da se je nekdanja zgodba o (kapitalističnem) uspehu, ki je bila slogan liberalne demokracije v teh krajih, končala tako klavrno? Dvajset let smo spremljali praktično, zagnano delovanje izbrancev ljudstva, cvetočih pripadnikov političnih elit, ki so vsi po vrsti vedno znova z vsem srcem prisegali na uspeh, razvoj, socialno državo, vladavino prava, demokracijo, svobodo posameznikov in njihovo podjetnost, kreativnost, inteligenco in vse drugo, danes pa državljani govorijo o njih kot mafijaših, hobotnicah, pijavkah, parazitih, izkoriščevalskih prisklednikih, prevarantih, izdajalcih; JJ jim vrača in pravi, da so nenadoma eksotični in neodgovorni.

Prihodnost bo za nazaj nesporno in onkraj vsakega razumnega dvoma dokazala, kdo je v resnici eksotičen in neodgovoren.

Kakšni ljudje so torej v teh krajih dolga leta skrbeli za zgodbo o uspehu, ki ni bila nič drugega kot kapitalu zelo potrebna iluzija? So res vsi po vrsti pokvarjeni, skorumpirani, pohlepni, pogoltni, lačni moči, nemoralni, egoistični? Morda so, vendar je pomembnejše nekaj drugega. Pomembno je, da prava demokracija nujno zajema tudi demokratično delovanje delavcev na delovnih mestih. Namesto o vladavini političnih elit moramo namreč govoriti o vladavini kapitala, kajti šele ta podpihuje iluzorne zgodbe o uspehih.

Začetno vprašanje ima zelo naivno nadaljevanje. Nekoč v stari Jugi smo izgubili zaupanje v sistem, kolikor smo ga na koncu sploh še imeli. Brez nasilja smo izstopili in ga s pomočjo političnih elit, ki smo jim zaupali, ročno zamenjali – namesto socializma smo dobili kapitalizem. Tudi danes ljudje izgubljajo zaupanje v sistem, ne le v ljudi, ki ga zastopajo, branijo in rešujejo.

Pripadniki elit bodo seveda rekli (in so že), da ni alternative. A povsem enako so govorili pred dvajsetimi leti tudi pripadniki Partije. In kaj sploh lahko pričakujemo od pripadnikov elit? Ti ne morejo misliti drugače, kot mislijo, saj vedo, da v alternativnem svetu nimajo česa iskati. Poleg tega ne morejo misliti, kaj pomeni živeti na drugačen način in misliti na drugačen način; vse to zgolj potrjuje znano dejstvo, da politiki, strogo vzeto, sploh ne mislijo.

Kdor misli, dobro ve, da je svet, v katerem ni nobene utopije, absurden, zato v njem sploh ni pripravljen živeti. Socialne demokracije že nekaj časa ni več, zgodba o uspehu je iluzija, kot rečeno, potrebna je velika preobrazba ali transformacija. Alternativo je namreč mogoče misliti, kajti brez nje je svet žalosten in avtoritaren; ne more obstajati en sam pravi način življenja in razmišljanja.

Ali pa lahko obstaja. Morda je sedaj tudi čas, ko si milijonarji že manejo roke in počasi lobirajo za družbeno ureditev po kitajskem vzoru, ki demokracije definitivno ne potrebuje. Nikakor ne smemo biti naivni: morda bodo nastopili časi, ko bomo le še nostalgično zrli v preteklost in si šepetaje izmenjavali besede, kot so: demokracija, bratstvo, enakost.

Večji del človeške zgodovine namreč ne pozna nikakršne demokracije. In večji del pomeni več kot 90 % vsega časa. Danes dejansko živimo v kritičnem času, v katerem se bo odločalo tudi o tem, ali bomo demokracijo sploh še mogli udejanjati. Mogoče je, da bo demokracija že jutri čista eksotika, del spomina na čase, za katere se bo morda nekoč zdelo, da sploh niso obstajali.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži