Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zadnje čase vedno znova slišimo politike in ekonomiste trditi, da preprosto ne razumejo ljudi in njihovih zahtev po vstajah, referendumih, stavkah in podobnem, zato se jim zdi vse skupaj precej eksotično, iz česar bi nepoučeni utegnil sklepati, da se na Zemlji tako vedejo samo Slovenci in Slovenke. Možnosti za razlago nerazumevanja je več. Prvič. Morda res ne razumejo, ker je njihovo razumevanje sveta in tega, kar imamo ljudje med seboj, kratko malo preozko. Drugič. Čisto dobro razumejo, kaj se dogaja, le da to zanikajo. Tretjič. Ljudi razumejo, saj so tudi sami ljudje, a tega ne smejo javno izreči, ker so na oblasti, za katero morajo skrbeti, njeno pomembnost pa morajo postavljati pred ljudi, ker je tak zakon oblasti, ki se mu prostovoljno podrejajo.

V vsakem primeru so ljudje manj pomembni kakor oblast oziroma manj kakor politiki, ki jo zastopajo v imenu kapitala. Perspektivo pa lahko tudi povsem obrnemo. V novi perspektivi postane prislovična depresivnost Slovencev in Slovenk dobro izhodišče za razumevanje zapisanega in vseslovenske vstaje, ki se približuje, pa naj jo politiki razumejo ali ne.

Začnemo lahko z izkušnjami ljudi, z njihovimi občutki, z doživljanjem tega, kar se že dolgo dogaja okoli njih in v njih samih. Vsega tega ne moremo in ne smemo kar zanemariti in reči, da so ljudje eksotični, ker so, kar so; še slabše bi bilo, če bi rekli, da so nenormalni ter da narobe čutijo in doživljajo. Vedenje ljudi vselej lahko razumemo; celo poboj otrok v ZDA lahko pojasnimo, saj imamo na voljo spoznanja in dobro teorijo.

Poskusimo torej razumeti, kakšne so empirične izkušnje številnih Slovencev in Slovenk, dolgoletne izkušnje vsakdanjega življenja, ki se sedaj artikulirajo in povezujejo.

Sodobna nevroznanost je v zadnjih tridesetih letih dokazala, da staro psihološko prepričanje o delitvi človekovega duševnega delovanja na razumski in čustveni del ne vzdrži nobene resne presoje, kajti čustva so bistvena razsežnost delovanja možganov in samega uma, ne pa njegov atavistični prežitek ali evolucijsko manjvredni del.

Sklicevanje na razum je zato lahko zelo sporno, saj preprosto ni res, da čustva motijo ali zamegljujejo razum. V tem trenutku je morda za razmislek o vseslovenski vstaji in dogodkih, povezanih z njo, pomembno tole znanstveno spoznanje, o katerem sicer govorijo zlasti depresivni pacienti: odsotnost veselja in življenjske radosti je celo bolj boleče kakor navzočnost žalosti, obenem pa je nezmožnost za dejavnosti, usmerjene k vnaprej izbranim ciljem, najbolj paralizirajoča manifestacija depresije.

Vsak teden zagotovo vsaj enkrat vidimo na televiziji prizore, ki so na žalost povsem skladni z zapisanim: nemočni delavci po desetletjih trdega dela nimajo za preživetje; nihče jih ne posluša; nikoli ne bodo dobili zasluženih plač, ker so podjetja propadla; nobene možnosti nimajo za novo zaposlitev, ker so prestari ali pa so invalidi; čutijo se ponižane in razžaljene, nevredne, ker so jih dobesedno postavili na ulico; prevevajo jih občutki nepravičnosti, saj vidijo, kako nekateri prekomerno bogatijo, spet drugi kradejo in se pustijo podkupovati, zgodi pa se jim nič; čutijo aroganco oblastnikov, ki se v resnici ne zmenijo za njihove težave, ampak jim ponujajo neoliberalni novorek o iskanju priložnosti in motivaciji za to, da se sami izkopljejo iz depresije.

Ko torej ekonomisti govorijo o recesiji ali ekonomski depresiji in čem podobnem, navadno povsem zanemarijo orisano naravo depresivnosti zelo konkretnih ljudi, ki jih je v tej deželi veliko, ter niti približno niso zgolj marginalni in eksotični posamezniki. Ekonomisti in politiki sicer veliko povedo o nujnosti krčenja proračuna in jemanja ljudem, toda tako skrčeno razmišljanje o smiselnosti in pomenu človeških eksistenc je preveč tehnično in uničujoče, da bi se smeli zadovoljiti z njim, saj potiska ljudi naravnost v depresijo.

Čustva so izjemno pomembna za normalno delovanje možganov in razuma oziroma uma. Vsak poskus njihovega omejevanja in izločanja ima lahko resne posledice, ki si jih v resnici nihče ne želi, saj nihče ne more imeti avtentičnega interesa za depresijo. Sočustvovanje je zato bistvena razsežnost socialne in kognitivne empatije, ki človeškemu bitju zelo hitro pomaga do spoznanja, kaj čutijo in doživljajo drugi ljudje, pa tudi do sprememb v vedenju, ki jih na primer zelo pogrešamo pri slovenskih politikih, menedžerjih in tajkunih.

Nihče ne pričakuje od njih, da bodo psihoterapevti, saj to niso in tudi ne morejo biti; sočustvovanje z ljudmi še ne pomeni reševanja njihovih problemov. Na tej poti se je znašel Borut Pahor, vprašanje pa je, če se bo na njej tudi znašel.

Ljudje potrebujejo upanje, ki pa ne sme biti tehnično, upanje, ki ne sme biti patetično in zlagano, upanje, zaradi katerega se počutijo, da so središče vesolja. Ljudje imajo izjemne zmožnosti za ljubezen in kreativno delo, toda brez upanja so povsem nemočni.

Vseslovenska vstaja je prav gotovo močno povezana z zamislijo o upanju. In nobeno naključje ni, da se bo vstaja zgodila tako rekoč na isti dan, kot se je rodil JK, zato je pomembno izpostaviti, kar je zapisal sveti Pavel v pismu Rimljanom: Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5,5)

Natanko po svetem duhu, in ne po kapitalu! V tem je ključna razlika med politiki, ekonomisti, tajkuni, bankirji in navadnimi ljudmi. Narava vsakdanjega življenja je zato pomembnejša, kot verjamemo, kajti sočutje je neposredno prepleteno s tolažbo, zlasti pa s trpljenjem. V javnosti je o tem veliko premalo povedanega, če pa se mediji že posvetijo tem temam, so navadno patetični, ker izkoriščajo trpljenje ljudi za svoj zaslužek in promocijo.

Če pa resno povežemo vse teme, spoznamo, kaj je hotel povedati sveti Pavel v drugem pismu Korinčanom, ko je dejal: Naše upanje glede vas je trdno, ker vemo, da ste z nami deležni tudi tolažbe, kakor ste z nami deležni trpljenja. (2 Kor 1,7)

Razcep v slovenski družbi zato ni med levimi in desnimi, saj so tako ali tako vsi v sredini, kjer je najbolj varno, temveč je razcep med temi, ki trpijo, in temi, ki zanikujejo trpljenje in se sprenevedajo, češ da ne razumejo ljudi. Očitno jih res ne razumejo, zato bodo morali oditi, na njihovo mesto pa bodo prišli drugi, ki zapisano tudi razumejo in čutijo. Ali kot je dejal Pavel: Ker imamo torej tako veliko upanje, živimo v veliki zaupnosti. (2 Kor 3,12)

In ker živimo v veliki zaupnosti, naše upanje ni zaman in ni pozitivistično, ni vezano na to, kar ponuja vlada. Za konec je zato dobro še enkrat premisliti besede svetega Pavla: Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? (Rim 8,24)

Upamo torej na nekaj drugega. Na komunizem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži