Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Lenin je nekoč dejal, da je politika koncentrirani izraz ekonomije. Njegova izjava je danes resničnejša kot takrat, ko jo je izrekel, saj se je tudi kapitalizem od tedaj bistveno spremenil. Tako jo moramo razumeti, obnašati se moramo skladno z njo, saj je preprosto resnična. Iskreno iskanje resnice, o katerem govori te dni tudi naš dostojanstvenik, ni nič drugega kot to. Če torej iskreno iščemo resnico, razmišljamo o Leninovi izjavi.

Praznovanje državljanske enotnosti je zato izjemno pomembno, kajti politični spopad, čigar drugo ime je ljudska vstaja, pomeni koncentriranje družbenih nasprotij med ljudstvom in elito. Trenutek enotnosti zato ni partikularna kaprica anarhistov, neonacistov, levih skrajnežev, kot jih imenuje JJ, zombijev ali kake druge skupine ljudi, temveč je univerzalni izraz temeljnih nasprotij kapitalizma, v katerem živimo.

Toda poleg politike, ki je danes koncentrirani izraz neoliberalne ekonomije, obstaja tudi drugačna politika, druga politika. Imenujemo jo revolucionarna politika. Ta ni izraz ekonomije in tudi ne družbenih nasprotij, temveč je izraz povsem novega načina razmišljanja, vedenja, delovanja in skupnega življenja.

Revolucionarna politika je izraz drugačnega skupnega delovanja ljudi. To je delovanje, ki ni primerljivo z vedenjem množic na nogometnih tribunah ali drugih spektaklih, poleg tega pa ni niti izraz objektivne družbene situacije. Taka politika je korenita ali radikalna, zato se v njej zrcali tudi spoznanje o sami naravi objektivne realnosti, ki ni statična in dana enkrat za vselej, temveč je kaotična, odprta in nedoločljiva.

Zaradi odprtosti same objektivne realnosti je mogoča – nova objektivna realnost. Revolucionarna politika je tako tudi epistemologija, spoznavna praksa in filozofija, ki jo nujno in iskreno zanima resnica vsake realnosti. Alain Badiou zato govori o separaciji, razločitvi, ne o izražanju.

Revolucionarna politika je afirmativna; tega se moramo ves čas zavedati. To ni politika, ki bi bila PROTI, temveč je politika, ki je ZA nekaj novega. Za nekaj novega pa smo lahko le tako, da se v nekem smislu ločimo od realnosti, od tega, kar imamo za objektivno realnost.

Tako kot moramo ločiti mnenje od resnice ali ideologijo od pristnega spoznanja, moramo ločiti tudi zombije od ljudi in leve ekstremiste od desnih populistov. Ali kot beremo v Janezovem evangeliju: Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. (Jn 1,17) Postava je torej zavezana politiki resnice in milosti, vse to pa je povezano z logično in realno politiko ločevanja, ki temelji na kolektivni želji ljudi. Katera je torej kolektivna želja Slovencev in Slovenk v tem trenutku?

Kolektivna želja ljudi v tem trenutku je tale: želja po novem svetu, novem življenju v miru, resnici in pravičnosti.

Ali jim tako življenje lahko zagotovijo elite, ki podpirajo kapitalizem? Seveda ne, kajti elite jim lahko v najboljšem primeru ponudijo le še več tega, kar jim ponujajo že zadnjih dvajset let, saj ne morejo in nočejo iz svoje kože.

Iz Jezusovega delovanja in govorjenja pa se lahko naučimo še nečesa o revolucionarni politiki. Jezus je namreč ob neki priliki rekel tudi tole: Če torej človek lahko v soboto prejme obrezo, da se ne krši Mojzesova postava, zakaj se jezite nad menoj, ker sem v soboto ozdravil celega človeka? (Jn 7,23) Torej: zastopniki revolucionarne politike se zavedajo konservativnosti zakona in kreativnosti želje. Ali drugače: pride čas, ko damo prednost kreativnosti želje, kot nas je učil JK.

To pa ne pomeni, da smo PROTI zakonu, saj smo ZA – nov zakon. Badiou zapisano ponazori s preprosto zgodbo. Recimo, da imamo v skledi sadje, ki ga dolgo časa z užitkom jemo, potem pa se nekega dne v njem znajdejo tudi polži, kuščarji, mrtve žabe, plesniv kruh, posušeni kamelji iztrebki. V tistem trenutku nastopi potreba po redu.

A to ni potreba po redu, o kateri govori trenutni notranji minister, temveč je potreba po zakonu, ki bo na nov način določil samo eksistenco ljudi oziroma vsebino sklede. O kakšnem zakonu govorimo?

Govorimo o tem, kar je imenoval Marx generičnost človečnosti, ki ni nič drugega kot zmožnost ljudi za emancipacijo, samouveljavljanje, ta pa ni brez povezave s samoupravljanjem. Drugo ime za to je seveda proletariat.

Proletariat ima pred seboj vselej zgodovinsko in univerzalno nalogo: kreativno uveljavljanje univerzalnosti človeških bitij, uveljavljanje novega odnosa med zakonom in željo. Kreativno potrjevanje generičnosti človeških bitij ne pomeni dati absolutne prednosti želji, kajti želja ima smisel le, če je omejena z zakonom, ki pa je zakon življenja, ne ta ali oni začasni administrativni zakon.

Čisto preprosto povedano. Ljudje ima vselej na voljo možnost, da uveljavljajo svojo željo na nov, kreativen način, ki je onkraj ponavljajočega zadovoljevanja želje. V kapitalizmu zato govorimo o diktaturi normalne želje, ki se ves čas spreminja, vendar je strogo omejena z zakoni.

Čisto nekaj drugega je želja po nečem radikalno novem, ki je želja po transgresiji zakona, vendar je tudi želja po generičnem, univerzalnem, ne partikularnem objektu želje. Taka želja je želja po popolnoma novi vsebini sklede, v kateri je bilo doslej zgolj lepo, sočno sadje, oziroma se je zdelo, da je tako, iz sklede pa so jemali zlasti pripadniki elit.

V orisani perspektivi smo vsi enaki. Sem za despotizem enakosti, ne razlik.

Vsi smo enaki zlasti v odnosu do boga. Natanko zato ga ne prosimo, da nam prišepne, kakšna je resnica sveta, ampak se o njej prepričamo sami, saj znamo misliti. In danes je resnica globalnega kapitalističnega sveta zelo jasna: ljudje živijo v njem kot svobodni delavci in potrošniki, vendar lahko v vsakem trenutku rečejo takemu življenju Ne!

Svoboda ljudi je zato nenavadna. Ljudje so morda res determinirani skoz in skoz, pa vendar se lahko determiniranosti v vsakem trenutku svobodno odrečejo. Življenje je namreč polno trpljenja in vselej se lahko zgodi kaj hudega, zato je etično, da človek poseže vanj, se izpostavi srečanjem z drugimi ljudmi in skuša prestaviti kak kamenček v mozaiku.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži