Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Spoštovani tovariši in tovarišice, sodrugi in sobojevniki. Mineva 2012 let, odkar so ljudje na bližnjem vzhodu nestrpno pričakovali nekaj novega. In res se je nekaj novega tudi zgodilo: rodil se je JK, ki je kmalu nato spregovoril, njegove besede, skupaj z njegovimi dejanji, pa so odprle možnost povsem novega, drugačnega življenja, ki ga zastopniki takratnih oblasti niso niti razumeli niti prenesli. Danes ni nič drugače.

Napočil je čas, ko svet ne bo več, kar je bil. Govorili nam bodo, da smo jih z zombijevskimi vstajami, kot jih imenujejo, izdali in užalili, po nepotrebnem prizadeli in ranili, vendar jim ne bomo nasedli in v svoji drži ne bomo popustili, kajti resnica je povsem drugačna, saj je politika po definiciji aktivna in celo militantna, naš boj pa je politične narave. Nalagajo nam tudi bremena, ki jih preprosto nočemo več nositi. V zgodovini se je to že dogajalo in vedno je bilo enako. Na primer. Nekdo od učiteljev postave mu je odgovoril: »Učitelj, s takim govorjenjem žališ tudi nas.« On pa je rekel: Gorje tudi vam, učitelji postave, ker nalagate ljudem neznosna bremena, sami pa se bremen niti z enim prstom ne dotaknete! (Lk 11, 45-46)

Časi se od Jezusa Kristusa sem na žalost niso spremenili niti za ped. Zastopniki postave nalagajo ljudem neznosna bremena, sami pa se sončijo v izobilju in bogastvu, pridigajo, cinično moralizirajo, grozijo in ustvarjajo vtis, da se bodo dogajale same katastrofe, če ljudje ne bodo ubogali in brez besed naredili vsega tistega, kar jim pač nalagajo. Ljudje, ki nosijo neznosna bremena, so kajpak svobodni po naravi, saj so nujno v odnosu do boga in neskončnosti, zato se lahko zgodi, da nekega dne preprosto niso več pripravljeni nositi bremen, poslušati ciničnih interpretacij in moralizatorskih pridig.

V filmu Osvobojeni Django (Django Unchained, Q. Tarantino, 2012) bomo v kratkem dobesedno videli, kaj pomeni ljubezen, zlasti ljubezen do ženske, neskončnosti in svobode. Videli bomo nekaj izjemnega: življenje, svoboda in ljubezen pomenijo tudi to, da je v določenem trenutku preprosto treba brezkompromisno udariti nazaj, kajti človek ni rojen za suženjstvo, temveč za svobodo, ki je natanko v odnosu do neskončnega, katerega drugo ime je kajpak bog. In nobeno naključje ni, da je prišel film v kinodvorane natanko za božič.

Seveda.

Povsod po svetu, ne le v Sloveniji, se že dogaja, kar se mora dogajati. In kaj se mora dogajati? Na površje prihaja, kar je bilo prej pod površjem, razjasnjuje se, kar je bilo dolgo časa skrito in prikrito, zavito v plašč skrivnosti, žargona in nedoločenosti. Ali kot piše v sveti knjigi: Medtem se je zbralo na tisoče ljudi, tako da so hodili drug po drugem. Jezus je najprej začel govoriti svojim učencem: »Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina. Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Zato se bo vse, kar ste rekli v temi, slišalo v luči, in kar ste v sobah povedali na uho, se bo oznanjalo na strehah.« (Lk 12, 1-3)

Jezusove besede so zelo pomembne za čas, v katerem živimo, kajti danes je videti, kot da je le malo ljudi resnično poštenih, odkritih, iskrenih. Njegove besede so pomembne predvsem zato, ker ljudje preprosto potrebujemo dobrega, čistega, poštenega Drugega. Morda je v tem prepoznati temeljno motivacijo človeškega bitja za življenje. Ne mislim na kakšno psihološko razglabljanje o notranji motivaciji ali celo biološko iskanje genov za motivacijo. Mislim na nekaj zelo preprostega: vsak človek zase čuti, da ni popoln, saj res ni tak, ker preprosto ne more biti. Vsak človek je kot končno bitje odprt do neskončnega, zato je multipliciteta, potrebuje pa nekaj, vzvod, da se odpira do neskončnega, do samega odpiranja, da vztraja, čeprav življenje pogosto ni prijazno.

Vsakdo potrebuje vero, za vsakogar mora obstajati Drugi. Natanko v tem smislu smo vsi vraževerni in naša vraževernost je zelo dobra, zato bi jo morali negovati. A da ne bo nesporazuma: ta vraževernost absolutno ni v nobeni povezavi s komercialno vraževernostjo, na katero sicer naletite na vsakem koraku, ali celo z institucionalizirano religijo.

Od vraževernosti nimajo ljudje nobene tolažbe, ne ponuja jim nobenega upanja, saj je preprosto tržno blago, prazno nakladanje brez vsake vrednosti, če odštejemo menjalno.

Menjalna vrednost blaga na svobodnih trgih je vulgarna, saj predstavlja tisto razsežnost medsebojnih odnosov med ljudmi, ki ni produktivna, čeprav je rezultat dela in delovanja trgov. Gre za zrcaljenje, medsebojno ujetost v začaranih krogih, v katerih se ljudje zgolj vrtijo, zadeve med njimi pa se nenehno ponavljajo, čeprav se navidezno tudi dinamično spreminjajo.

Iz zrcalnih krožnih medsebojnih odnosov obstaja en sam izhod: pristni človekov odnos do Drugega, ne do drugih ljudi. Človeka zares osvobodi od banalnosti vsakdanjega življenja šele odnos z Drugim, ne medsebojni odnosi, v katerih so vsi empirični ljudje ujeti v enake refleksivne zrcalne podobe realnosti in lastnih identitet, iluzij, fantazem in vsega drugega.

V tem je realni problem, kajti kapitalizem vpliva na ljudi na zelo poseben način. Zaradi njega so pripravljeni celo noreti in narediti vse mogoče, da bi kopičili profite, bogastvo, blago in dobrine. Življenje v kapitalizmu zato ni mirno sprehajanje po zelenih livadah, uživanje v dobrotah in srečno preživljanje časa, temveč pomeni zlasti osredotočanje na denar, zaradi česar so ljudje manj kreativni, kot bi lahko bili, manj zadovoljni in manj srečni.

Obstaja nujni spor med kapitalizmom in ljudmi, saj ti niso egoistične racionalne mašine, ki jih zanima denar. Morda jih zanima do določene mere, potem pa nič več. Natanko zaradi tega obstaja upanje, kajti kapitalizem ima alternativo, zato so tudi vstaje smiselne.

Vstaje ljudi ne nastajajo zato, ker bi ljudje hoteli biti egoistične mašine, ki jih zanima denar tajkunov in kapitalistov, za katere je z lahkoto mogoče dokazati, da ga imajo preveč. Ne, vstaje nastajajo zaradi pristnega odnosa ljudi do Drugega, ki jamči za svobodo, enakost in možnost drugačnega sveta.

Božič je zato praznik vseh svobodnih ljudi, ki so zmožni za razmišljanje in kreativno delo, za vse to pa je zmožen vsak človek. Torej je to praznik vseh ljudi, ne pa družinski praznik ali celo praznik vernikov. Prav zaradi zapisanega je tudi praznik vstajenja in ljubezni. Človek se namreč lahko osvobodi greha. Potem postane drugačen človek. Kako drugačen? Tako, da postane zavezan temu, kar je najvišje. Ali kot je rekel sveti Pavel: Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti. (Rim 6,18)

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži