Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pet let krize je za nami. Ves čas so nam govorili, da bo minila in da bo potem vse v redu. Ni minila in vedeli smo, da ne bo minila, saj se še vedno lahko zanesemo na svojo inteligenco. Tudi včeraj so rekli, da bo minila. Ne še leta 2013, seveda, saj je to preblizu, temveč leta 2014, ki je ravno prav oddaljeno, da bodo delavci pozabili, kaj so jim rekli decembra 2012, obenem pa je dovolj blizu, da bi obljuba lahko zagrabila, če je človek dovolj naiven in ravno prav neinteligenten.

Torej bo po sedmih letih krize vendarle konec. Naj jim verjamemo, naj se pretvarjamo, da nimamo dovolj inteligence in da smo ravno prav naivni? Naj jim ustrežemo, da bodo verjeli, tako kot ljudje verjamejo v Božička, čeprav obenem vsi vedo, kako je z njim? Naj bomo usmiljeni do njih, da bodo lahko živeli v lažnem prepričanju, da jim verjamemo? Lahko bi naredili vse to, a ne bomo, saj je treba biti do iluzij brezkompromisen in neusmiljen, kajti zares osvobajajoča je šele resnica, ne pravljice ali miti.

Ljudem so namreč medtem že pobrali veliko denarja, še več ga nameravajo. Njihove napovedi naj bi zato delovale kot opij za ljudstvo, o katerem je govoril Marx. Svet je namreč v osnovi lep, kot je rekel oni dan dostojanstvenik, zato ga mediji ne bi smeli preveč očrniti. Življenje je prijazno, čeprav je včasih tudi nekoliko zapleteno, trdo in naporno. Načelno je s svetom vse v redu, če odštejemo nekaj črnih pack na njem.

Toda po petih letih se nihče od uradnih zagovornikov kapitalizma in nihče od dostojanstvenikov še vedno ni vprašal o samem kapitalizmu in o resničnih vzrokih krize. Govorili so nam tudi, da bo konec sveta, a je vse po starem. Svet je namreč lep le za tiste, ki morajo po uradni dolžnosti trditi, da je tak, za vse druge pa je tak, kakšen pač v resnici je.

Američani zato že nekaj časa govorijo o fiskalnem klifu, v Franciji bogataši stokajo, da so preveč obdavčeni, v Sloveniji jemljejo upokojencem in tistim, ki so na robu revščine, vsi po vrsti pa trdijo, da bo krize kmalu konec. In kaj bo sledilo?

Gospodarska rast, kajpada. O njej govorijo, kot da bo padla z neba. Kar pojavila se bo, nenadoma bo vzniknila. Nastala bodo nova delovna mesta, ljudje bodo lahko delali. Zveni kot čudež, slišati je, kot da bo sam Bog posegel v svet in nekaj naredil. Res je neverjetno, za kakšne bebote so nas pripravljeni imeti. Do nas se obnašajo, kot da ne bi znali šteti do pet.

Zgodovina uči povsem drugače. Nekoč so bili ljudje mnogo bolj kot mi navajeni na skromno življenje, ki je imelo prihodnost, saj je bilo mogoče razmišljati o rasti in napredku. Danes ni več tako. JJ pravi, da se moramo posloviti tudi od socialne države. Kaj to pomeni?

V orisani perspektivi je Romneyjeva nedavna pripomba o vlogi 47 % volivcev več kot pomenljiva, kajti razumemo jo lahko kot vojno napoved polovici delovnega prebivalstva ZDA. V sodobnem neoliberalnem okolju je taka vojna napoved globalna. Padec socialne države je zato hrbtna stran vojne, ki jo je napovedal neuspeli predsedniški kandidat ZDA.

Pripomba ni bila izrečena naključno. Polovica ljudi (morda pa celo več) je danes za kapital povsem nezanimiva, kar pomeni, da predstavlja zombije, ljudi, ki sicer živijo, vendar njihove eksistence nimajo nobene moči, nobenega vpliva na dogajanja po svetu.

Neoklasični ekonomisti, to pa so skoraj vsi, za katere boste slišali, ves čas v zboru ponavljajo, da je temeljna značilnost dela pač ta, da je treba opraviti tudi težko delo, umazano delo, dolgočasno delo, mukotrpno in duhamorno delo in da se pri tem ne moremo kar zabavati, saj je treba dodajati vrednost. Empirične izkušnje ljudi so seveda bistveno drugačne, kot mislijo ekonomisti, akademiki in profesorji.

Ljudje opravijo ogromno dela, v katerem ne vidijo čisto nobenega smisla. Vsak dan hodijo na delovna mesta, če so srečni, da delo sploh imajo, in se tam za beden denar prodajajo kot delovna sila, ki ne more odločati, kaj bo s produkti njihovega dela, saj o tem odločajo okravateni menedžerji in člani različnih svetov, direktorji in lastniki podjetij, sklicujoč se na svobodni trg.

Da se delavci ne bi povsem in prehitro izčrpali, jim zato preostanke dni popestrijo televizijski razvedrilni programi, zabavne oddaje tipa srečne urice s tem in tem voditeljem, reklame, pa tudi gostilne in drugi lokali, kjer se je mogoče zadeti, da bi bil sveti videti lepši in prijaznejši, čeprav ni in tudi ne bo.

Prodajanje na delovnih mestih je lahko tudi produktivno, kreativno, ustvarjalno in povezano z osebnostno rastjo. Lahko je polno radosti in življenjske energije. V nekem drugem vesolju, seveda, ne tukaj. Za večino ljudi je nezanimivo, rutinsko, ponavljajoče se, odtujeno in izčrpavajoče, zato se mladi ljudje, če službo sploh dobijo, v glavnem počasi postarajo in spremenijo v realno razmišljajoče ljudi, ki vedo, da podobe sveta ne morejo spremeniti niti srečne urice, oddaja Na zdravje ali noro potrošništvo v veselem decembru. Vse to so zgolj kulise, onkraj katerih teče realno življenje, o katerem se uradni predstavniki kapitalizma seveda ne bi pogovarjali, dostojanstveniki pa tudi ne.

Ure, preživete na delovnih mestih, za večino delavcev niso srečne, niso osvobajajoče in niso ustvarjalne. Še več. Gospodarstveniki nenehno poudarjajo, kako dragi so delavci, koliko morajo plačevati zanje, kako nekonkurenčno je slovensko gospodarstvo. Delavci so preveč zaščiteni, stokajo, čeprav je empirična resnica ravno nasprotna.

Preprosto dejstvo je, o njem pa se zlahka prepričamo, da večina delavcev na delovnih mestih niti približno ne odloča o ničemer. Pojma nimajo, kam gredo profiti, koliko si razdelijo vodilni, kakšni so njihovi načrti za prihodnost. Na delovnih mestih demokracija dobesedno ne obstaja. Človek mora biti tiho, delati mora molče, biti mora priden, kot je navajen biti priden že iz otroštva, dodajati mora vrednost, kot pravi novorek, kar pomeni, da se mora še bolj razdajati in da mora biti še bolj tiho, da ga ne bodo zamenjali z drugimi delavci. Priložnosti za ustvarjalno in kreativno delo je zelo malo. Večina delavcev si bržčas ne more niti predstavljati, kaj bi pomenilo delo, ki bi bilo vznemirljivo, zadovoljujoče, kreativno, kaj bi pomenilo imeti priložnosti za resnično osebnostno rast, izobraževanje in vsakršni razvoj, ne zgolj za njihove simulirane oblike.

Ravno tako si težko predstavljajo, kaj bi pomenilo živeti v svetu, v katerem potrošništvo ne bi bilo zapovedano in ne bi predstavljajo navideznih ali simuliranih srečnih uric, ker bi bili ljudje srečni tudi brez tega, saj bi jim zadovoljstvo in srečo zagotavljalo kreativno delo skupaj z drugimi delavci, medsebojni odnosi in skupno načrtovanje prihodnosti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži