Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Za potrebe tega zapisa sem preveril horoskop za leto 2013. Ne bom ga več bral, ker je napisan za zombije. Piscem horoskopov seveda nihče ne more preprečiti širjenja nebuloz in sofistike, saj živimo v svobodni, demokratični državi, v kateri lahko vsakdo reče, kar hoče. Lahko pa razmišljamo o njih, saj smo zmožni za razmišljanje. Razmislek hitro pokaže, da horoskopi niso le žaljivi za inteligenco, temveč so tudi očitno na strani kapitalističnega izkoriščanja psihologije ljudi za profite nekaterih. Torej prispevajo k nepravičnostim, nemorali in bedi ljudi.

Vsi dobro vemo, da je nori december neposredno povezan z odbitim nakupovanjem daril in s krščansko religijo, katere zastopniki v istem času na veliko razpravljajo o odrešitvi ljudi, božjem sinu in premagovanju smrti. Iz zgodovine prav tako dobro vemo, da je bil kapitalizem pred nekaj stoletji možen natanko zato, ker so verski fanatiki, med katerimi je izstopal Calvin, znali povezati kapitalistično logiko kopičenja kapitala oziroma denarja s človekovim odnosom do Boga, logike odrešitve, odkupovanja od grehov in logike dobrih del. Pisci horoskopov se umeščajo v to žalostno tradicijo.

Nikakor pa ne bi smeli pozabiti, da je bil Luther oster nasprotnik katoliške institucije in prodajanja odpustkov, s katerim so polnili vatikansko blagajno. Zastopal je zamisel, da je človek lahko deležen božje milosti le prek vere in dobrih del, ne pa prek denarja in kopičenja kapitala.

Enako lahko rečemo, da se človek lahko odreši le z vero, ne pa z vraževerjem; med obema je bistvena razlika. Človek je seveda smrtno, končno in podkupljivo, grešno bitje, je trdil Luther, zato je veliko vprašanje, kako se lahko odkupi oziroma odreši. Dobra dela so sicer v redu, toda pravični bo živel iz vere, kot piše v sveti knjigi – tudi to je postalo Luthru jasno, še preden je napisal 95 tez in jih pribil na vrata cerkve.

Ključna je vera, ključna je pravičnost, dobra dela so na drugem mestu, vraževerje piscev horoskopov nima v tej perspektivi nobene vloge. V tem spoznanju je Luther zares radikalen, kajti pravični, ki bo živel iz vere, se popolnoma odpove samemu sebi, svoji egoistični naravi, svoji egocentričnosti. Luther torej zagovarja človeka, ki ravno ne more postati kapitalist, človeka, ki ni pripravljen biti egoistični potrošnik v boju z drugimi egoisti na svobodnih trgih. Njegov človek je usmerjen k bogu in samo k njemu – natanko to pomeni biti pravičen in živeti iz vere.

Človek, ki ni pravičen in ne živi iz vere, ni pripravljen sprejeti spoznanja, da je njegova usoda odvisna od božje milosti, od njegovega odnosa do boga, ne pa od zvezd na nebu, kopičenja denarja ali dobrih del. Kdor ne sprejme boga, kdor se ne odpre do njega, ki je neskončna kreativna sila, ima zakrknjeno srce in je egocentričen – zanj ni odrešitve in ni božje milosti.

Ključna je torej vera, ki pa ne pride k človeku, ko na primer reče, da je veren, ali ko se sklicuje na horoskop. Daleč od tega. Vera je neprimerno bolj zapletena, kot verjamejo verniki in ljudje, ki sem in tja obkrožijo na listu, da so katoliki ali protestanti ali kaj tretjega.

Človek postane veren samo tako, da nekaj naredi v lastni eksistenci, da se obrne k samemu sebi – samo razglašanje, da je veren, nima nobenega resnega pomena ali učinka. Zakaj je to tako pomembno? Ker bog ni nekdo, boga ne moremo videti, se ga dotakniti, ne moremo ga spoznati – ker je Drugi. Ne moremo kar pristopiti k njemu – ostane nam le operacija, ki jo naredimo na sebi, šele potem se lahko odpremo do boga in njegove morebitne milosti.

O veri še ne moremo govoriti, če človek reče, da veruje v Boga. To je premalo, pravi Luther, zgoditi se mora še nekaj drugega, in prebiranje horoskopov ne pomaga niti malo. Kaj se mora zgoditi?

Tukaj je Luther res radikalen in aktualen za današnji čas: zgoditi se mora temeljita, korenita preobrazba samega človeka in njegove eksistence; v XVI. stoletju Luther govori o nečem, kar je še danes nedosežen ideal številnih ljudi, ki trdijo, da so verni, ali ljudi, ki trdijo, da prebirajo horoskope. Človek je namreč singularnost, kot je pokazal Freud, pred njim pa tudi Kant, je nekaj, kar ni neposredno povezano s splošnimi trditvami o človeku ali sofistiko horoskopov. Biti človek zato pomeni biti zmožen narediti nekaj singularnega, nekaj neponovljivega, novega in zares drugačnega, sklicujoč se na trascendentno, ne pa na zvezde, horoskope ali njihove pisce.

Vera torej pomeni, da se človek temeljito sooči s seboj kot singularnostjo. Šele tako srečanje, o katerem ne bo nikoli pisalo v nobenem horoskopu, saj je koncept srečevanj za pisce horoskopov preveč zapleten, ga povsem premakne in vrže iz tira. Vidimo torej, da je vera v boga neposredno povezana z dejstvom, da je človek vselej že vržen iz tira, kot bi dejal Shakespeare, da je torej prestavljen, premaknjen, da ni na kraju, kjer je bil pred tem. Vera izhaja natanko iz njegove prestavljenosti, iz razdalje, ki nastane zaradi operacije na njem, za katero pa poskrbi sam, neodvisno od vsakega horoskopa.

Paradoks vere je, da človek lahko naredi tako operacijo samo zato, ker že veruje v boga – taka operacije je možna le v odnosu do boga. Torej je vera vanj možna le, če vanj vselej že verujem, kot je dokazal Descartes na začetku XVII. stoletja. Ali drugače rečeno. Človek je nujno v odnosu do boga, le da tega sprva ne ve. Šele ko se odpre do boga, je vera možna, je aktualizirana.

Vera pomeni odpiranje nove možnosti za – odločanje. Torej ni stvar odločanja med tem in onim, kot piše v horoskopih. Za vero se ne odločimo. Vera je naša zmožnost v odnosu do boga, da ustvarimo novo polje, v katerem se lahko na nov, drugačen način odločamo.

Božja milost je izraz za odpiranje do boga. Ko se odpremo, imamo izkušnjo, da smo neposredno deležni božje milosti. Vera je zato izraz človekovega odnosa do neskončnega – zaradi vere lahko odpremo neskončno novih možnosti za odločanje.

Končni cilj človekovega življenja je sedaj jasen: biti deležen božje milosti, s katero se odpirajo nova polja za drugačne odločitve. Brez božje milosti človek zgolj ponavlja že doseženo in se vrti v krogih. Človek se ne more odrešiti v svojimi deli, ne more se odrešiti z delom, kot terja kapitalizem, ne more ga odrešiti vraževerje. Odreši ga lahko zgolj življenje iz vere, zaradi katere je deležen božje milosti, zaradi katere se lahko odloča drugače in za nekaj novega.

Božja milost omogoča človeškemu bitju presegati empirijo, vsakdanjo objektivno realnost, ki se brez nje zgolj ponavlja in kopiči, kot se iz leta v leto kopičijo nori decembri, se kopičijo horoskopi in se kopiči denar v rokah kapitalistov. Nič zares novega se ne zgodi, kar zgolj dokazuje, da je imel Luther prav. Nekaj novega se bo zgodilo le, če bodo ljudje dojeli naravo božje milosti in človekove vere v boga. Potem bosta v resnih škripcih tako kapitalizem kot katoliška korporacija, pisci horoskopov pa bodo pisali horoskope le še za zombije.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži