Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V novem letu vam želim popolno preobrazbo oziroma prestavitev eksistence. Ne želim vam, da se izpolnijo vaše najbolj skrite želje, saj bi to lahko pomenilo tudi kaj takega, kar se je pred kratkim zgodilo v Ameriki, ko je mladenič pobijal otroke; ne želim, da se uresničijo vse vaše želje, saj jih je preprosto preveč, življenje pa je prekratko; ne želim vam, da zadovoljujete običajne in klišejske želje, saj je njihova narava krožna, zato se lahko vaša eksistence zgolj vrti v praznem in se dolgočasno ponavlja. Želim vam torej, da razumete filozofsko zamisel o naravi človekove eksistence in njene končne usode; želim vam radost odrešitve in ponovnega vstajenja. Želim vam tudi veliko tega, za kar je pričeval Sokrat, ki so ga na koncu obtožili, da kvari mladino. Če je pokvarjenost zmožnost človeškega bitja, da ne sledi slepo mnenjem in utrjenemu žargonu ali novoreku in da voljno razmišlja z lastno glavo, potem vam želim tudi veliko pokvarjenosti in pokvarljivosti, svojeglavosti in svojevoljnosti.

Želim vam, da bi bili kakor Sokrat. Bil je sam svoj, zato ni bil podoben nobenemu drugemu človeku; razmišljal je s svojo glavo, ideje pa je tudi živel; skrbel je za svoje telo, a še veliko bolj je skrbel za duha; pogovarjal se je z vsakim človekom, ki se je bil voljan pogovarjati z njim, a nikomur ni vsiljeval mnenj, saj jih sploh ni imel; ni maral za blago, razstavljeno na tržnici, zato so mu očitali, da je slab potrošnik; rad je imel ideje, a še raje je imel resnico idej; ni dovolil, da bi ga kdorkoli vodil skozi življenje, saj mu je zadoščalo, da ga vodijo ideje; vedel je, koliko stane blago na tržnici, vendar se je v življenju zanašal le na to, čemur ni mogoče določiti nobene cene; spoznaval je svet, vendar je trdil, da je najpomembnejše na svetu spoznati samega sebe; ni ga zanimalo, kakšni so ljudje navzven, saj ga je zanimalo, kakšni so v duši in kako znajo misliti; ukvarjal se je z idejami, a nikoli ni trdil, da so njegova last; ni bil bogat, saj ga denar ni zanimal, je pa bil duhovno bogatejši od kogarkoli; vedel je, da cilj življenja ni kopičenje bogastva, temveč postavljanje dobrih vprašanj; spoznal je, da je v življenju pomembno biti dober, ne pa slaven, bogat ali ugleden; ni ga bilo strah govoriti o sebi in ni se bal nobenega človeka; ni pripadal nobeni skupini, klanu ali ustanovi, saj je želel biti neodvisen; bil je popotnik po brezmejnem duhu, zato se v glavnem ni premaknil iz rodnega kraja; vseeno mu je bilo, s kom se pogovarja, saj je vedel, da je vsak človek zmožen za razmišljanje.

Filozofija namreč ni akademsko mlatenje prazne slame in ni abstraktno besedičenje. Prav nasprotno je res: filozofije ne bi bilo brez matematike in geometrije, ne bi je bilo brez glasbe, biologije in fizike. Zgodovine filozofije ne moremo razumeti brez zgodovine naštetih znanosti in drugih ved. Alain Badiou zato govori o pogojih filozofije, ki morajo biti izpolnjeni, saj brez njih filozofija kratko malo ni mogoča. Torej zlahka rečemo, da ima filozofija zelo empirične in globoke korenine.

Zgodba ima tudi nadaljevanje: filozofija, strogo vzeto, ni mogoča niti brez umetnosti, politike in ljubezni. V najboljšem primeru je zato dobro misliti vse skupaj. Ali preprosto rečeno: ko filozofiramo, beremo pesmi, prebiramo romane, študiramo fiziko, matematiko, biologijo, psihoanalizo, historični materializem, spremljamo politične dogodke, gledamo filme in se ukvarjamo z novimi praksami ljubezni. Pa še kaj bi lahko dodali.

Toda zgodba ni nujno optimistična; lahko je, a optimizem ni nujen. Kapitalizem namreč vse bolj zapira polja duha, saj temelji na logiki menjalne vrednosti, kar seveda pomeni, da skuša vse dobrine spremeniti v blago in ga prodajati. Ničesar od zgoraj naštetega ne moremo, strogo vzeto, skrčiti na blago. Poskusi, da bi se to vendarle zgodilo, se sicer nenehno dogajajo, toda v zadnji instanci morajo biti neuspešni in tudi bodo. A v vmesnem času se lahko zgodi, da bo samo življenje postalo blago, ljudje pa bodo vse bolj podobni racionalnim strojem, s katerimi je mogoče poljubno manipulirati.

V taki perspektivi je lahko filozofija le še osamljeni glas brez smisla, namenjen nikomur, pravi Badiou.

Kljub vsemu je treba vztrajati pri afirmativnosti filozofije, pri tem, kar je imenoval Nietzsche veliki DA življenju in sami kreativnosti, človekovi zmožnosti zanjo. Nobeno naključje zato ni, da uporablja Badiou tudi izraz ponovno vstajenje, kar pomeni, da je filozofija mogoča vedno znova, na vselej drugačen način. Enako velja tudi za življenje, za medsebojne odnose, za načine razmišljanja in vse drugo, kar zmorejo človeška bitja.

A Badiou uporablja tudi izraz radost odrešitve. Filozof se lahko radosti odrešitve, lahko se vnovič rodi in lahko se prepusti radosti, ki je tudi radost afirmativnosti, potrjevanja življenja in neskončne kreativne moči, ki je bog. Vse to kajpak nima nobene resne zveze s prilagajanjem danemu, z rabo žargona, s kopičenjem mnenj, z metanjem granitnih kock.

Natanko zaradi zapisanega je filozof voljan vztrajati in marsikaj prenesti, a pri tem ne postaja depresiven. Ali kot pravi sveti Pavel v drugem pismu Timoteju: Zato vse prenašam zaradi izvoljenih, da bi tudi ti dosegli odrešitev, ki prihaja od Kristusa Jezusa, z večno slavo. (2 Tim 2,10)

In kaj je odrešitev? Ta ne pride v obliki znanja ali vednosti oziroma modrosti, temveč pride v obliki neposredne preobrazbe, transformacije subjektivnosti, samega človeka. Odrešitev je to, kar imenuje Badiou popolna prestavitev eksistence.

Na koncu vam zato želim tudi odločitev, razločitev med dobrim in slabim, med mnenjem in modrostjo, med pravim in napačnim, želim vam afirmativnih dejanj, zmožnosti za zavračanje starih hierarhij in postanega znanja, želim vam mladosti in njene zmožnosti za tveganje in logični revolt ali upor, o katerem velikokrat govori Badiou.

Na kratko: v prihodnosti vam želim veliko kreativnega ponavljanja; brez njega prihodnosti namreč sploh ne bo, saj bo zgolj kopičenje istega. Želim vam vsaj ustvarjanje variacij na temo, novo temo po možnosti. Zlasti pa vam želim, da bi bili skupaj, ne vsak zase, ne kot atomi, osamljeni potrošniki, zadovoljni s kapitalizmom in z njegovo bebavo ponudbo blaga. Želim vam tudi, da bi bili čim manj tolerantni do nepravičnosti, ki se nenehno dogajajo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži