Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Predsednik države je v luči nastopov iz predsedniške kampanje ob koncu leta obiskal brezdomce, vendar ob tem ni črhnil niti bele niti črne o objektivnih dejavnikih, ki ustvarjajo pogoje za brezdomstvo, kar je v teh časih gotovo pomenljivo, ni pa naključno. Kakšen smisel ima potemtakem njegov obisk? Da bi se brezdomci in drugi ljudje malo bolje počutili? Morebitno boljše počutje jim prav gotovo ne bo pomagalo izvleči se iz težkega položaja. Zakaj ne? Ker se je treba upirati – šele z uporom se je mogoče izvleči. Dobre misli, ki jih je na prehodu v novo leto seveda več kot dovolj, so veliko premalo. Potrebna so tudi dobra dejanja in potrebna je vera, kajti pravični bo živel iz vere, kot je bilo zapisano.

Luther je vedel, da so celo dobra dela lahko zelo nevarna, kajti lahko so tudi dela človeka brez vere, kar pomeni, da so zgolj navidezno dobra, saj demon uporablja najrazličnejše trike, da bi zaslepil ljudi. Pomembno je to, kar je rekel Luther: dobra dela so zares dobra šele zaradi načina, kako se jih človek loti, zaradi njegovega pristopa. Vse je zato v glavi, kot pravijo.

A niti to ne zadošča, kajti Luther ve, da človek nikoli ne more biti povsem prepričan, da je njegova vera čista in neomadeževana. Ve to, kar ve tudi Sokrat: da ničesar ne ve. Govori o izkušnji niča, ki je zelo pomembna.

Obiski brezdomcev, ljudi, ki nimajo toplega in varnega doma in v glavnem sploh nimajo ničesar, so sicer pomembni, pomembne so tudi misli, toda zares pomembna je šele raba jezika, ki je materialistični proces označevanja, kar preprosto pomeni, da je odločilno to, katere besede človek izreče in katerih ne izreče, saj je od tega odvisen pomen oziroma smisel. In daleč najslabše, kar se lahko zgodi človeku, je raba istih besed, enakih stavkov, vedno istih izrazov, ki zaradi ponavljanja nikomur ne povedo ničesar novega, ali pa dejstvo, da določenih besed sploh nihče ni izrekel. Kratkotrajno dobro počutje je zato zelo nepomembno.

Upor pomeni tudi to, da človek analizira, kar se dogaja okoli njega, analizirati, kot je pokazal Freud, pa pomeni razvezati, razrešiti, razdreti vezi, celo osvoboditi. A morda je pri tem najpomembnejše natanko to, kar imenuje Derrida, ko skuša razumeti logiko Freudove analize in njenih odporov (résistances), poseben ton analize. To je ton spovedi, ki pomeni celo vrsto stvari: priznati, pripoznati, odkriti, izpovedati, navesti dejstva.

Analiza nikakor ne pomeni spovedi, s katero človek prizna svoje grehe in pove spovedniku, kar mu leži na duši. Daleč od tega: analiza je poskus, da bi človek ustvaril in artikuliral nekaj povsem novega. Analizirati pomeni tudi dotakniti se nečesa neznanega in neismbolizabilnega, nikakor pa ne pomeni rabe žargona in vedno enakih puhlic.

Natanko na tej točki vedno znova odpovedo slovenski politiki, odpove pa tudi predsednik države, saj se ne dotakne resnice tega, kar imajo ljudje med seboj, ne čuti tega in o tem tudi ne reče nobene besede, kar pomeni, da nekaterih besed zlepa ne boste slišali iz njihovih ust, medtem ko se bodo druge nenehno ponavljale in vrtele v prazno, ljudje pa se zaradi njih ne bodo počutili niti za dlako bolje.

Ko postavimo sedanjo kapitalistično krizo v zgodovinsko perspektivo, to pa, mimogrede, zaradi zapisanega tudi moramo narediti, ugotovimo, da je njeno reševanje v obliki jemanja denarja ljudem in ponujanja vedno enakih votlih obljub, kako bo življenje vsak hip boljše in kako pomembno je počutiti se dobro, natanko ponavljanje brutalne zgodovinske lekcije, od katere ni bilo nikoli nobene koristi. Vedno znova se je namreč ponovilo isto: nekatere ljudi so prepoznavali kot grožnjo obče dobremu, zato so se jih skušali tako ali drugače znebiti: v vojnah, koncentracijskih taboriščih, delovnih kampih, s pomočjo steriliziranja in drugače. Za izključevanje ljudi gre, ki nikakor ni naključno, ne le za izključevanje besed.

Danes mnogo elegantneje kaznujejo množice ljudi za življenje, ki so ga živele, saj naj bi zapravljale čez vse mere, in se jih skušajo znebiti. Milijoni po vsem svetu ostajajo brez služb, denarja, domov, brez vsega. Še nikoli v zgodovini ni toliko milijonov ljudi v tako kratkem času ostalo brez vsega, ne da bi jih pohabili, pobili, odpeljali z vagoni v taborišča ali na oddaljene tihomorske otoke. Niso mrtvi, niso končali v koncentracijskih taboriščih, pa vendar niso povsem živi, njihove eksistence so v glavnem popolnoma brez moči in vpliva na družbena dogajanja, kjer prevladuje logika profitov in njenega neskončnega širjenja, kar gospod predsednik zelo dobro ve, a o tem ne govori, zato prispeva k izključevanju besed in ljudi, čeprav naj bi bil, po lastnih besedah, predsednik vseh Slovencev in Slovenk.

Ne moremo pokazati s prstom na tirana, ki je povzročil bedo desetin milijonov ljudi, nezaposlenih in delavcev, ki živijo na robu preživetja, ker je to storil sam sistem, njegovi zastopniki pa so njegovo početje zapakirali celo v humanistični novorek, v katerega naj bi množice naivno verjele: nezaposlenost je le kratkotrajna, dobili boste nadomestila, ponovno bomo akumulirali kapital in ga investirali v nova delovna mesta, pritegnili bomo tuje vlagatelje, če le ne boste metali granitnih kock, potem nam bo vsem skupaj še bistveno bolje kot pred krizo. Kak nepopravljiv cinik bi ob tem celo dodal, da je vsaka stvar za nekaj dobra.

Na tem mestu bi se raje zadržal pri zamisli, ki na prvi ogled nima nobene posebne zveze z zapisanim. Gre namreč za vprašanje, zakaj ljudje množično verjamejo kapitalističnemu novoreku, zakaj se mu ne uprejo bolj odločno in učinkovito, brez granitnih kock.

Freud je v spisu o Mojzesu in monoteistični religiji opozoril na drobno dejstvo, ki je zelo pomembno, če hočemo priti do odgovora na zapisano vprašanje. Vsak oče, pravi Freud, je bil nekoč sin. Zamisel je zelo preprosta in skoraj trivialna.

Pa vendar ni. Oče je namreč v sinovih očeh avtoriteta, ki je presežek nad očetom kot osebo iz krvi in mesa. Od kod torej avtoriteta?

Zanjo je potreben transfer, kar pomeni, da zaradi njega oče od otroka dobi status, ki ga presega kot empirično bitje, saj je bil tudi sam nekoč zgolj otrok. Če je sedaj avtoriteta, je zanj dobro, če se tega zaveda in če se obenem zaveda, da je tudi sam podrejen avtoriteti, ki je nad njim, drugo ime zanjo pa je bog.

Oče mora biti zato ponižen, to pa še ne pomeni, da mora biti kastriran, kot so številni očetje v tej državi, v kateri se tudi zaradi tega ljudje niso sposobni dogovoriti praktično o ničemer, zato nas prehitevajo po desni Albanija, Bolgarija, Romunija in druge nekoč socialistične države, med katerimi gotovo izstopa Poljska.

Zaostajanje v razvoju prav gotovo ni obrobna zadeva. Pomanjkanje zmožnosti za dogovarjanje in samozavestno razvijanje novih produktivnih idej je velikanski problem slovenskega naroda v tem trenutku. Gradnja novega bloka termoelektrarne in nogometnih igrišč pač ne more odtehtati zapisanega. To še bolj velja za politične obljube o prihodnosti, ki bo domnevno lepša od sedanjosti.

Bodimo realistični: prihodnost ne bo lepša od sedanjosti. Brezdomci bodo še naprej brezdomci, pridružili pa se jim bodo še novi; povečalo se bo tudi število nezaposlenih, zlasti med mladimi. A morda je najpomembneje, da bodo kastrirane avtoritete še naprej avtoritete, ki se jih bodo ljudje bali, namesto da bi jih stresli iz hlač. Pogoj napredka je namreč ustvarjalnost človeških bitij, prestrašeni, nevrotični in depresivni ljudje pa ne morejo biti ustvarjalni že po definiciji.

Dokler bodo kastrirani očetje vzgajali otroke, da bi bili čim bolj pridni, matere pa jih bodo zasipavale z nevrotično zaskrbljenostjo in narcisoidno vsenavzočnostjo, bodo nastajale generacije ljudi, ki se, tako kot njihovi straši, ne bodo sposobni dogovoriti o ničemer in bodo še naprej z zavistjo zrli na sever k protestantom, ki se s svetlobno hitrostjo oddaljujejo in gradijo resnično lepšo prihodnost – zase, seveda.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži