Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kaj pomeni izraz ljudje z visoko stopnjo osebne integritete? Izraz se pogosto pojavlja v zadnjem času, ko je videti, kot da takih ljudi, zlasti med politiki, sploh ni, obenem pa se zdi, kot da gre za pravni izraz, ki ga najbolje pojasnjujejo in zastopajo pravniki, ne pa na primer psihoanalitiki ali filozofi.

Ljudje z visoko stopnjo osebne integritete seveda obstajajo, saj niso kar izginili. A zakaj se zdi, da politiki ravno niso osebe s tako stopnjo osebne integritete, zakaj mediji vedno znova kažejo predvsem ljudi, ki take integritete očitno ne premorejo?

Ljudje dobro čutijo, da politiki niso osebe z visoko stopnjo integritete, ker jih vidijo in slišijo, opazujejo jih pri delu, vedenju in medsebojnih odnosih, saj niso slepi. Prepričali so se tudi, da politiki velikokrat sploh ne poslušajo sogovorcev, da ne znajo govoriti in artikulirati idej, saj bolj ali manj zgolj ponavljajo iste naučene politične slogane in puhlice, ki ne povedo ničesar. Tipični primer osebe brez integritete je politik, ki na preprosto vprašanje, ali je na primer ponaredil spričevalo ali ne, vprašanje, ki terja zelo preprost odgovor (da, ne), skliče tiskovno konferenco in eno uro razlaga vse mogoče, le odgovora ne poda, obenem pa razvije obvezno teorijo zarote, zaradi katere naj bi bil zgolj povsem nedolžna žrtev zlobnih ljudi.

Ljudem je obenem jasno, da je sodobna politika v neoliberalnem svetu že tako rekoč sama po sebi polje korupcije oziroma podkupljivosti, tudi pokvarljivosti. Politiki so zato ljudje, ki lahko v takem polju zaradi strankarskih interesov, koristi in denarja, moči, vpliva in privilegijev hitro odstopijo od tega, kar je sicer korektno, čisto, nepodkupljivo. Ni nujno, da to storijo, toda skušnjava je velika in stalna, uprejo pa se ji le redki.

Pri roki sta zato še dva izraza, ki dobro opisujeta naravo neoliberalnega političnega polja in njegove koordinate. Prvi izraz je upadanje, ki pomeni tudi zmanjševanje, zniževanje, propadanje in rušenje. Politik zato lahko postane tudi človeška, moralna ruševina. Drugi izraz je razgrajevanje, ki pomeni zlasti moralno, etično razgradnjo standardov vedenja in razmišljanja, zato je politik tudi človek, ki se lahko hitro znajde v položaju, da preneha misliti in se le še prilagaja.

Iz zapisanega sledi, da je politik oseba z visoko stopnjo osebne integritete le, če postane več kot politik, če v polju političnega nekako štrli ven, če ne dovoli, da ga popolnoma integrira vase, posrka in pogoltne. Visoka stopnja osebne integritete politika pomeni, da ta v nekem radikalnem smislu sploh ni politik, da se ne identificira s prevladujočo predstavo politika.

Primer je nedavna izjava politika Tonina, ki je podprl ureditev, ki nekdanjemu predsedniku Milanu Kučanu omogoča prejemanje dodatka k pokojnini. Kučanov politični nasprotnik je potegnil potezo, s katero je dokazal pomen, učinkovitost in pomembnost zgoraj zapisanega. Pričakovano je bil deležen kritik in pritiskov, ki dokazujejo, da politiki v svojih vrstah ravno ne želijo kolegov in kolegic z visoko stopnjo osebne integritete.

Tako je splošno stanje stvari v tej deželi, ne le med politiki, ki so zgolj najbolj izpostavljeni. Ljudje z visoko stopnjo osebne integritete se morajo pogosto celo braniti pred napadi, češ da je z njimi nekaj narobe, da so bolni, da imajo vročino in da morajo k zdravniku, da so se pomehkužili in pokvarili, da so postali nenormalni, da so nekaj ali nekoga izdali, da so se nečemu izneverili, da so utopični sanjači in podobno.

V resnici je povsem drugače, le da veliko ljudi tega ne ve in ne verjame, saj so postali obupani, depresivni – morda tudi zaradi tega, ker so na lastni koži že zgodaj v življenju izkusili, da nikakor ni dobro biti oseba z visoko stopnjo integritete, ker te potem zasmehujejo, žalijo ali celo pretepejo in obrcajo, češ da je s teboj nekaj narobe, da živiš na napačnem planetu, da nisi iz tega vesolja.

Ljudje so danes vse manj vzgojeni in vse bolj integrirani v polje neoliberalne popularne kulture, v kateri visoka integriteta ne šteje, saj nima nobene cene, v takem polju pa velja ravno to, kar ima menjalno vrednost, ceno, koristno in uporabno vrednost. Dobro vedo, da se je treba prilagajati trdemu življenju, da v njem ni prostora za mehkužce in luzerje, nežne duše in omahljivce. Verjamejo, da moraš biti navzven trd in neizprosen, da ne smeš pokazati svojih pravih občutkov in čustev, da se lahko zaneseš le na samega sebe, kot je oni dan izjavil tudi slavni slovenski veslač.

V življenju se ne moreš zanesti na nikogar, ker so ljudje pokvarjeni, egocentrični in sebični, zato ti bodo zabodli nož v hrbet, kakor hitro se boš obrnil proč. Ves čas moraš zato biti na preži, okoli sebe pa moraš širiti ozračje večnega optimizma, veselja in radosti, pa če je vse skupaj povsem zlagano. Ni namreč pomembno, da je zlagano, saj je pomembno le to, da je pričakovano. Vedno znova moraš narediti vse tako, kot pričakujejo drugi, da ne bodo razočarani nad teboj. Bolje je namreč izdati samega sebe kot pa pričakovanja drugih ljudi. Ne smeš biti pokončen in samozavesten, saj bo potem zagotovo kaj narobe, ne smeš biti srečen, saj je to zanesljiv znak, da boš že naslednji hip nesrečen in sam.

Izvrsten primer vidimo tudi čisto na koncu filma Polet (Flight, Robert Zemeckis, 2012). Pilot (Denzel Washington) se znajde pred zasliševalci, s katerimi se je njegov odvetnik že dogovoril za scenarij, ki ga bo opral vsake krivde za smrt šestih potnikov in ga spremenil v narodnega junaka. Moral bi se ravnati po nasvetu odvetnika, saj je ta namazan z vsemi žavbami, kot se reče, moral bi ga ubogati in postal bi heroj. Toda namesto tega v ključnem trenutku reče: Bog mi pomagaj! Zanimivo je, da je isti izraz uporabil tudi Tonin.

Potem nadaljuje na popolnoma nepričakovan način, ki seveda preseneti vse, še najbolj pa ubogega odvetnika, ki ima kajpak svojo mnenje, kaj pomeni biti oseba z visoko stopnjo osebne integritete. Nenadoma povsem mirno prizna, da je bil takrat, ko se je zgodila nesreča, pijan, da je že dolgo pijanec in da je celo v trenutku, ko to govori, pijan. Seveda konča v zaporu, toda najpomembneje je, da vmes reče tudi tole: prav je tako.

S tem smo prišli do ključnega vzvoda za razumevanje izraza oseba z visoko stopnjo osebne integritete. To je torej oseba, ki v ključnem trenutku naredi ali reče nekaj, kar je prav, naredi zato, ker je tako prav, ne glede na mnenja političnih sotrpinov, sosedov, Marsovcev, papeža ali samega ljubega Boga.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži