Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Napočilo je leto, ki ga lahko imenujemo leto nevarnega delovanja. Če smo doslej sanjali, bomo nemara odtlej delovali. Skladno s tem, kar je nekdo nekoč rekel: desetletja se ne zgodi nič, potem pa se v nekaj tednih zgodijo desetletja. Slovenci in Slovenke smo v letu 2012 že okusili delček zapisanega. Nadaljevanje kajpak nujno sledi, saj je tako v naravi zadeve.

Pa vendar je dobro vnovič opozoriti, da je ameriški predsednik G. Bush mlajši pred desetimi leti imenoval Miltona Friedmana junak svobode (a hero of freedom). Če je Friedman junak svobode, kdo so potem borci zoper neoliberalizem in kakšen smisel sploh ima njihov boj? Poglejmo v zgodovino in odgovor bo na dlani.

Zgodovina se vsekakor ponavlja. Ozrimo se na dogodke izpred pol tisočletja. Dogajalo se je namreč nekaj, kar bo za nas v naslednjih letih zelo pomembno. Če smo se česa naučili iz zgodovine, smo na dobri poti in ne potrebujemo horoskopov, če pa se nismo naučili ničesar, nam niti horoskopi ne bodo pomagali.

Je bog pravičen? Se lahko sprašujemo o njegovi pravičnosti? Tako razmišlja Martin Luther v svoji celici pred natanko petimi stoletji. In nadaljuje s spraševanjem. Sem jezen na boga ali je on jezen name, ker grešim? Kaj naj naredim, da se odrešim?

Martin Luther išče usmiljenega boga, ne boga, ki je jezen nanj. Jaz sem tvoj, Jezus Kristus, reši me, končno reče. Kaj je to pomenilo zanj in kaj pomeni za vsakega človeka, ki živi v letu 2013, v katerem kapitalistične krize še ne bo konec, bo pa zato že sijala luč na koncu predora, kot pravijo tisti, ki se imajo za poklicane, da tako pravijo?

Najprej tole: kapitalizem, ki spreminja vse v blago z menjalno vrednostjo, neizogibno spreminja tudi ljudi v blago. Vse je zato naprodaj, vsak človek ima ceno, kot radi rečejo ljudje. Vprašanje je na mestu: Ali sploh še obstaja kaj, kar ne bi imelo nobene cene, karkoli, česar ni mogoče spremeniti v blago?

Luther pred petimi stoletji ve, da je zlasti v Rimu mogoče kupiti vse. O tem pričajo njegovi zapisi. Kupiti je bilo mogoče tudi odrešitev in pot v nebesa. V tistem času je bil papež Giovanni di Lorenzo de' Medici, za njim pa Giulio di Giuliano de' Medici, kar samo po sebi pove veliko, saj sta prihajala iz mogočne družine bankirjev.

Prava pot v življenju pa ni bankirska, saj je povsem drugačna. Luther se tega spoznanja zaveda, zato začne prebirati evangelije in odide v Wittenberg. Zakaj je to pomembno? Preprosto: spremeniti hoče svet, zato potrebuje nove ideje, zamisli, koncepte. Zveni domače?

Ko prispe v Wittenberg, so ljudje zelo nezaupljivi do njega, saj domnevajo, da se bo do njih obnašal kot njegovi predhodniki, ki so hoteli predvsem denar. Ta je bil pomemben zlasti za Vatikan oziroma za idejo, da zunaj katoliške korporacije ni odrešitve. Ljudje so zato v tistem času nemočni ujetniki logike denarja, odrešitve in mogočne institucije, ki ima na svoji strani za vsak primer, če bi se kdo upiral, še inkvizicijo.

Kaj pa ljudje iz časa, ko še ni bilo korporacije, iz časov pred letom 313, sprašuje teologe in profesorje Luther in jih spravlja v zadrego. Prvotni kristjani seveda niso mogli biti odrešeni, saj niso spadali v institucijo, ker ta kratko malo še ni obstajala. Luther namreč dobro pozna evangelije in ve, kaj je rekel Jezus. Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. (Mt 16,18)

Kdo je torej postavil Cerkev? Jezus Kristus, ne ta ali oni vladar, papež ali dostojanstvenik. In kdo je JK? Odgovor je na dlani. Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« (Mt 16,16) Postavlja torej Luther pod vprašaj avtoritete? Seveda jih postavlja, kajti odrešitev je v Jezusu, ki je sveti duh, ne v korporaciji in denarju.

Bog mora biti usmiljen, kar pomeni, da smo usmiljeni ljudje, verujoč vanj. Bog je usmiljenje, končno spozna Luther. Premik v razmišljanju je zelo pomenljiv. Bil je pomenljiv takrat, tak pa je še danes, toda Luther je v nemogočem položaju, kajti njegovo mesto na univerzi, kjer kot profesor teologije sme predavati, plačujejo tudi odpustki.

Če je bilo treba, je papež širokim ljudskim množicam poslal tudi darilo – poseben odpustek, ki so ga seveda lahko kupili, z denarjem pa so v Rimu gradili baziliko svetega Petra. Kaj je ostajalo ljudem? Sreča v nebesih, seveda.

Vidimo, da je besednjak današnjih kapitalistov zelo podoben besednjaku bankirjev izpred petih stoletij. Banke potrebujejo denar, da bodo vlagale v korporacije, nam nenehno pridigajo, ljudje morajo plačevati, a ne dobijo niti odpustkov niti potrdil, da bodo srečni vsaj v nebesih, če že tukaj ne morejo biti. Denar jim preprosto vzamejo in amen.

Imate kovanec za Jezusa Kristusa? Če ga nimate, ste namreč z eno nogo že v peklu. Kupite odpustek in dobite potrdilo, ki je vaš potni list v boljši svet.

Obdržite denar, pravi Luther ljudem, ne bodite nespametni, potrebovali ga boste. In odrešitev sploh ne pride po denarju, temveč po ljubezni do boga in po svetem duhu – ljubite se torej med seboj. Ljudje, ki pomagajo drugim ljudem, naredijo več za svojo odrešitev kot ljudje, ki kupujejo odpustke, dodaja Luther, potem pa teze pribije na vrata cerkve, da se tresejo in odmeva zelo daleč naokoli.

Tako veliko milosti dobite za tako malo denarja, kričijo na ljudi odposlanci svetega sedeža, toda v istem času že pospešeno tiskajo Luthrove teze, saj njihov avtor hoče, da jih preberejo čisto vsi. In zahvaljujoč tiskarskim strojem se je to tudi zgodilo. Kdor je bil nepismen, je poslušal tiste, ki so znali brati.

Heretik se bo seveda cvrl v peklu, so bili naivno prepričani v Vatikanu, toda denarja vseeno ni bilo dovolj. Dobrodošli v svetu politike.

JK je seveda ljubezen med ljudmi. Je solidarnost in je pravičnost, je nekaj, kar nima nobene cene. Tako je v svetem duhu, ki je ljubezen.

Kaj se bo zgodilo zdaj? Ne vem, odgovarja Luther. Poskusi molčati, mu svetuje oče, toda Luther ne more molčati. Prepozno je.

Luther se sicer opravičuje, vendar se mu ne bi bilo treba. Ni PROTI, saj je ZA – nekaj novega. Za to se nikoli nikomur ni treba opravičevati. Tak je prvotni zakon vesolja in življenja, ki je neskončna multipliciteta. In ko pride pred kardinala, se mu ne bi bilo treba vreči na tla, saj je kardinal zgolj človek v uniformi, pred katero se noben svoboden človek ne bi smel metati v prah. JK se zagotovo ne bi in se tudi ni.

S človekom v uniformi se namreč ne pogovarjaš, njega se zgolj bojiš. Tak je ta svet – na žalost. To pa še ne pomeni, da mora biti enak tudi v prihodnosti. O njej ne bodo odločali ljudje v uniformah, temveč bodo odločali navadni ljudje brez uniform. Če bodo kljub vsemu odločali ljudje v uniformah, bo prihodnost uniformirana, če bodo o njej odločali navadni ljudje, sklicujoč se na to, kar je med njimi, bo prihodnost skupna ali komunistična.

Potrebna je bila ena sama beseda: odrekam se. Ko Luther leži na tleh pred kardinalom, je prizor sramota za vse človeštvo. Toda Luther namesto ene besede nameni kardinalu cel govor. In poudari: papež morda res interpretira sveto knjigo, toda to še ne pomeni, da je nad njo; če bi jo brali navadni ljudje, bi se lahko prepričali, kako problematične so nekatere papeževe interpretacije. Kardinalu se ob tem govoru seveda temni pred očmi.

Mene zanima resnica, končno mirno reče Luther. Kardinal odvrne: potrebujemo enotnost, ti pa vnašaš razdor; sedaj moramo stopiti skupaj, se bojevati kot en sam mož zoper sovraga, ti pa delaš razlike in preprečuješ enotnost.

Kajpada, odvrne Luther: če si se odločil bojevati, si se odločil tudi zmagati. Če se je mogoče bojevati skupaj, je v redu, če pa ni mogoče, se lahko tudi en sam bojuje proti vsem drugim.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži