Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Tako pravijo navadni ljudje. Tako terjajo ljudje, ki imajo vsega dovolj. Dovolj imajo namreč vedno istih lepo oblečenih politikov, ki že dvajset let vedrijo in oblačijo na slovenskem nebu in se nikamor ne premaknejo, obenem pa niti ne kažejo volje, da bi se kam premaknili. Dovolj imajo ljudi z neverjetno visokimi plačami, ki se predstavljajo svetu kot prislovične cerkvene miši. Dovolj imajo politikov in bogatašev, ki ne vedo, kako se je na njihovih računih znašlo toliko denarja, kot ga ljudje ne zaslužijo v vsem življenju, čeprav garajo osem ur dnevno, štirideset let. Dovolj imajo sprenevedanja, češ da politika sploh ni glavna ljubezen politikov, ki imajo doma otroke in žene in vse drugo, a so večno v politiki. Dovolj imajo prijaznih nasmeškov in milozvočnih besed, ki nikomur ne pomenijo ničesar. Dovolj jim je nenehnega zategovanja pasu, medtem ko imajo nekateri toliko denarja, da dobesedno ne vedo, kaj naj z njim počnejo. In navsezadnje niso več voljni prenašati ljudi, ki sicer neprestano govorijo, kako se približujemo svetlobi na koncu tunela, čeprav je očitno, da je neskončno dolg.

Ljudje imajo dovolj vsega, saj niso neumni in zarukani. Vidijo, da se leta in leta nenehno nekaj dogaja, a se dobesedno nič ne spremeni. Vedno isti ljudje uporabljajo vedno enake besede, vedno enake stavke in dajejo vedno enake izjave, ki jim jih svetujejo piarovci, da bi se lahko še naprej oklepali privilegijev, ki jih omogoča politično življenje. Dovolj imajo strankarskih interesov in strankarske discipline in strankarskega vsega, v imenu katerega izločajo celo lastne člane, če naredijo kaj moralnega, dobrega, poštenega, pokončnega in etično brezmadežnega. Dovolj imajo tudi zmerjanja, da so zombiji, povzpetniki in borci za oblast. Dovolj imajo, da vedno zmagajo isti in da isti vedno izgubijo. Dovolj imajo revščine, stradanja in brskanja po smeteh. Dovolj imajo, da jih zmerjajo, češ da hočejo preveč, čeprav živijo z nekaj stotaki na mesec, z denarjem torej, ki ga gospoda JJ in Janković niti ne opazita, če jima slučajno pade iz žepov.

Ljudje pravijo, da imajo vsega tega dovolj; tega ne trdijo ne Marsovci ne zombiji. To trdijo navadni ljudje, ki sestavljajo ta narod. Narod bo seveda ostal, politiki bodo odšli v pozabo. Odšli bodo v pozabo in prav je, da odidejo. Pošteno in fer je, da odidejo, pravično je, da odidejo.

Ne moreš namreč kar 'pozabiti' na tisoče in celo milijone neprijavljenih evrov. Tega preprosto ne 'pozabiš'. Ljudje se v hipu znajdejo pred odvetniki, če ne plačajo položnice v vrednosti desetih evrov, gospodje in gospe pa se sončijo na Karibih in 'pozabijo' prijaviti en milijon ali več evrov. Ups, sem pozabil prijaviti tale milijon, se opravičujem, ne bo se več zgodilo.

Res se ne bo ponovilo, ker se ne sme, ker je preprosto prav, da se ne ponovi. Ljudje imajo namreč dovolj tudi kapitalizma, za katerega seveda niso krivi tolsti bankirji, saj ga niso iznašli. V tej deželi tako ali tako nihče ni kriv, če odštejemo navadne ljudi, ki pa so vedno krivi. Krivi so za vse: za kapitalizem in pohlep in preveliko zapravljanja in dolgove, ki jih ima država; krivi so tudi za slabo finančno stanje bank, za slabo počutje politikov in za slabo voljo, ki jo širijo s pritoževanjem čez državo; krivi so še za podnebne spremembe in vročino in poplave in taljenje ledenikov na Grenlandiji, ki se talijo čisto prehitro; krivi so za to, da je v parlamentu premalo žensk in da so na svetu geji, pa lezbijke in transvestiti; krivi so za prevelik javni sektor, krivi so za to, da se rojeva premalo otrok, krivi so, da v vsej državi ne morejo postaviti niti ene same vetrnice za pridobivanje električne energije; krivi so tudi za razkole med rdečimi in črnimi, med levimi in desnimi, med našimi in vašimi.

Ljudje imajo dovolj tudi tega, da so vedno za vse krivi oni. Krivi so, ker so preveč pridni in ker preveč delajo; krivi so, ker so pokorni, poslušni, disciplinirani in podredljivi, krivi so, ker enkrat govorijo premalo, spet drugič pa preveč; krivi so, ker nimajo ustrezne telesne teže, ki je enkrat prevelika, drugič pa premajhna; krivi so, ker niso ravno prav zdravi in bremenijo zdravstveno blagajno; krivi so, ker se kar naprej oglašajo, krivi pa so tudi, ker se premalo oglašajo; krivi so, ker ne uporabljajo pravih besed, ko se oglašajo, in krivi so, da bi morali uporabljati prave besede, pa jih ne, ker so raje iz previdnosti tiho; krivi so za rabo napačnih simbolov, kakršna je rdeča zvezda; krivi so, ker ne hodijo v cerkev in k spovedi; krivi so, ker premalo molijo in imajo premalo vrednot, krivi so, ker niso dovolj dobro vzgojeni ali pa so vzgojeni preveč; krivi so tudi, ker imajo radi alkohol, seks in rock in roll; krivi so, ker premalo zapravljajo in ne vlečejo dovolj gospodarstva iz blata.

Z ljudmi je, skratka, vse narobe. Z narodom je vse narobe. Le s politiki ni nič narobe. Lahko ponarejajo spričevala in prepisujejo magisterije, pa ni z njimi nič narobe. Lahko pozabijo na milijone evrov, pa ni nič narobe. Lahko delajo, kar hočejo. Pa zopet ni nič narobe. Morda pa je končno napočil čas, ko se bo na gramofonu znašla čisto druga plošča.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži