Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Fizike, ki se ukvarjajo s teorijo strun in M teorijo, fizike, ki raziskujejo enajst dimenzij vesolja in skušajo misliti vzporedna vesolja, membrane, kozmično singularnost, črne luknje in nastanek vesolja, naravo temne energije in temne materije, včasih sprašujejo, kakšne praktične posledice za družbeno življenje ima njihovo raziskovanje. Zastavljajo si globoka vprašanja, na katera še dolgo ne bo odgovorov, ljudje pa bi radi takojšnje in oprijemljive rezultate. Pa vendar fiziki vztrajajo pri raziskovanju in bodo vztrajali še naprej, saj je radovednost in želja po vednosti oziroma raziskovanju v človeški naravi. Če pa poslušate slovenske politike in ekonomiste, dobite čuden občutek, da je zastavljanje globokih vprašanj o naravi neoliberalizma, kultur na začetku 21. stoletja, oblik subjektivnosti in naravi kapitalističnega izkoriščanja delavcev zgolj nesmiselna domislica nekaterih posameznikov brez domišljije, intelektualnih zombijev, ki preprosto ne vedo, kaj delajo.

Raziskovanje življenja in realnosti je vsekakor vznemirljivo, zanimivo in je organski del intelektualnega življenja ljudi. A ne v Sloveniji. V tej deželi se mora intelektualec nenehno nekomu opravičevati za svoj obstoj in delovanje, nenehno mora dokazovati, da je nekomu všeč ali pa bo nekomu všeč, če bo dovolj priden in pokoren, neprestano se mora klanjati administratorjem in prepričevati kapitaliste, da je intelektualno delo pač del človeške narave in da ne morejo biti vsi ljudje zidarji ali železokrivci.

Fiziki se zato ne sprašujejo, kakšna je uporabna vrednost teorije strun, tako kot se normalen človek ne sprašuje, kakšna je uporabna vrednost Klimtovih slik ali Beethovnovih simfonij. Dejstvo je, da je vsak problem zanimiv in vznemirljiv, če ga pogledate dovolj od blizu. Lahko je dolgočasen, neuporaben in nezanimiv, če ga površno ošvrknete s pogledom, toda tak pogled za intelektualno delo ni pravšnji, ni dovolj dober.

Minister za finance je pred kratkim v intervjuju ugotovil, da neoliberalizma tako rekoč sploh ni in da je del dvajsetega stoletja, ki je že zdavnaj minil, kar seveda pomeni tudi to, da slovenska vlada definitivno ni osvobodilna oziroma neoliberalna. Stoletje je res minilo, saj je v naravi časa, kot ga zaznavamo ljudje, da pač mineva, toda neoliberalizem je še vedno tu in je zelo navzoč, kot pravi David Harvey. Zakaj ima slavni profesor prav in zakaj se minister moti?

Harvey ima prav preprosto zato, ker ve, kaj neoliberalizem sploh je. To ni sinonim za obliko kapitalizma, ki prej ali slej mine, temveč je izraz za ideološke prakse, ki jih kapitalizem potrebuje za preživetje, zato jih ohranja pri življenju in prilagaja svojim potrebam. Neoliberalizem je namreč ideologija, ki jo najbolje ponazarja sedaj že razvpita izjava Železne lady, da bo spremenila duše ljudi.

Natanko za duše ljudi gre. Te je treba spreminjati in jih prepričati, da se bodo prilegale logiki in naravi kapitalizma, pa naj se imenuje kakorkoli (zaradi mene se lahko imenuje tudi zlata ribica, pa zato še ne bo nič drugačen).

Raziskovanje sveta je torej del človekove narave, zato bo vedno tukaj. Oblastniki so se vedno trudili spreminjati duše ljudi in tudi to se ne bo spremenilo. Prav tako se bodo ljudje z dušami vselej upirali, saj je tudi upor sestavni del intelektualnega dela, ki je samostojno in svobodno ali pa sploh ni intelektualno, ampak je hlapčevanje.

Intelektualno delo pa je potrebno tudi zato, ker se pogosto motijo celo znanstveniki, ne zgolj navadni ljudje. Fiziki so na primer še pred nekaj desetletji verjeli, da je vesolje sestavljeno iz snovi, iz atomov, danes pa vemo, da je v glavnem prazno, saj je kar 70 % nam znanega vesolja iz temne energije, ki je energija praznega prostora. Očitno je, da bi brez intelektualnega dela še danes viseli z dreves ali pa bi se potikali pa kameni dobi.

Bistvo znanosti in intelektualnega dela je torej dokazovanje, da se motimo. V tem je ves napredek. Če se ne motimo, če že vse vemo, je intelektualno delo odveč in napredek sploh ni mogoč. Minister za finance se na primer moti o naravi neoliberalizma, a to ni nič hudega, saj je skladno z zapisanim.

Harvey je napisal knjigo z naslovom Kratka zgodovina neoliberalizma, pisal pa jo je v času, ko so ZDA napadle Irak, čeprav ta dokazano ni imel orožja za množično uničevanje. Harveyja je po lastnih besedah močno vznemirjalo to dejstvo, zato je skušal ugotoviti, kako ga pojasniti.

Njegovo pojasnjevanje je za razumevanje neoliberalizma zelo pomembno. Ugotovil je, da napad na Irak sploh ni povezan z orožjem ali z domnevno iraško grožnjo svetu, temveč s tekmovanjem s Kitajsko, ki se je takrat že pospešeno razvijala in postajala mogočna sila, poleg tega pa tudi z ameriškimi domačimi razmerami. Discipliniranje domačega prebivalstva je namreč tesno prepleteno z militantnim delovanjem navzven, o čemer priča zgodovina.

Okupiranje Iraka torej ni nikakršna naključna avantura najmočnejše države ne svetu, saj je njegov končni cilj odpiranje Iraka privatiziranju in globalnemu trgu, kot pravi neoliberalni novorek. Irak je tako šolski primer, kako z vojaškimi sredstvi popravite in pripravite celotno državo za tuje vlagatelje, kot jih ljubkovalno imenujejo.

Govorimo torej o organiziranju države, njenem preoblikovanju, da bo voljna, da neoliberalni kapitalizem ne bo imel nobene težave pri njenem integriranju vase. Neoliberalizem zato pomeni tako preoblikovanje držav kot preoblikovanje duš njihovih prebivalcev, da bodo verjeli novoreku in se prilagodili tržnim zakonitostim.

Minister za finance se ne moti, ko povezuje neoliberalizem z dogodki izpred nekaj desetletij, ko so ZDA na enak način poskrbele za preoblikovanje Čila, da so lahko čikaški dečki preoblikovali njegovo ekonomijo. Od leta 1973 do leta 2003, poudarja Harvey, je ideja o prestrukturiranju držav, v katerih naj bi ljudje postajali srečni zaradi svobodnih trgov, privatiziranja in kopičenja profitov, zelo pomembna, zato so mediji tudi poskrbeli za njeno širjenje.

Toda zgodbe o neoliberalizmu s tem še zdaleč ni konec. Harvey zato pokaže, kako se uveljavlja na različnih koncih sveta, v različnih državah (Kitajska, Mozambik, Indija, Rusija, Švedska in druge države so na primer povsem drugačni primer kot Čile, ki je bil sprva 'zgodba o uspehu', če odštejemo, da so morali za 'uspeh' najprej ubiti predsednika). V Evropski uniji, zaključi Harvey, gre natanko za uvajanje neoliberalizma. Zgodba je kajpak kompleksna, procesi niso povsod enaki, a to ne spremeni resnice zapisanega. In Slovenija ni izvzeta, saj ni nobene logike, da bi bila. Če se neoliberalizem širi po vsem svetu, je iracionalno trditi, da se bo izognil ravno Sloveniji.

Na kratko: neoliberalizem je najprej o moči idej (svoboda posameznikov, privatna lastnina, svobodni trgi), ki se morajo širiti. Ko se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja končno prijela ideja takratnih marginalcev (F. A. Hayek, L. von Mises, M. Friedman in drugi), je bilo posejano seme, ki ga ponazarja druga ideja: dali vam bomo svobodo, potrošništvo in privatno lastnino, vi pa pozabite na socialno pravičnost. Neoliberalni projekt zato ni le paket lepo zvenečih idej, temveč je tudi odgovor na težave kapitalizma, ki ni mogel več akumulirati dovolj profitov, kar pomeni, da ga je bilo treba rešiti, kot ga rešujejo tudi danes – vključujoč slovensko vlado.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži