Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Scenarij je vnovič nadvse preprost. Pošteno te obtožijo, da si ravnal nepošteno; nesporno ti dokažejo, da nimaš dokazov za nasprotno trditev; na dokumentu jasno piše, da si na nepregleden in nejasen način zaslužil velikanske vsote. Kaj se zgodi? Tečeš k svojim po podporo, ker si brez hrbtenice, predsednik države mirno, trezno in preudarno reče, da moraš oceniti, ali še naprej lahko deluješ ali ne, ali še lahko vodiš vlado ali ne, gospa Novakova, ki je sicer za odgovorno politiko in torej za odgovorne politike, pa se mu pridružuje!!!!

To je tako, kot če bi nekdo rekel, da bi bilo zelo inteligentno, modro in koristno, če bi pedofili še enkrat premislili, ali res nadlegujejo otroke ali zgolj na svoj žalostni način izražajo nežnost do dečkov in deklic. Nekaj se je bistveno spremenilo: ljudje se v javnosti obnašajo, kot da so doma, kjer lahko delajo, kar hočejo, in jim nihče nič ne more. Človeku je zato nerodno in ga je sram, ker ima občutek, da v javnosti nehote moti ljudi pri intimnem početju, zato ni čudno, da vedno znova kdo reče, da bo tožil vse po vrsti, če bo kdo širil govorice o njegovem početju, za katerega tako ali tako že vsi vedo.

Pametni ljudje in dostojanstveniki te dežele zato vedno znova po temeljitem premisleku rečejo, da občestvu primanjkuje vrednot in da je današnja kriza tudi kriza zaupanja, morale, etike, odnosov, družine in vsega drugega. Samo ugotavljanje, da primanjkuje vrednot in zaupanja, seveda ničesar od tega ne bo čudežno vrnilo v naš vsakdan. Zgoditi se mora nekaj drugega – včasih je treba od besed preprosto preiti k dejanjem. Zatekanje k retoriki, v magijo in vraževerje pač ne pomaga; včasih lahko kakšno dejanje narediš celo v Azerbajdžanu, nato pa v domovino sporočiš, kaj si storil.

Slovenski politiki in drugi se v glavnem niti ne zavedajo, kaj pomenijo poštenje, pravičnost in zaupanje za biznis in celotno gospodarstvo, za skupno življenje ljudi, katerih izvoljeni predstavniki smejo nekaj časa biti. Nihče jih kajpak ne more pripraviti do tega, da bi se začeli zavedati. Še naprej bodo zato govorili o luči na koncu tunela in ljudje jim še naprej ne bodo zaupali, besedi pravičnost in poštenje pa bosta le okraska in v najboljšem primeru hrana za naivne.

Klasični psihološki eksperiment nam v tem trenutku pove zelo veliko. Iz njega se lahko precej naučimo, njegova dognanja so nam lahko v nemajhno korist.

Poskusne osebe poprosijo, naj vložijo nekaj denarja, tega bodo pomnožili, nato pa razdelili med vse udeležence eksperimenta. Vsi bi seveda pridobili, a le pod enim pogojem: da igrajo pošteno in si zaupajo.

Sebično razmišljanje ter pomanjkanje vrednot in zaupanja namreč sesujeta vse. Zakaj? Recimo, da vsaj ena poskusna oseba razmišlja takole: največ dobim, če se vedem sebično, če torej vložim čim manj (saj ne bo nihče opazil) in če drugi vložijo čim več. A ljudje niso neumni, zato kmalu ugotovijo, saj igro ponavljajo, da nekateri igrajo sebično. Na koncu seveda vsi igrajo sebično, saj vsakdo racionalno ugotovi, da preprosto ni več pripravljen biti naiven in ne zaupa več drugim igralcem. Ko se to zgodi, ne pomaga nobeno pozivanje k zaupanju in zaganjanju ciklusov, nikakršno zaklinjanje vrednot jih ne bo obudilo od mrtvih.

Kapitalistična recesija je nastala znotraj kapitalizma, ki prav temelji na sebičnosti, povezani s privatno lastnino; torej nikakor ni zgolj ekonomski ali gospodarski problem. Ni niti ekonomski & politični. Gotovo je tudi problem, povezan z besedami, kot so zaupanje, pravičnost, verjetje, prepričanje, vera. Zadaj so namreč vselej ljudje; brez njih se ne more zgoditi ničesar. In kako je z zaupanjem Slovencev in Slovenk danes? V kaj verjamejo, v koga (še) zaupajo? Vprašanje je tudi, kako znova vznikne zaupanje, ko je enkrat izdano, poteptano, ko so ljudje razočarani, ko vsakdo zgolj še sebično skrbi zase. Kaj pospešuje zaupanje ljudi, kaj ga krepi, kaj ga multiplicira oziroma pomnožuje?

Vlada, ki seka, jemlje in odvzema, prav gotovo ne. Grožnje, da tuji vlagatelji ne bodo prišli, če ne bomo pridni, še manj. Pravzaprav vse to le še poglablja nezaupanje, povečuje izgubo zaupanja. In če k temu dodamo še dokazano koruptivno obremenjenost ministrskega predsednika in ljubljanskega župana, je mera seveda polna.

A da ne bo nesporazuma: kapitalizem prav dobro deluje, če se ljudje vedejo sebično, če kopičijo kapital in skrbijo vsak zase. Za kapitalizem, ki temelji tudi na zavisti, ni nobenega problema, če desetine milijonov ljudi nimajo dela ali če jih milijarda strada.

Na začetku opisani eksperiment pa ima optimistično nadaljevanje. Ko dobijo poskusne osebe možnost, da kaznujejo sebične soigralce in jih izločijo iz igre, se zadeve obrnejo na bolje. Ljudje se dobro počutijo, če vedo, da bodo nepošteni igralci izločeni. V žargonu bi kajpak rekli, da je za srečo ljudi pomembna tudi zares delujoča pravna država.

In poročilo o koruptivnosti nekaterih politikov je natanko učinek delovanja pravne države. So ljudje zaradi tega srečni? Nekateri so. Kaj pa politiki? V glavnem že delajo to, kar obvladajo: preračunavajo, koliko glasov bodo dobili na naslednjih volitvah, čeprav jih ne bi smeli dobiti niti za vzorec, saj je ljudstvo jasno sporočilo, da morajo VSI oditi. Zdi se, da tem politikom in seveda državljanom te države sploh ni pomoči, saj ni avtoritete, ki bi znala jasno reči, da je nepošteno dejanje pač zgolj to, kar je, torej nepošteno dejanje.

Zaupanje, pravičnost in poštenje niso izrazi, s katerimi bi se smeli igrati. Če na primer tajkuni poberejo težke milijone in pozneje trdijo, da je bilo vse njihovo delovanje zakonito, še ne moremo biti srečni, kajti čisto mogoče so bili zakoni, po katerih so se ravnali, problematični.

Zakoni pravne države so torej pomembni, toda noben zakon na tem svetu ne jamči za vrednote, pravičnost in zaupanje. Vse to je odvisno od ljudi, od tega, kaj želijo, kaj bi v resnici radi, za kaj se odločajo.

Gre za premik, ki ga zelo potrebujemo. Ljudje namreč ne želijo spontano, po naravi, zaradi genov, kot nas je poučil že Freud. Daleč od tega. Kapitalizem jim zato ne daje, kar želijo, in ne zadovoljuje njihovih želja. Z željo je povsem drugače.

Človek se mora šele naučiti želeti, povedati mu morajo, kaj si želi, sam si mora povedati, kaj želi, kaj lahko želi, kaj je mogoče želeti; ne obstaja naravna, pristna, enoznačno določljiva želja, ki naj bi jo zgolj zadovoljili. Film Matrica (1999) nam je tukaj lahko v pomoč. Danes namreč ne izbiramo med rdečo in modro tabletko, kot bi izbirali med eno ali drugo iluzijo, ne izbiramo med resnico in iluzijo, ne izbiramo med dobrinami, ki se na svobodnih trgih spreminjajo v blago.

Danes smo v položaju, ko izbiramo med iluzijami oziroma fikcijami in njihovo resnico; povsod so namreč fikcije. Približujemo se končnemu času, ko preprosto ne bomo več verjeli v fikcije, ki jih sicer v neskončnih količinah proizvaja kapitalizem, ko bomo spoznali, da resnica ne obstaja nekje drugje, na drugem bregu, v transcendenci, temveč v samih fikcijah, znotraj njih. In najlepše pri tem je, da fikcije niso več mogoče, ko se odločimo za resnico fikcij.

Hočem torej resnico fikcij in iluzij, za katere hočejo jamčiti pripadniki elit; med nami ne more biti harmonije in ravnovesja. Alternativa je namreč ena sama, kot piše v sveti knjigi: Pravica je potisnjena nazaj, pravičnost mora stati od daleč, kajti resnica se je spotaknila na trgu, poštenost nima moči, da bi prišla. (Iz 59,14)

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži