Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Izraz mokre sanje, ki smo ga lahko slišali včeraj na nacionalni televiziji, je vzet iz sveta erotike in sanj. Če imajo strici iz ozadja mokre sanje, to preprosto pomeni, da sanjajo erotične sanje, imajo nabrekle penise in bodo zdaj zdaj doživeli orgazem, da bo sperma letela vsenaokrog. A bolj kot razumevanje tega vitalističnega izraza je ta hip pomembna raven komuniciranja, ki ji ritem narekujejo politiki na oblasti. Ta je tako neverjetno nizka, tako nagnusna in pritlehna, absurdna in neodgovorna, da se normalnemu človeku obrača želodec. Še bolj primitivno pa je njihovo oklepanje oblasti. Oblastniki seveda od nekdaj ljubijo oblast – to ni nič novega –, toda tako močno, kot jo ljubijo slovenski oblastniki, je verjetno ne ljubi nihče na tem svetu, če izvzamemo nekatere ostarele diktatorje.

Ljubezen do oblasti ni nepovezana z erotiko, kajti oblast na nekatere politike deluje dobesedno erotično in celo hipnotično, zato niti ni čudno, da uporabljajo erotične in seksualne metafore, prispodobe in vse drugo: oblast jih neznansko privlači in niso se ji pripravljeni odreči, čeprav je tako vztrajanje lahko celo v njihovo škodo; še bolj je kajpak v škodo drugih ljudi. Očitno je pri tem nekaj smrtonosnega in uničevalnega, ne zgolj erotičnega in sanjskega.

Toda to je le pol zgodbe. Nadaljevanje je naravnost škandalozno. Predsednik vlade, jasno obtožen koruptivnega in neetičnega delovanja, preprosto ne komentira dogodkov, ne odstopi in sploh ne naredi ničesar, če odštejemo odhod v Azerbajdžan. Kako si mož sploh predstavlja vodenje vlade v teh težkih časih, in kako mu ni nerodno pogledati se v ogledalo? Neodzivanje je v njegovem primeru še slabše od mokrih sanj.

Vprašanje je na žalost prej ali slej retorično, kajti nekateri politiki v tej deželi kratko malo niso občutljivi na nobene komentarje, kritike ali obtožbe, nasvete in modrosti – ko gre zanje, seveda. Obenem so neskončno kritični do vseh drugih ljudi, če imajo občutek, da jim je tako napadalno vedenje lahko v korist. Jasno je torej zaznati povezave med destruktivnostjo, neodgovornostjo, erotiko in sanjami (na primer o lepši prihodnosti za vse)

Na tem kraju se zastavlja še tole pomembno vprašanje: Zakaj občestvo v glavnem še vedno prenaša tako vedenje in delovanje, zakaj ne očisti Slovenije?

Čisto mogoče je, da se vendarle nekaj premika, kajti zadnje čase je besednjak, ki ga lahko poslušamo v Sloveniji, nadvse pomenljiv. Po cestah tako na primer hodijo in protestirajo zombiji, vlada je klinično mrtva, kot piše v časniku, nekateri politiki dihajo na škrge, ker se bojijo novih volitev in izgube dobro plačanih službic, minister za finance govori o ženi, ki se ločuje od moža, a še vedno kuha zanj, župan Ljubljane je zamrznjen.

Sklepati smemo, da se nekaj podira, da nekaj umira in odhaja, da se ljudje ločujejo, da se vse manj premikajo, da je vse več ledu in zime in mraza in nizkih temperatur, ki pomenijo tudi manj energije in sploh manj vsega.

Lahko bi se preselili v Azerbajdžan ali v tople tihomorske kraje, a to ne bi ničesar zares spremenilo, saj so zombiji nesmrtni, kdor je klinično mrtev, pa je v takem stanju tudi lahko precej časa. Kaj se torej dogaja in kaj storiti?

Politiki ne slišijo dobro: vsi bi morali oditi, ne le nekateri. Tako je prepričano ljudstvo, ki navsezadnje odloča, saj menda še vedno živimo v demokratični družbi. Klinično mrtva vlada težko sliši ljudstvo že zaradi dejstva, da je pač klinično mrtva. Zombiji so del ljudstva, zato so na varnem. Kaj pa vsi drugi politiki?

Domnevati smemo, da so še kar pri močeh in da dobro slišijo. Če slišijo, bodo bržčas ugotovili, da se z ljudstvom ni šaliti, zato bodo odšli in postali del ljudstva; kdor ne sliši dobro, bo imel kajpak problem. Ostane le še ljudstvo.

Kaj bo naredilo, kaj sploh lahko naredi? Ključno vprašanje je namreč tole: Ali kapitalizem sploh lahko preživi brez opisanega vedenja in delovanja politikov oziroma elit? Ali je kapitalizem res sistem, v katerem je mogoče živeti z vrednotami, kot so resnicoljubnost, pravičnost, solidarnost? Najprej se moramo namreč vprašati, kako deluje kapitalizem, saj je povsod okoli nas in močno vpliva na naša življenja, kajti nihče od nas ne živi zunaj njega, v naravnem okolju, kjer so samo čist zrak, hladni studenci vode, čudovite živali, modro nebo in zelena trava.

Pomenljivo je tudi empirično dejstvo, da ljudje v glavnem sploh ne govorijo o kapitalizmu. Vedejo se, kot da sploh ne obstaja. V tem je vsekakor velika težava, saj potem ne morejo vedeti, v kakšnem svetu v resnici živijo. Ne bo presenečenje, če se bo izkazalo, da številni sanjajo, da živijo v naravi.

Za konec se zato na kratko obrnimo k Marxu, ki je prepričljivo pokazal, da so v zgodovini kapitalizma pomembno vlogo odigrali ljudje, kot so bili goljufi in preroki. Zanimalo ga je, zakaj je to mogoče, kako lahko delujejo v kapitalizmu.

Za preroke seveda ni problema. Marx je ugotovil, da lahko delujejo, ker je že sam kapitalizem svojevrstna utopija, ki se ljudem prikazuje v obliki napovedi politikov in ekonomistov, da bo svet prav zaradi globalnega kapitalizma in njegove rasti že kmalu za vse ljudi lepši, boljši in prijaznejši. Za tako prihodnost bodo poskrbeli prav kapitalisti oziroma vlagatelji.

Torej je logično, da slovenski politiki nenehno svarijo ljudstvo, naj ne meče granitnih kock, saj to ne bo pritegnilo vlagateljev, ki jih kajpak nujno potrebujemo.

Toda temelj družbenega življenja v kapitalizmu je vrednost, ki ni mogoča brez družbeno potrebnega dela delavcev. Marx je zato rekel: družbo ustvarja in reproducira, ohranja pri življenju delo. Brez delavcev seveda ni dela, torej družbo držijo pokonci delavci.

Če družbo držijo pokonci delavci, to logično pomeni, da je ne držijo politiki. Ti so sicer čisto na vrhu, zato se tudi imenujejo elita, toda vsaj v Sloveniji se obnašajo kot neodgovorni najstniki, ki so seveda prepričani, da so najpametnejši na tem svetu in na ne potrebujejo staršev.

A najstniki imajo velik problem. Ko se znajdejo v težavah, pritečejo natanko k – staršem. Analogija je očitna: kapitalisti, bankirji in drugi deležniki v kapitalističnem svetu trdijo, da so neodvisni in da se država ne sme vtikati v njihovo delovanje. Ko nastopi kriza, se seveda zatečejo natanko k državi.

Toda država ne obstaja brez ljudstva. Torej je na dlani, kaj naj naredi ljudstvo: prisvoji naj si državo, saj je njegova.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži