Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nekateri stavkajoči so se včeraj brez strahu in brez dlake na jeziku spraševali, ali se je vlada umaknila na Notranjsko za vedno. Če si zgolj skušamo predstavljati, kaj bi to pomenilo … Odgovor na zastavljeno vprašanje je kajpak na dlani in ni zgolj psihološki: umakneš se, ko se bojiš, zato se umikaš vedno znova oziroma toliko časa, dokler se bojiš. Ko se ne bojiš več, se ne umikaš – sploh pa ne lastnemu ljudstvu, ljudem, ki so te izbrali, da imaš dobro plačano službico in da delaš dobro. In nobenega dvoma ni, da se ta vlada boji lastnega ljudstva, saj bi se v nasprotnem primeru soočila z njim.

JJ kljub vsem in kljub vsemu govori, da nekateri vlečejo iracionalne poteze. Kdor razume besedo iracionalno, dobro ve, da je to nekaj nerazumskega, tudi domišljijskega, nekaj, česar ni mogoče doumeti; iracionalne poteze so torej nedoumljive.

Skoraj nedoumljivo je, da JJ trdi kaj takega, potem ko je nanj padel težak sum o koruptivnem delovanju oziroma podkupljivosti, ki je sicer največja ovira na poti demokracije, kot smo slišali včeraj s samega evropskega političnega vrha, kjer seveda dobro vedo, kaj to pomeni. Pomeni, da je JJ največja ovira na poti k resnični demokraciji. Naj ljudstvo čaka, da se bo ovira sama odstranila ali naj jo odstrani samo?

Nedoumljivo je tudi to, da je ljudstvo skoraj enotno proti JJ-ju in upravičeno terja njegov odhod iz politike, on pa še vedno trdi, trdno oklepajoč se oblasti, da dela v njegovo dobro in da bo enako dobro delal še naprej. Lahko se torej zgodi, da bo JJ delal dobro za ljudstvo, to pa bo trdilo, da njegovega delovanja preprosto ne potrebuje in ne želi! Iracionalnost njegovih trditev je zato velika, saj iz njih izhaja sklep, da je edino on na pravi poti, vsi drugi pa so na nepravi, zato bi lahko kdo celo pomislil, da je treba zamenjati ljudstvo, ne njega, ali pa spraviti ljudstvo na isto pot, po kateri hodi sam.

JJ se vede, kot da ima samo on vedno prav in kot da se vsi drugi vedno motijo; to je zelo nevarno, kajti spravljanje ljudstva na pot enega samega voditelja, ki dela dobro zanj, se je v zgodovini že večkrat izkazalo za uničujoče početje, zaradi katerega so milijoni ljudi izgubili življenje. Njegovo delovanje zato ni le iracionalno, temveč je tudi destruktivno, kar je še huje. Če bi bil zgolj državljan Slovenije, bi bilo tako delovanje njegova zasebna zadeva in zadeva njegove najožje družine, ker pa je predsednik vlade, zadeva vse državljane in vse državljanke.

Ki nikakor niso krivi za stanje države, kakršno je; delavci po definiciji ne morejo biti krivi za zavoženo gospodarstvo, propad podjetij in nezaposlenost, ljudstvo ne more biti krivo za napake, ki jih dela njegovo vodstvo; krivo je lahko le, ker ga ni pravočasno odstranilo. Dvajset let so namreč tajkuni in drugi pripadniki elit mirno ropali državo, ponarejali spričevala, prepisovali magisterije, ne da bi se ljudstvo zganilo, sedaj pa je prepad med delavci in elito neskončno velik, kar seveda pomeni, da ga ni mogoče premostiti, saj ne obstaja neskončno dolg most. Včerajšnja stavka je zato upor zoper pripadnike elite, ki so postali to, kar so, zaradi kapitalizma, ne zaradi zaslug za narod ali zaradi delavcev. Torej je bil to tudi upor zoper kapitalizem, ki ga pred prepadom ne more rešiti ne tehnična vlada, ne svet modrecev, ne vlada narodne rešitve.

V kaj torej verjamejo stavkajoči? V stavke? Ne, verjamejo v LASTNE moči in zmožnosti, v to, da lahko spremenijo svet na bolje, kajti spremeniti ga je preprosto treba. Obenem vedo, da sveta na bolje še nikoli niso spremenili pripadniki elit s ponarejenimi spričevali in prepisanimi magisteriji – tudi tokrat ne bo nič drugače. Ne preseneča izjavljanje oblastnikov, da ne razumejo delavcev, stavke, sindikatov in vsega, kar je povezano z vstajo ljudstva. Njihovo izjavljanje ni nujno sprenevedavo, in ga moramo vzeti skrajno resno – resnično ničesar ne razumejo, čeprav so med njimi tudi magistri in doktorji znanosti.

Ne razumejo, da ta svet ni dober za večino ljudi, da je kapitalizem iracionalen, zato je norost trditi, da je najboljši od vseh možnih in da ga moramo reševati pred iracionalnimi potezami nekaterih; taka trditev je povsem iracionalna oziroma nedoumljiva, saj kapitalizem ni le iracionalen, temveč je tudi blazen. Delavcem, ki ustvarjajo vrednost, zato grozijo z odpuščanji, plačilo za opravljeno delo je največkrat mizerno, kot smo se lahko prepričali tudi včeraj na stavki; povsem iracionalno je, da zaslužijo delavci nekaj stotakov na mesec. Delavcem je zato preprosto dovolj dela na etični pogon, dovolj imajo obljub o svetlobi na koncu tunela, dovolj imajo konstruktivne opozicije in dovolj imajo vsega drugega.

Stavka je bila zato politična, to pa pomeni, da izhaja iz zmožnosti ljudi, da vztrajajo pri resnici sveta in tega, kar se dogaja v njem, saj jim pripadniki elit mečejo pesek v oči, da bi jih zaslepili, prodajajo jim meglo, namesto konkretnih odgovorov na konkretna vprašanja jim ponujajo metafore in alegorije, zato vedno začnejo stavek s tistim nemogočim poglejte, in jih žejne vozijo čez vodo. Torej ne gre za to, da vlada prisluhne ljudem, delavcem, temveč gre za to, da prisluhne resnici, ki je onkraj megle, metafor in zaslepljenosti. V tem je nekaj korenitega, a ta vlada za to ni zmožna.

Zelo razumno in racionalno je tudi prisluhniti ljudem. Ti pravijo, da jih je vlada pustila na cedilu, to pa pomeni, da se ne meni zanje, da je odtujena od njih, da dela proti njim, čeprav bi morala po definiciji delati v njihovo dobro. Zgovoren je zato podatek, da največja državna banka zopet potrebuje toliko denarja, kot ga zasluži milijon delavcev v enem mesecu; zgovoren je zato, ker pove, kako pomembne so banke in kako nepomembni so delavci.

Resnica je, da le delavci ustvarjajo vrednosti; na tem je tudi nekaj dobrega. Dobro in resnica sta zato nerazdružljivo prepletena – brez enega ni drugega. Kaj bodo torej storili delavci v imenu resnice in dobrega? Dobro namreč vemo, kaj bo storila vlada – skušala se bo obdržati v sedlu, na škodo vseh. Jasno je tudi, da se ne bo umaknila – ne na Notranjsko ne kam drugam.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži