Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Raziskovalci javnega mnenja so te dni nedvoumno potrdili, da 80 % Slovencev in Slovenk preprosto ne podpira trenutne vlade, ki jo vodi Janez Janša, kar logično pomeni, da vlada ravno nima nobenih pooblastil za svoje delo, saj živimo v demokratični družbi, v kateri je volja ljudstva pomembna in vredna vsaj razmisleka. Dogaja pa se še nekaj drugega, kar ustvarja zanimiv prepad. Sočasno z objavo rezultatov je namreč JJ rekel, da človek ne bi smel zagnati vika in krika, če bi njegovo premoženje preverjala pisec dupleških novic in žena lokalnega propadlega mariborskega tajkuna. Podobno človek ne bi smel hvaliti simfonije, dodajam, če bi izvedel, da jo je napisal lokalni klošar ali pa bankrotirani prodajalec erotičnih pripomočkov. In če bi pricurljalo v javnost, da je najlepšo zgradbo v mestu načrtoval arhitekt, ki so mu dokazali prešuštvo z mlekarico, bi jo morali takoj podreti (zgradbo namreč).

Kaj se torej dogaja v tej deželi? Do odgovora na vprašanje pridemo, če zares razumemo, kar je nekoč zapisal Freud, ko je dejal, da človek v primeru, ko se sooča z nečim travmatičnim, praviloma na hitro izumi zaslon, na katerega projicira spomin, da bi se tako izognil bolečemu srečanju. JJ se obnaša natanko tako, kot je rekel Freud. Namesto da bi se soočil z empiričnimi dejstvi, podatki in številkami, pripoveduje zgodbe o tem, kako ga imajo ljudje brezpogojno radi, če odštejemo strice iz ozadja, ki ga seveda ravno ne marajo, obenem pa naj bi bilo celo to njemu v korist in naj bi dokazovalo, kako močan steber slovenske družbe je.

Nevrotični mehanizem je morda učinkovito sredstvo, s katerim si človek nekaj časa pomaga ohraniti domnevno duševno ravnotežje, a dolgoročno je srečanje s travmo neizogibno. V primeru Janeza Janše je še slabše, saj zaradi njega stoji celotna država in se ukvarja s travmo, ki pa je ljudje še ne znajo artikulirati.

Ljudje se sicer pogosto vedejo, kot se vede Janša: najbolj razumen in preprosto odgovor na vprašanje skušajo neskončno dolgo odlagati, namesto njega pa predlagajo nove in nove teme, o katerih naj bi razpravljali. Za tako vedenje imajo kajpak dober razlog, ki pa ga morda niti ne prepoznajo, ker je nezaveden: govoriš in govoriš, da se ne bi nič zgodilo ali spremenilo.

Živijo nevrotični ljudje, ki to delajo vse življenje; pripravljeni so narediti dobesedno vse, da se ne bi soočili s travmo, z resnico lastnega življenja in delovanja. Podobno delujejo na obči ravni ideološke prakse.

Današnja ideologija je seveda cinična. Nikogar ne nagovarja, nikogar ne prepričuje, na nikogar se ne naslavlja, pa vendar deluje. V tem je zgodovinska novost, ki lahko deluje zato, ker smo ljudje narejeni na tak način, da lahko deluje.

Deluje tako, da izrablja mehanizem, ki ga je opisoval Freud. Ideologi ljudem zato ne ponujajo neposrednih zamisli, kaj naj naredijo, komu naj sledijo, v kaj naj verjamejo. Ne, ponujajo jim navidezno znanstvene odgovore na realna in pereča vprašanja, ki si jih zastavlja tako rekoč vsak človek, obenem pa poudarjajo, da so svobodni in razumni.

Problem je, zato tudi govorimo o ideologiji, da ponujajo napačne odgovore na napačno artikulirana vprašanja. Ciničen zato ni le JJ, cinična je že vsakdanja pamet, posredovana z ideološkimi praksami. Logika sveta je zato drugačna, kot verjame zdravi razum.

Logika današnjega globalnega kapitalizma je tale: obstajajo normalne in zdrave kapitalistične države, kot sta na primer ZDA ali Nemčija, obstajajo pa tudi čudne, nenormalne in nezdrave kapitalistične države, kakršni sta na primer Kongo in Slovenija.

Toda Kongo in Slovenija nista nenormalni kapitalistični državi, ampak sta del normalnega delovanja kapitalizma, ki je po svoji notranji strukturi blazen, saj se mora nenehno širiti, da bi rastel. Če hočemo biti del normalnega kapitalizma, pomeni, da hočemo biti del sveta, v katerem nastajajo najbolj brutalni ekscesi, kakršni se dogajajo v Kongu, ki so preprosto nujni, če hoče vsakdo izmed nas imeti vsakih nekaj mesecev v rokah nov pametni telefon ali kaj podobnega.

Živimo torej v normalni državi, katere delovanje je posredovano s ciničnimi ideološkimi praksami nenormalnega sveta, zato ni čudno, da imajo ljudje bizaren občutek, da se nikomur na oblasti nikoli nič ne zgodi, čeprav jim dokažejo prepisovanje magisterijev in ponarejanje spričeval, podkupljivost in vse drugo. Živimo namreč v svetu, v katerem je vse mogoče obrniti na glavo, če si dovolj spreten, pa tudi v primeru, ko nisi spreten.

Zdi se torej, da je mogoče dobesedno delati karkoli, če si na oblasti. Pa vendar ni čisto tako. Ljudje namreč ne delajo česarkoli, temveč delajo natanko to, kar je na zapleten način zaukazano; danes je zaukazana sama nenormalnost. Vsakdanji občutek nam zato pravi, da človek s poštenim delom nikamor ne pride. Če to spoznanje vzame zares, se resnično lahko zgodi, da ne bo nikamor prišel. Torej je res, da pride le, če nekako goljufa, goljufa pa lahko, ker je na težko razumljiv način samo goljufanje najbolj normalna stvar v današnjem svetu, ki se nenehno spreminja, in je tako rekoč nemogoče reči, kaj je normalno in kaj ni, kajti jutranja normalnost je že zvečer čista blaznost. Zdi se, da je edina normalnost ta, da se sproti prilagajaš in spretno goljufaš, dokler te ne dobijo. Ko te dobijo, vklopiš mehanizem, ki ga je opisal Freud, in začneš gostobesedno pripovedovati zgodbe o vsem mogočem, upajoč, da boš zmedel vse okoli sebe.

Mehanizem je sorazmerno preprost in učinkovit: ko se znajdeš v težavah, na hitro iznajdeš nekaj novega. To je lahko v svetu, ki željno pričakuje novosti vsak dan, uspešna strategija, ki deluje kot ideologija. Tudi če nihče ne verjame vanjo, tudi če ljudje rečejo, da je strategija nora in izmišljena, deluje. Zakaj deluje?

Deluje zato, ker ljudje verjamejo, da vanjo nekdo verjame, ali pa deluje, ker preprosto nihče ničesar ne stori, da bi jo preprečil, ničesar pa ne stori zato, ker je preveč zaposlen z novostmi, ki nenehno bruhajo s svobodnih trgov.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži