Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Gospod K. je ostal še brez diplome, kar pomeni, da ne more delati magisterija; če ni prepisoval pri maturi, ima namreč zgolj srednješolsko izobrazbo. Seveda gre tudi tokrat za zaroto in napad na njegovo integriteto (sic!). Poraja pa se vprašanje, komu od slovenskih politikov sploh še lahko pripišemo minimalno integriteto. Včasih nastane vtis, da bi bilo najbolje, če sploh ne bi več odprli ust, saj se z vsako izrečeno besedo le še bolj pogreznejo v blato. Na tem je nekaj fundamentalističnega, kot je fundamentalističen globalni kapitalizem, ki je obenem tudi kreativno destruktiven, kot bi rekel Hobsbawm, citirajoč (!) Schumpeterja, ki se je naslanjal na Marxa.

Za kapitalizem je sicer zelo značilna tudi svoboda izbiranja, ki je v socializmu na primer nismo poznali. Ljudje naj bi bili v kapitalizmu svobodni, zato lahko izbirajo. V trgovini lahko na primer vsak dan izberejo rožnato metlico za straniščno školjko, če jim modra ni všeč; lahko pa izberejo tudi češnje (na primer januarja) ali gensko spremenjena jabolka z okusom maline in obliko ananasa. Svobode je zato vsepovsod v izobilju; toliko je ni bilo še nikoli v zgodovini človeštva. Kljub svobodi pa imajo navadni državljani Slovenije, to pa velja tudi za navadne državljanke iste dežele, močan občutek, da so politiki, tajkuni in nekateri drugi ljudje kakor zverine, ki jih preprosto ni mogoče ukrotiti. Tako si na primer sredi varčevanja, ko ljudstvo varčuje, ker preprosto mora, politiki kratko malo privoščijo glasovanje o povišanju sredstev za lastno delovanje; svobodno se odločijo, saj tudi oni živijo v kapitalizmu, da si bodo privoščili še malo več denarja, čeprav ga imajo že sicer preveč. Če bodo glasovali za, in tako rekoč nemogoče si je predstavljati, da ne bodo, bodo letno dobili 300 000 evrov več, kot že prejemajo. Preprosto ko pasulj, bi lahko rekli. Eni so torej v kapitalizmu svobodni, drugi pa so svobodni še veliko bolj.

Osnovno sporočilo zastopnikov kapitalizma navadnim ljudem danes je nadvse preprosto: bodite dobri državljani, zategujte pasove, varčujte in bodite pridni. Onkraj megle je pravo sporočilo: uživajte v tem, kar imate, kajti imeli boste še manj, jedli boste skorje kruha, mi pa lahko medtem delamo, kar hočemo.

Dodatni tisočaki, ki jih bodo spravile v žep politične stranke, bi bili marsikateri ustanovi v tej deželi (bolnišnici, zavodu, da ne govorim o lačnih otrocih) v velikansko pomoč. Ali si lahko predstavljate, da politiki rečejo: odrekamo se tisočakom, saj jih imamo dovolj, in jih poklanjamo omenjenim ustanovam, družinam, otrokom, upokojencem, invalidom …, ker jih potrebujejo bolj kakor mi? Ali ni srhljivo, da si ne moremo niti predstavljati, da bi se kaj tako preprostega zares zgodilo?

Obenem zastopniki kapitalizma hočejo, da smo še naprej svobodni, srečni, da ne živimo v socializmu, in da poganjamo kapitalizem, od česar imajo največje koristi natanko sami. V kapitalizmu zato nimamo prav veliko možnosti izbire: ali smo svobodni in zaradi svobode srečni ali pa nimamo niti za burek. Edina prava izbira je zato svoboda. Precej nenavadno. Kaj pa politiki?

Tudi oni so svobodni, kar je povsem jasno in zelo logično. Zanimivo pa je, da ekspertnega znanja, ki ga sicer zelo podpirajo in trdijo, da ga imamo še premalo in da smo zaradi tega premalo konkurenčni na svobodnih trgih, ni dovoljeno uporabiti za razlago njihovih dejanj. Psihologi se tako lahko ukvarjajo z vsemi ljudmi, le z njimi ne. Enako velja za filozofe, sociologe in druge strokovnjake. Če na primer javnomnenjska raziskava dokaže, da 80 % državljanov ne podpira vlade, je to zgolj nepomemben podatek, ki je že naslednji dan zastarel in povsem pozabljen, čeprav je zelo zgovoren.

Glasovanje politikov o zviševanju proračuna za svoje stranke pa ni patološka oblika ideje o poštenju, iskrenosti in resnicoljubnosti, saj je imanentna praksa. Torej: politiki niso pokvarjeni, nepošteni in neiskreni ljudje, saj so zgolj subjekti politike, ki pa že zajema lastno patologijo. Glasovanje o povečevanju lastnega proračuna zato ni eksces, ampak je normalni del političnega delovanja. Pravzaprav bi bilo zelo nenavadno, če bi se politiki odrekli glasovanju o večjem proračunu za politične stranke ali pa glasovali proti, češ da morajo tudi sami zategniti pas, saj take navade v tej deželi preprosto ni.

Prav zaradi tega v tem trenutku močno potrebujemo natanko politično imaginacijo in nove oblike političnega delovanja, pa če so še tako nenavadne na prvi pogled. Živimo namreč v povsem zaprtem svetu, v katerem se vedno znova ponovi isto, čeprav nenehno nastajajo nove dobrine in se soočamo z novimi dogodki, med katerimi lahko svobodno izbiramo.

Toda tak je le vtis, ki nima nobene prave zveze z resnično svobodo ljudi, ki je povezana z kontingenco, ne pa s kapitalističnimi dobrinami oziroma z blagom. Politika sama je namreč prevara, zato nas vleče za nos; politiki so zgolj njeni nemočni zastopniki. Kako nas politika vara?

Politika nas vara tako, da nam politiki nenehno nekaj obljubljajo, potem pa si izmišljajo zgodbe, s katerimi skušajo pojasniti, zakaj se obljubljeno ni realiziralo; navadno smo za vse seveda krivi mi, državljani, kar potrjuje povezavo med politiko in religijo, ki prav tako ljudem nalaga močne občutke krivde. Enako se dogaja z glasovanjem o povišanju sredstev za politične stranke. Čeprav moramo vsi varčevati, rečejo, da sploh ne gre za povišanje sredstev, temveč za nekakšen poračun za nazaj.

Tako sprotno ustvarjanje razlag in zgodb je cinično in perverzno, kajti v resnici je zgolj megla, ki naj zakrije resnične procese. Vsi državljani Slovenije bi zato morali videti Carpenterjev film z naslovom Oni živijo (They Live, 1988). Danes bi moral imeti vsakdo na nosu očala, kakršne ima v filmu Nada (Roddy Piper). To so namreč očala, ki nam pomagajo videti resnico onkraj megle, resnična sporočila, s katerimi nas nenehno zasipavajo, da bi nas zavedli in zmedli.

V resnici gre za izkoriščanje ljudi, njihove naivnosti in pripravljenosti, da politikom vedno znova verjamejo. Zgodovina pa je polna primerov, ko so se nekega dne ljudje odločili, da politikom preprosto ne verjamejo več.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži