Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Združuje tudi Slovenke, kajpada. Združuje vse, da ne bo nesporazuma: revne in bogate, homoseksualce in heteroseksualce, lezbijke in geje, transvestite in invalide, bolnike, kadilce, gospodinje in starce, mladce in junake, politike, pisatelje in ateiste, piarovce, teologe, biznismene in menedžerje, bankirje, domače vlagatelje in lačne otroke, muslimane, kristjane in ljudi, ki verujejo v leteče krožnike. Ali združuje tudi tajkune, kapitaliste, alkoholike, norce, lopove, perverzne ljudi, posiljevalce, pedofile in morilce? Kaj bi na to rekel Jezus, ki je bil tudi božji upornik? Kaj pomeni fraza vsi združeni ljudje? In kaj bi pomenilo, če bi bili združeni le nekateri, ne pa tudi drugi?

Gospod Opeka združuje Slovence in Slovenke v času razkrajanje vrednot, kot ga imenujejo, združuje jih v času globalnega kapitalizma, ko nekateri zaslužijo v letu dni milijardo dolarjev ali več, večina pa zgolj drobiž, v obdobju vnovičnega vstajanja proletariata – v pravem času torej. Združevanje je izjemno potrebno in pomembno, kajti kapitalizem prek svojih zastopnikov dobro ve, da so mu dnevi šteti, zato izumlja vse bolj produktivne in fleksibilne ali prožne oblike lastnega delovanja, saj hoče preživeti za vsako ceno, zlasti pa na račun delavcev, ki proizvajajo vrednost. Revščine bo zato še več, ljudi, ki bodo živeli na smetiščih, tudi. Ali to pomeni, da bo še več ljudi, kakršen je Pedro Opeka?

Bo na tem svetu še več božjih upornikov? Moralo bi jih biti, drugače smo vsi, skupaj s pedofili, z lopovi in metalci granitnih kock obsojeni na žalostni konec. Torej ne gre zgolj za združevanje Slovencev in Slovenk, temveč gre za delovanje, za konkretna dejanja in še bolj za konkretne misli oziroma zamisli, saj smo ljudje predvsem simbolna bitja.

Bistveni je torej globalni trg in bistveno je globalno izkoriščanje ljudi. Ne le ljudi na Madagaskarju, ki je tam daleč, da se ne bi kdo prehitro potolažil. Globalni trg ne more obstajati brez globalnega izkoriščanja ljudi, zato Slovenija nikakor ni izvzeta.

Prav tako se ne bi smeli zadovoljiti z novorekom, v katerem prevladuje besedna zveza ekonomska rast. Noben resen človek ne more skrčiti ekonomskega razvoja na ekonomsko rast, kot poudarja Hobsbawm. Na enak način ne bi smeli skrčiti prizadevanj ljudi za boljši svet na to, kar dela Pedro Opeka. Dela nekaj hvalevrednega, seveda, nekaj, kar je vredno Nobelove nagrade za mir, toda univerzalni obrazec vsake možne družbene spremembe na bolje je vendarle razvil Marx, ne misijonar. Danes ideja o nujno potrebni družbeni revoluciji ni izvita iz trte; enako je bilo v času, ko je bil Marx še živ.

Socialna, družbena in politična realnost naših vsakdanjih življenj je taka, da se nikakor ne bi smeli zadovoljiti z dejstvom, da živi Slovenec, nominiran za Nobelovo nagrado, ki se že dolgo močno trudi, da bi premagali revščino; to bi bila katastrofa. Zdaj je pravi čas, da zelo resno razmišljamo o realnosti, v kakršni smo prisiljeni živeti. Zanimati nas mora družbeno trpljenje ljudi v vseh oblikah. Naša duhovna usmerjenost ne sme biti religiozna, saj je ta preozka; ne sme biti podrejena psihologiziranju notranjega, avtentičnega življenja ljudi, posameznikov in posameznic. Kljub temu govorim o božjem uporništvu.

Zapisano pomeni, da ljudje lahko skupaj, z združenimi močmi, premagamo revščino, toda to obenem pomeni, da lahko premagamo sistem, ki jo nujno generira, kajti ljudje niso revni zaradi tega, ker so leni ali neumni, temveč zato, ker nimajo nobenih drugih možnosti, kar je gotovo bizarno, saj živijo v globalnem kapitalističnem svetu, ki nenehno poudarja pomen možnosti za vsakega človeka, ki lahko uspe, če se le odloči, da bo uspel.

Ljudje za neuspeh ne morejo kriviti napačnih genov, slabe karme, plimovanja ali negativnega vpliva Sonca ali Lune. Ne uspejo namreč zaradi družbenih razmer, zaradi diskurzov, v katere so ujeti, zaradi strukturnih mehanizmov, ki regulirajo njihova življenja, zaradi politik.

Po drugi strani je sorazmerno enostavno čutiti usmiljenje in sočutje do revnih in na rob družbenega življenja potisnjenih ljudi, toda etika se ne začne s takim pogledom na druge ljudi, temveč se začne pri bogu.

Spoznanje je morda šokantno, vendar ga je mogoče zlahka zagovarjati. Bog namreč ni sublimno bitje tam zunaj, ki na nedojemljiv način pazi na ljudi, ki jih je ustvaril po svoji podobi. Jezus, ki je pripadal judovskemu narodu, je rekel nekaj čisto drugega, prepričljivejšega.

Rekel je, da bog ne more biti nekaj tako preprostega. Dodal je, da človekova usoda na tem svetu ni zavezana nenehnemu približevanju bogu, temveč nečemu drugemu. Boga ne smemo upodabljati, ne smemo niti skušati narisati njegove podobe, kar pomeni, da mora ostati v simbolnem, v besedah – bog je najprej in bistveno beseda, ne pa energija, Bitje, mož z brado ali kaj tretjega.

Revščina in beda tega sveta ne pomenita, da so Gospodova pota skrivnostna, ampak predstavljata nekaj, kar je preprosto eksces, ki se sploh ne bi smel zgoditi. Obsceno je, da trpljenja na tem svetu ni vse manj, ampak se z globaliziranjem kapitalizma nenehno povečuje.

Pedro Opeka lahko pripoveduje zgodbe o revščini in trpljenju ljudi, primerljive s tem, kar je videl na lastne oči, nato pa opisal Engels v delu z naslovom Položaj delavskega razreda v Angliji, ki je zagledala luč sveta leta 1844. Položaj delavskega razreda v Angliji je danes seveda drugačen, kot je bil takrat, toda to še ne pomeni, da je kapitalizem manj brutalen in izkoriščevalski. Ni treba oditi le na Madagaskar, h gospodu Opeki, treba je oditi tudi v Azijo, na Kitajsko, v Latinsko Ameriko, v ZDA in tako dalje.

Če odidemo na vse kraje, kamor bi morali oditi, bi zlahka ugotovili, da je svet za večino ljudi vse prej kot lep. In jasno bi nam postalo, da ne mora imeti večina ljudi napačnih genov in slabe karme, da ne morejo biti vsi leni in zarukani.

Na tem svetu je preveč trpljenja.

Pedro Opeka nam kot božji upornik iz srca želi, da bi nas prežel novi duh, saj s svojim delom jamči za upanje, da lahko premagujemo trpljenje. Navdihnil ga je kajpak JK. Njegova etika, če jo lahko tako imenujem, je avtentična in dobra. Pravi duhovni dogodek danes je zato tale: polna angažiranost širokih ljudskih množic, ki postavi v oklepaj vse naše potrošniške navade, naš egocentrizem, kapitalistično tekmovalnost in gonjo za nekakšnim uspehom. Danes ima naš skupni uspeh eno samo preprosto ime: komunizem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži