Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

JJ po izredni seji Odbora DZ za zunanjo politiko, na kateri so soglasno podprli predlog memoranduma za arbitražo o meji s Hrvaško, ki ga je pripravila strokovna skupina na MZZ, pričakovano ni dal nobene izjave; če bi sprejeli njegov predlog, bi seveda govoril na dolgo in široko. Kdo sedaj ni dobro spisal domače naloge? In kaj bo rekla učiteljica, saj ji ne ostane drugega, kot da v redovalnici pod rubriko JJ pri predmetu ljubezen do tujcev z rdečim svinčnikom zapiše cvek? Lekcija je krščanska, kar je dodatno pomembno.

Ob tem dogodku je zato vredno razmisliti o drobni razliki, ki je na prvi pogled nepomembna. Izriše jo vprašanje: Kakšna je temeljna, osnovna razlika med vero in vednostjo? Razlika je v tem, da vera radikalno ni povezana z vednostjo, da torej pomeni popolno odsotnost vednosti in gotovosti, ki jo ta zagotavlja. Kdor na primer veruje v boga, absolutno ne ve, kaj bog je ali bi lahko bil. Zanj ali zanjo je bog nekaj neskončnega in povsem nedoločenega.

Lažni preroki in verniki se zato obnašajo pozitivistično. Na primer. V najtežjih trenutkih se je JJ zatekel k svojim in jih prosil, naj izrazijo vso ljubezen do njega. In so jo. V tem je nekaj nevarnega, zlaganega in nemoralnega. Nihče namreč ni rekel, da Janeza ne mara – nanj je padel zgolj sum podkupljivega delovanja, podkrepljen z dejstvi in s številkami. Vse to ni v nobeni zvezi s samozavestnim izjavljanjem, da ga njegovi brezpogojno ljubijo. Kajti Jezus je rekel: Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? (Mt 5,46)

Tisti, ki ne razumejo Jezusovega nauka in krščanstva, kljub vsemu nadaljujejo. Morali bi prerasti kristjane, pravijo, ali pa jih poklati. Njihova vera je zastarela in jo je povozil čas, dodajajo. Odrastimo in se obnašajmo kot racionalna bitja, o katerih govorijo neoliberalci, ki slavijo Hayeka, Friedmana in druge ekonomske guruje. Vstopajmo torej v medsebojne odnose kot roboti, objektivno in brez emocij, vere in drugega subjektivnega smetja, ki nas samo obremenjuje in zaslepljuje.

Zadeva je kompleksna, kot smo lahko videli v trpkem filmu z naslovom Robot & Frank (Robot & Frank, Jake Schreier, 2012), v katerem dementni Frank resnično dobi robota za spremljevalca, toda z njim vzpostavi bolj pristen odnos kot z lastnima otrokoma. A to marsikaj pove zlasti o naših medsebojnih odnosih.

Drugi človek je v resnici lahko bolj monstruozen kakor stroji, roboti in računalniki. Nikoli ne moremo biti povsem prepričani, da nas ne bodo celo najbližji pustili na cedilu. Bližina drugega človeka je lahko zelo problematična in celo nevarna, medtem ko nam robot nikoli ne more biti tako blizu kot drugo človeško bitje. Je torej prihodnost res v odnosih z roboti, ne pa z ljudmi?

Ne, nikakor ne. V prihodnosti bo bolj kot kdajkoli pomembno revolucionarno Jezusovo spoznanje, da je morda najtežje, kar čaka človeka na tem svetu, ljubezen do bližnjega oziroma do tujca v njem. A saj je že pred njim zapisano: Ljubite tujca, kajti bili ste tujci v egiptovski deželi. (5 Mz 10,19)

Ljubiti bližnjega namreč pomeni ljubiti to, kar je v njem najbolj oddaljeno od nas samih – njegovo drugost, kot pravimo v psihoanalizi. Lahko je ljubiti svoje, to, kar nam je blizu – pravi preizkus ljubezni je tujec, to, kar je najbolj oddaljeno od nas.

Ljubezen do tujca ni isto kot toleranca in nima nobene zveze z multikulturnostjo. In nikakor ni povezana z dejstvi, z vednostjo in z znanjem. V ljubezni je vselej element, ki predstavlja iracionalni eksces, presežek, ki ga ne moremo pojasniti.

Oglejmo si primer. V filmu Operacija Skyfall agent James Bond na začetku dobesedno pade z neba v globoko vodo in videti je, da je z njim za vse večne čase konec. Pravzaprav so vsi okoli njega prepričani, da je mrtev in da ga ne bodo videli nikoli več. Slavni agent torej takoj na začetku filma pade, kar seveda pomeni, da junaka ni več. V takšnih časih živimo danes. Zgodba bi se tu lahko kratko malo žalostno končala.

A se ne. James Bond se namreč vrne. Nihče ne ve, kako je preživel. Sicer je ranjen, zato ne opravi fizičnih testov, toda M mu pogleda skozi prste. Prehod je izjemno pomemben: agent se loti novih operacij, čeprav je hendikepiran. Take junake potrebujemo danes.

Odločilno namreč ni to, da ima agent kot posameznik vse sposobnosti in zmožnosti za uspešno delo; odločilno je vse, kar mora obstajati okoli njega, da sploh lahko je, kar je. Končni uspeh ni njegova zasluga, temveč je zasluga vseh, ki so vpleteni v mrežo, brez katere agent sploh ne bi imel simbolne identitete.

Agent pade z neba, ker ga pomotoma ustreli sodelavka, ki strelja (a ne nanj) zaradi ukaza, tega pa ne bi bilo, če v odločilnem trenutku M ne bi rekla, da prevzema odgovornost. Ko se vrne, je M jasno, da mora sprejeti dejstvo, da se je vrnil.

Sprejeme ga, vendar ga sprejme z ljubeznijo, če lahko tako rečem. Še enkrat prevzame nase odgovornost, saj verjame v agenta, verjame v njegovo simbolno identiteto, v njegovo zmožnost za preobrazbo, ki ni pozitivno določljiva. Ne verjame v njegovo fizične zmogljivosti, saj ve – ogledala si je testne rezultate –, da ni dovolj močan in da fizično ne more biti uspešen agent.

Verjeti v drugega človeka pomeni verjeti, da je zmožen za dobro. Vprašanje je, koliko vere premore JJ, čeprav pravijo, da hodi v cerkev. Dejstvo, da hodi v cerkev, namreč ni v nobeni zvezi z vero in ljubeznijo do drugega.

A biti moramo previdni, kajti tudi ultimativne oblike zla so lahko narejene v dobro ljudi. Zli ljudje pogosto verjamejo, da delajo zlo v dobro ljudi, da se tako rekoč žrtvujejo za umazano delo, ki ga nekdo pač mora opraviti. Zakaj ljudje ničesar ne storijo, da bi preprečili zlo? Zakaj je v Sloveniji trajalo dvajset let? In zakaj danes še vedno številni ljudje ne verjamejo, da se Zemlja segreva in da nas čaka katastrofa?

Ljudje smo zapletena bitja. Neradi se izpostavljamo, zato praviloma raje počakamo, da mine nekaj časa, preden se odzovemo. Tako lahko mine tudi veliko let, ne da bi storili karkoli. Zanašamo se na dejstva in podatke, racionalne izračune, namesto da bi verjeli v zmožnost za dobro. Pišemo domače naloge, a če jih pišemo brez ljubezni do tujca, so slabo napisane in zaslužijo negativno oceno.

Pomemben in potreben je racionalni razmislek, seveda, toda potrebna in pomembna je tudi prazna gesta oziroma verjetje. Taka gesta je potrebna prav sedaj, ko se skuša JJ povzpeti na mesto absolutnega gospodarja, ki ga njegovi seveda brezpogojno ljubijo.

Bog nam zaupa, verjame v nas in nas ljubi. Kaj to pomeni? Pomeni, da verjame, da smo sposobni za gesto ljubezni do tujca, ne do ljubljenega voditelja. V tem je pomemben premik. Svoboda je dar, pomeni pa zmožnost za orisano gesto. Torej: svobodni smo, da ljubimo tujca.

Vse to je zelo prepleteno z odnosi do bližnjega soseda, ki je tudi tujec – do Hrvaške torej. Človek se namreč ne odreši z dobrimi deli, kajti pravični bo živel iz vere, kot je spoznal celo Luther pred pol tisočletja, čigar lekcija za nas je popolnoma jasna: vera v boga se mora izraziti v občestvu, v dobrih delih zanj, za skupnost, komuno. Če je zgolj nekaj intimnega, notranjega, kar me zadovoljuje v globinah moje osebnosti, ni vredna svojega imena.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži